Včeraj sem bila v prenovljenem merkatorju, kamor sem, priznam, zašla iz radovednosti. Zanimalo me je, kako se bom znašla na novih blagajnah, o katerih je že bilo nekaj pisanja tudi tule naokoli.
Ne mislim delati reklame, pa vendar menim, da nekateri res znajo. Postaviti gurmanske kotičke, odrediti večino prostora stvarem, ki jih dejansko ne potrebuješ, pa so tako mamljivo razstavljene, da kar ne moreš mimo, brez, da si ne bi zaželel nekaj lepega. Tiste res nujne artikle za življenje najdeš najkasneje. Vsekakor za trgovce dobro premišljena poteza, ki jo pri najdražjem sosedu očitno obvladajo do potankosti.
Torej, blagajne. Seveda lahko še vedno izbiraš med klasično ali pa se usmeriš na štiri samopostrežne - avtomatske - blagajne in se preleviš v blagajničarko. Sama sem lep čas vrtela vsak izdelek v roki, da sem našla mesto s črtno kodo, nato pa mi je (ženski) glas iz avtomata še prebral ceno artikla. In nikoli ni pozabil zdrdrati navodilo, naj artikel pospravim v vrečko in nadaljujem s postopkom.
Najprej sem želela delati po svoje, predvsem me je motila obvezna uporaba vrečk, nazadnje sem ugotovila, da izdelke v vrečkah očitno tehtajo, saj si ne znam razložiti drugače, zakaj sicer tako strikten vrstni red postopka. Odčrtaj, položi v vrečko, nadaljuj....
Seveda, nikakor ne gre gladko, zato se okoli štirih avtomatskih blagajn suka ena blagajničarka (ki ima ves čas polne roke dela), da uči in popravlja napake za takimi, kot sem sama. Ki želijo najprej zamenjati vrečko, nato ne najdejo kode, ne znam najti prave reže za kartico etc... Vsekakor me je izkušnja precej zabavala. Prepričana sem, da bomo vsi, prej kot slej, raje uporabljali tovrstne avtomate, saj jih bodo nedvomno še izboljševali, ljudje pa tudi potrebujemo svoj čas, da se navadimo sprememb. Predvsem nam ne bo potrebno ponovno zlagati stvari ven iz vozička. Dovolj bi bilo, če bi bili čitalci vgrajeni v sam voziček, ki bi tako takoj sešteval in beležil nakupe.
Zadeva me močno spominja na uvajanje elektronskega bančništva, ko smo, namesto v vrsti za bančnim okencem, sami pričeli doma prepisovati polja iz položnic. Nekaterim je to še danes odveč, večina pa se nas strinja, da je naš čas predragocen za čakanja v vrstah. Zakaj sploh prepisovanje, zakaj pošiljamo (papirne) plačilne naloge, da jih potem pretipkamo nazaj v elektronsko obliko? Povsod je še dovolj prostora za izboljšave in uvajanje sprememb. Kaj pa bankomati? Po 20 letih uporabe in razširjenosti, postane cela panika, če bankomati kdaj ne delujejo več. Ob uvajanju so bili to stroji, ki so strašili ljudi, niso jim zaupali, predvsem pa so bili nekateri prepričani, da je zadaj skrit človek, ki podaja ustrezne bankovce skozi režo. (Tole še smešno ni več.)
Večino pametnih naprav so ljudje izumili zato, da bi nam bilo življenje lažje. Pa je res tako?
Naš dom je prepreden z avtomatizacijo. Nekaj kilometrov kablov in mašinerije, ki ves čas nekaj meri in izračunava. Pa mi pravzaprav prav nič ne koristi, ko se zbudim v hladno jutro in ugotovim, da je ponovno zmanjkalo nafte! Takrat mi vsa avtomatizacija ne koristi prav nič in lahko le počakam možaka s tovornjakom, da se pripelje od kdo ve kje in kdo ve kdaj.