Leander je bolan. Včeraj z vročino in vnetim ušesom je dobil antibiotik. Že popoldan pa je brez vsakih znakov bolezni veselo skakal in plezal naokoli. Danes ima težave s prebavo. Preoblačim ga vsako uro. Skoraj nimava več čistih cunj. Kličem v zdravstveni dom, kaj naj naredim. Pravijo, naj se oglasim jutri, če ne bo bolje.

Ampak, jutri naj bi bili že sredi Italije. Ob enih pride Aleš iz službe, jaz sem medtem že spakirala nekaj hrane in oblek, čevljev, dekic in igrač. Gremo ali ne? Bo doma kaj bolje za malega?

Kot vedno, izziv poti je prevelik. Še vedno se lahko obrnemo in gremo domov. Točno ob 15h smo v avtu in prva postaja je Špar v Domžalah. Nakupim vse, kar je iz borovnic. Jogurte, sokce in pa zvezčič za pisanje dnevnika. Dolomiti – prihajamo! Časa za potep imamo točno do nedelje do 15:25, ko pripelje vlak naša tabornika domov v Ljubljano.

Kmalu smo čez mejo in prvo mesto, kjer si pretegnemo noge je Tolmezzo. Ura je šest, vsi so na ulicah, tudi avtomobili. Ne najdemo kakšnega posebno simpatičnega trga niti pešpoti. Podoba, ki preseneti; skozi mesto, med avtomobili pešači za krsto grupa ljudi. Spredaj župnik z mikrofonom. Promet se ne ustavlja.

Mi gremo naprej, dokler je še dan. Peljemo se med vasicami in ob pol osmih se odločimo, da je za danes dovolj. Smo v Ampezzu. Iščemo in ne najdemo kakšnih turističnih informacij. Smo že prepozni, edini hotel pa je poln. Za ovinkom je še ena hiša s privat prenočišči. Izbire ni veliko, zato se namestimo. (soba 60E) Zvečer gremo na trg, kjer uživamo v etno koncertu z violinami in kitarami. Pojejo v romanščini in vzdušje je domače in prijetno. Leander občuduje fontano in pleše. Le nekaj ur od doma smo, pa hkrati v čisto drugem svetu »neodvisne republike Carnie«.

Pred nami so gorski prelazi, naš cilj in naša pot. Vozimo se iz ene doline v drugo. Vmes pa čez hribe, višje in višje. Vršaci gora so impozantni. Več ali manj sami 3 tisočaki. Žal nama je, ker še nimava podrobne karte. Razgledi so čudoviti. Pravega prostora za ustavljanje pa je malo. Nikjer ne moreš biti sam. Italijanov je enostavno preveč. In na čisto vsak hrib imajo cesto ali pa vsaj žičnico.

Cortina D'Ampezzo. Izredno urejen in turističen kraj. Sprehajamo se po ulicah polnih ljudi z najbolj raznolikimi stili oblačenja. Noblesa in irhaste hlače, otroci, psi in barve. Barve cvetja in gora v ozadju. Vse vrvi od življenja. Nam se pa mudi naprej. Vreme se kisa in vrhovi so že v megli.

Ovinki in strmine, malo dežja in spet in spet novi vrhovi, nove vasi. Ustavimo se na Passo di Falzarego. Narediva nekaj slik. Povsod nakrog so speljane žičnice. Povsod je polno ljudi.

Arabba. Slikovita vas tik pred Passo Pordoi. Tu srečava prvo slovensko tablico na avtu. Punca, ki spremlja svojega kolesarja, ki se je očitno namenil prekolesarit pot, ki jo mi komaj zmoremo s štirikolesnikom. Držimo pesti, da mu uspe.

Na vrhu na najino razočaranje pada dež. Še dobro, da mali spi že dobršen del poti. Sprehod tako odpade. Čudiva se najvišji gondoli, ki pelje direktno v nebesa. Noro!

Glede na uro, ki kaže štiri popoldan, nama je jasno, da dlje ne moreva. Počasi bo potrebno pot obrniti proti domu. Drugače jutri ne prideva pravočasno. Izbereva pot mimo Marmolade na jug. Obljubiva si, da sem še prideva in nadoknadiva izgubljene razglede.

Pred večerom se ustavimo v idilični vasici Alleghe ob jezeru. Edina dilema je, kateri hotel izbrati, saj kaj veliko drugega tu ni. Hotel pri hotelu. Razlog temu je zimski turizem, saj ponujajo 80 km urejenih smučišč. Nastanimo se v lepi sobici z razgledom na gore in jezero. Ravno je še čas za sprehod v dežju. Opremimo se z nahrbtnikom za malega in dežniki. Občudujemo račke v jezeru in spet slapove cvetja. Ne moremo mimo slaščičarne ali pekarnice. Za večerjo si nabavimo sladkega peciva, ki nam ga posebej skrbno zavijejo in dodajo pentjo.

Leandru borovnice najbrž že gledajo iz ušes, pa vendar so pomagale. Je dobre volje in niti sekunde pri miru. Tako še kave ne moreva spiti, brez da bi ga lovila, ko pleza na stole ali v torbe. Skoraj bi padel v banjo, kamor je pred tem zmetal stvari, ki jih je sunil v sobi.

Po zajtrku se poslovimo od jezera. Ob 9h že vijugamo proti morju. Smer Benetke. No, do tam ne pridemo, kajti že prej zavijemo proti Sloveniji. Postanki za kuhanje kave in malico so tokrat kar na avtocestnih počivališčih. Ob 12:30 smo na meji, do vlaka imamo še točno tri ure. Tako smo pravočasno doma, kjer zmečemo ven našo prtljago, preoblečemo Leandra in 10 minut pred prihodom vlaka s Tadejo in Mitjem, že stojimo na peronu v Ljubljani.

Sledijo prisrčni objemi, pripovedovanje doživetij in kupi cunj. Pralni stroj bo delal nadure.