| a |
 |
Pot na zahod – spoznavamo Furlanijo
(Aleš, Helena, Flori, Leander 31.10. – 1.11.2005) |
Furlanija - Julijska krajina ( italijansko Friuli-Venezia Giulia) je najbolj vzhodna dežela (ital. regione) Italije. Meji na deželo Veneto, Avstri, Slovenijo in Jadransko morje. Ima 1,18 milijona prebivalcev. Glavno mesto je Trst. Dežela je razdeljena na štiri pokrajine (ital. provincia) z glavnimi mesti Trst (Trieste), Videm (Udine), Gorica (Gorizia) in Pordenone. Furlani so samostojen narod s svojim jezikom in kulturo. Njihov jezik se od Italijanščine razlikuje tako, kot Srbščina od Slovenščine-mogoče še bolj?. Na žalost so jih Italijani pod fašizmom skoraj popolnoma asimilirali. V zadnjem času ustanavljajo svoje privatne šole in vrtce, saj jim Italijani, podobno kot Slovencem, ne priznajo nobenega posebnega statusa in zato tudi ne podpirajo izobraževanja v materinem jeziku.
|
| Glavno pakiranje je potekalo zjutraj. Kljub temu, da gremo samo za dva dni, se je nabralo kar nekaj nahrbtnikov. Od šolske torbe – zaradi risarskih pripomočkov, do naše mini kuhinje, kjer imamo obvezni pribor za kuhanje kave, piškotov, salamc ter sadja. Pa rezervni čevlji in bunde, v stilu - nič nas ne sme presenetiti, odejice za tamalčke, potem pa še kup drobnarij, ki jih ponavadi nikoli ne potrebujemo. Res pa je, da nam tole metanje na kup in v avto ne vzame več kot uro časa in že smo v nizkem štartu. Pomahamo muci Rozi in muci Melhijad ter gremo proti primorski. Odhod 31.10.05 ob 9:20 |
| 1. Lignano Sabbiadoro – Zlata plaža v Lignanu |
|
 |
 |
Prihod 11:30 – brez težav smo prevozili 217 km od Krtine prek Fernetičev do Lignana. Že ob vstopu v mesto nas pričakajo veličastni vodometi, ki napovedujejo dogajanje v velikem slogu. In res. o pridemo po praznih cestah do konca rta – vidimo prazno plaže, prazne ulice, zaprte hotele. |
 |
 |
Velika prostranost lepote, ki sameva, le nas pričakuje. |
 |
 |
Kilometri peščene mivke – do koder seže pogled v levo in desno. Osamljeni sprehajalci puščajo sledi svojih stopal v pesku. Sedimo pred obzorjem, poslušamo zvoke morja, le sonca ni, tistega žgočega, vročega. Otroka sta navdušena. Morje, školjke, mivka, rakci… Odkrila sta peskovnik vseh peskovnikov. |
 |
 |
Presenetijo nas jezdeci. Konji dirjajo, voda škropi naokrog, prizor je vreden filmskega platna. Nikamor se nam ne mudi, odpeljemo se ponovno skozi mesto do marine. |
 |
 |
|
 |
 |
Na zemljevidu mesta opazimo zanimivo spiralno postavitev ulic. Zaman iščemo - po vzoru istrskih promenad – dušo in jedro mesta. Tega občutka v realnosti ne dobimo, ker je mesto ena sama velika hotelska veriga, ki se pozimi spremeni v mesto duhov. Poleti pa je tu milijon ljudi. |
 |
 |
Raje se vrnemo na plažo. Nekaj kilometrov proti zahodu najdemo še eno zanimivost.
| 2. Lignano Sabbiadoro – Nabiralci školjk |
|
 |
 |
V vodi je polno ljudi. Ne kopajo se, ampak s košarami in vedri hodijo po plitvini. Seveda nas muči radovednost, saj je prizor nevsakdanji. Od domačina izvem, da nabirajo školjke. Žal ne poznam vrste školjk, ki jih nabirajo. Gre za zelo podolgovate, ploščate in ravno odrezane školjke, kot je tale na sliki v pesku. Najbrž jih imajo za večerjo ali pa jih prodajajo. Po pričakovanju - mi nabiramo kostanj, tule pa nabirajo školjke. |
 |
 |
|
 |
 |
Ob pol štirih popoldan gremo dalje. Pol ure vožnje in že smo pred enimi od šestih vrat, ki vodijo v staro mesto Palmanovo. |
 |
 |
Mesto ima izreden tloris – osemkotnik, v središču je trg z antičnim vodovodom, ulice v jedru so tlakovane iz marmorja in tvorijo zvezdasto strukturo, ki se na izhodih iz mesta končajo z veličastnimi portali. |
 |
| Dnevna svetloba prehitro mine in naša pot se nadaljuje proti Novi gorici. Nameravamo prespati v kakšnem družinskem prenočišču. Slaba predpriprava na pot botruje temu, da ne najdemo prenočišča niti v hotelu, ker je vse zasedeno. |
|
|
 |
Uspemo dobiti sobo v Šempetru, ki se izkaže za prav prijetno naselje. Zbudijo nas zvonovi, 1. november je in na trgu pred nami cerkev in polno ljudi. Sprehodimo se po trgu, najdemo najlepše jesensko obarvano drevo. Poslikam kar nekaj fotografij – ki jih vidite v ozadju.
Odhod iz Šempetra ob 10:20 za nami je že 318 km poti. |
 |
 |
Prvotno začrtano pot do Vidma spremenimo in si raje ogledamo vse hribčke v bližnji okolici. Najprej se povzpnemo do samostana Kostanjevica Od tu je lep razgled na Novo Gorico, kot tudi na Sveto goro, kamor smo namenjeni. |
Grobnica na Kostanjevici hrani ostanke zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Po francoski revoluciji so jih pregnali iz Francije. Zatekli so se v nekatere kraje po Evropi, končno so 1830 našli zatočišče pri goriškem grofu Coroniniju. Pokopani so na Kostanjevici, zato ta kraj slovi po svetu kot "Mali St. Denis". Kostanjevica vključuje vsaj tri kulturna in duhovna izkustva: je spomenik cerkvene umetnosti in duhovno središče (cerkev in samostan), zgodovinski spomenik ( grobnica Burbonov) in kulturni spomenik ( samostanska knjižnica). Za vse to že več kot 190 let skrbijo očetje frančiškani. Od leta 1985 je celotno območje Kostanjevice (samostan s knjižnico, grobnica Burbonov in župnijska cerkev) razglašeno za umetnostni in arhitekturni spomenik. Tako predstavlja zaščiteno kulturno dediščino slovenskega naroda. |
 |
Pod nami je tudi znameniti Solkanski most – kamniti železniški most nad Sočo.
Prvotni kamniti most je bil zgrajen leta 1906 in je imel razpon loka 85 metrov. Tedaj je bil to drugi najdaljši kamniti most na svetu. Današnji most je iz leta 1927 in je kopija predhodnega, ki je bil razstreljen med I. svetovno vojno.
|
 |
 |
|
Zaradi svoje lege je bila Skalnica verjetno že v antiki pomembna strateška točka. Prvotno je stala na tem mestu cerkev, verjetno svetega Mihaela, in sicer že v 11. stoletju. O cerkvi iz zgodnjega srednjega veka priča kamnita plošča, najdena ob gradnji 1541. Prvotno cerkev so verjetno porušili Turki 1470. Prva pisna omemba Svete Gore je iz leta 1368 (Dunaj). Cerkev v današnji obliki je bila po načrtih Goričana S. Baresija (Barich) dograjena 1928 |
 |
|
 |
| Pot nas vodi nazaj v Italijo. Grad nad Gorico si ogledamo samo od zunaj, saj sta otroka medtem že zaspala. Celo dopoldan sta tekala in skakala, si ogledala vsak kamen, nabirala lističe, se skrivala in nasploh uživala. Otrokom zadošča že to, da smo skupaj, ne glede kje smo – doma ali pa nekje sredi hribov. |
|
 |
 |
Zato gremo na malo daljšo pot po obronkih nad Tržaškim zalivom. Iščemo kraške osamelce in Repentabor, žal pa nam vreme nagaja. Megla in droben pršec nam skoraj povsem skrijeta lepote Krasa. Le bujni ruj se rdeči ob cesti in nas vabi v svoje loge. |
 |
Kljub megli ob 14h le najdemo naš cilj. Repentabor leži na eni izmed vzpetin tržaškega Krasa, ki nosi ime Tabor (418m), nedaleč od morja, obdan s kraškimi gmajnami in vrtačami, kamnolomi in kamnitimi ostanki nekdanje kraške površine. V objemu zidov se nahaja romarska cerkev in še nekaj poslopij, zidanih v živo steno, prekritih s skrlami, v svoji enostavni in čisti obliki. |
|
 |
 |
Če nas ne bi zakrivala megla, bi se nam odprl čudovit razgled z Repentabora: proti jugu do Socerba in Slavnika; proti zahodu Jadransko morje z ustjem Soče, Gradežem in Barbano. Ob jasnem vremenu se obris lagune zariše na obzorju vse do Benetk in Dolomitov za furlansko nižino. Proti vzhodu se dviga Nanos, včasih pa se od tu lahko zazna tudi vrh Kanina. |
 |
 |
Pred napadi Turkov so postavili močno obzidje. Kraj ima od tod ime Tabor. Legenda pravi, da je ime Repentabor nastalo v časih, ko so ga napadali Turki. Ko je braniteljem zmanjkalo kamnov, so na napadalce začeli metati repo. Turki so se neznanega orožja menda tako ustrašili, da so jo jadrno popihali. S tistih časov se na vzhodni strani vidi še 10m starega obzidja, globok jarek, ki je obzidje obdajal, pa je zasut. |
Repentabor in razvaline na griču Tabor govore o bogati in burni zgodovini. Nad tri tisoč let je vpletenih vanje. Na pobočju so vidni ostanki gradišča iz polovice drugega tisočletja pred Kristosom. Slovenski napis v bohoričici iz leta 1828 na zahodnem vhodu trdi, da je bil Tabor ponovno pozidan 911, v času madžarskih vdorov, ko je bilo slovensko prebivalstvo že tri stoletja v teh krajih. V tem času je bila na Taboru utrdba, ki je služila za nadzor ceste, ki je peljala na Kranjsko že v rimskih ali mogoče celo prazgodovinskih časih. |
| |
|
|
 |
Od morja se poslovimo na Opčinah - pri Napoleonovem spomeniku. |
Domov pridemo dobre volje in ne preveč utrujeni ob 17h - po prevoženih 520 kilometrih. Le naša muca Rozi nam grozno zameri, če ne prespimo doma. Takrat jo kar pobriše k sosedom in jo tri dni ni nazaj.
 
foto: Helena & Aleš, 2005 |
|
|
