Že prejšnjo zimo mi je pogled vsakodnevno uhajal na določen hrib nekje med Menino in Veliko planino. Hrib ima izrazito poseko in prav jezilo me je, ker nisem mogla ugotoviti, kateri hrib pravzaprav gledam.  

Po karti sodeč bi lahko šlo za Lepenatko in prav blizu bom morala, da se prepričam, če imam prav. Ta teden sem spet jaz izbirala najino pot in končno predlagala kar oba, Lepenatko in Rogatec, seveda.

Vožnja do izhodišča je dolga. Kar uro dvajset sva potrebovala po avtocesti proti Celju, nato na Mozirje in Gornji grad ter še zadnji odcep do sv. Lenarta. Avto sva pustila še nekaj zavojev višje, kjer se prične strma pot na Lepenatko. Le malo sva se dvignila in že sva pustiva meglice pod sabo. Zagledala sem sosednji hrib, z "mojo" poseko počez in le ugotovila, da ves čas gledam Kašno planino, zlahka dosegljivo tudi iz Črnivca. No, lepa reč, bo pa izlet toliko bolj zanimiv.

Pobočje Lepenatke je travnato in že tukaj se razprostre pogled na Veliko planino in že pobeljene vrhove Kamniških v ozadju.

Čisto pred nosom in dlani pa je seveda Veliki Rogatec ali Rogac (tudi Rogač ter Mrtvi menih) po domače.

Poti so lepo vzdrževane, zato slediva markacijam najprej na sedlo na Kalu. Tam naju preseneti vzorno urejen in enkraten bivak na Kalu, s podpisom PD Gornji grad.

Prostor, razgledi na oranžne macesne ter meglice v dolinah, sonce in topel čaj v termovki, naju zmamijo, da posediva in enostavno le uživava podarjene trenutke.

Potem se le opremiva malce resneje, pred nama naj bi bil kos plezalne poti na Rogatec. Pot plezalno ni zahtevna, je pa zračna. Določeni predeli so nevarni za zdrs, zato previdnost res ni odveč. 

Prečenje ostrega grebena, za njim pa že krasen pogled nazaj na pobočje Lepenatke.

Od bivaka do vrha sva v slabi uri. Pot je kratka, vendar tudi zelo strma. Spet uživava v razgledih in predvsem v popolni samoti. Daleč naokoli sva edina, nekje v sosednji dolini slišiva glas gozdarske žage.

Za sestop sva izbrala drugo pot, ki pelje mimo kmetije Špeh in je označena kot lažja varianta poti.

Všeč nama je, da lahko izbirava in se ne vračava po isti poti. Izkaže se, da je tudi ta pot izredno strma in v senčnih predelih tudi zelo zdrsljiva. 

Poteka pa res večinoma po gozdu z izjemo poseke, na kateri sva videla štiri gamse, ki pa so se ob pogledu na naju tako hitro umaknili, da za fotografiranje sploh ni bilo časa.

Ob pogledu na tako domačijo, sva takoj spet začela sanjati o svojem domu nekje visoko v hribih. Morda pa naju res čaka tista hiška nekje na samem in s pogledom daleč v dolino. Če kdo ve za kakšno možnost, naj nama vsekakor sporoči.

Vode jim v teh krajih res ni primanjkovalo. Kar štirje slapovi so na poti, pri enem od izvirov je bil do nedavnega še mlin, zajezena voda pa teče tudi povsem mimo cerkve sv. Lenarta. 

Pri cerkvi se obrneva nazaj v klanec, ponovno poiščeva markirano pot, ki je polna jesenskih plodov. 

Še sto metrov višincev in znajdeva se ponovno na poti. Po občutku bi morala biti blizu mesta, kjer sva zjutraj pustila avto. In kaj ugledava, ko pokukava iz gozda?

Seveda, nekaj čuta za orientacijo torej le še imava! ;)

Za domov izbereva smer čez prelaz Črnivec in Kamnik. Pot je zelo ovinkasta, ampak krajša za deset minut. Tako sva zaključila še en krog in razrešila še eno skrivnost pobritega hriba. Da o kipečih barvah ne izgubljam več besed, priporočam tudi ostalim.

Sobota zgodaj zjutraj in midva na poti proti Kamniški Bistrici. Vremenska napoved je bila za dopoldan dokaj ugodna, otroci še spijo, dan se prebuja, ko zapustiva parkirišče pri Domu. Mimo naju pelje še nekaj avtomobilov, ki so namenjeni proti Jermanci.

Zagrizeva v hrib po označeni poti na Kamniško sedlo. Mene danes noge kar neso, jutro mi daje zagon. Mimo postaje žičnice, še malo strmo navzor, čez cesto in še malo v hrib, ko že dohitiva pohodnice, ki so pričela na Jermanci. Hitra sva, kot še nikoli.

Prvič zavestno ne upoštevava napisa na deblu in se podava v "napačno" smer.

Malo po uhojeni potki, čez suho strugo hudournika in že je pred nama lepa, neoznačena, vendar dokaj uhojena steza.

V lepih okljukih se dviguje vse do malce zapuščene lovske koče. Ena ura hoda je za nama.

Vendar je najin cilj višji. Za kočo se prične še bolj strma in ozka potka, ki naju pelje najprej na greben Črnega vrha. Tišina v gozdu in samotne poti obljubljajo, da bova sama na vrhu. Malo kasneje pa ga že gledava čisto od blizu:

 
Kamniški dedec, v ozadju pogled na Kamniško sedlo.

Čisto pred vrhom dohitiva še en par, ki tukaj ni prvič. Skriti biser imenujeta tale vrh in ne zaman,
razgledi, ki nam jih ponuja so več kot fantastični.

 
Kokrško sedlo in Grintavec

 
Planjava in Lučki dedec nad Korošico,

v dolini pa v meglice zavita Ljubljana.

Malo čez deseto sva že nazaj pri Domu. Prehitro za tak jasen dan brez oblačka.
Še osvežitev v ledeno mrzli vodi Kamniške Bistrice,

in pa kavica na ranč prostoru z dnevno sobo pod Štruco in Skuto.

Bil je to dan za nekaj svežega, novega, dostopnega in predvsem dan za razglede in vzdihovanja.
Kljub čudovitemu pohodu se nama toži po vrhovih.

Priprava na večdnevni pohod do morja je skoraj tako pomembna, kot pohod sam. Imeti s sabo ravno prav stvari, ki jih nujno potrebuješ in ne vzeti preveč ali premalo, je prava umetnost. Kadar se odpravljamo na dopust z avtom, kakšna dodatna torba ne predstavlja takšne težave, kot pri potovanju, ki se ga lotiš peš in z nahrbtnikom.

Pri prvem poskusu pakiranja opreme v nahrbtnike je na tleh ostala približno tretjina stvari in pričelo se je prepotrebno redčenje in smotrno izbiranje nujne opreme. Potrebovali smo vso opremo za samooskrbo; streho nad glavo, topla in poletna oblačila, hrano in pijačo pa še nekaj stvari za dopust na morju.

Pri zadnjem malce daljšem pohodu sem ugotovila, da mi sicer moj priljubljen nahrbtnik povzroča bolečine v hrbtu, saj ni imel dovolj močnega oprijema na pasu oziroma bokih. Zame in za L. smo dan pred popotovanjem zato kupili še nova nahrbtnika, ki omogočata, da se teža nahrbtnika ne nosi na ramenih ampak na bokih, kar je bistveno pripomoglo k uspešnemu premagovanju poti.

Druga najpomembnejša stvar pa so seveda čevlji in nogavice. Tukaj pa zagotovo ni prava pot v hitrem kupovanju novih modelov ampak smo uporabili stare čevlje z dovolj kilometrine po hribih. Nogavic pa je bilo premalo, zato je zadnji dan hoje v vročini A. pridelal nekaj žuljev.

Seveda ni bilo lahko. Zato tudi včasih takšen pogled izpod čela:

 pot na morje

In najpomembnejše in najtežje v naših nahrtnikih so bile plastenke za vodo. Nosili smo štiri do šest litrov vode, pa se je vseeno izkazalo, da je bil pohod večinoma usmerjen ravno od točke do točke, kjer smo se lahko oskrbovali s tekočino. Bez vode se ne odpravljate na celodnevno pot.

 na Sv. Trojici (pri Pivki)

Kaj smo torej nosili?

1 šotor za tri osbe (2.6 kg)
3 spalne vreče
3 armaflekse (podloge za spanje)
3 nahrbtnike
1 pohodne palice
2 x gojzarje, 1 superge in 1 pohodne čevlje
3 pohodniške hlače
3 bombažne hlače
2 kratke hlače
3 tople jakne
3 jopice
3 pare natikačev
2 kopalni brisači
3 kopalke
3 x 4 majice in spodnje perilo
3 x 4 pare nogavic
3 hade
3 kape s senčnikom
3 pelerine
2 žepna noža
2 čelni svetilki
pomožno vrvico
2 vponki
1 par kolenčnikov (opora za kolena)
2 žogici, frizbi
torba za nabavo v trgovini
vrečke za smeti
2 zemljevida
beležko
svinčnik
2 denarnici
BA kartici
gotovino 100€
vozniški izpit (za dokument)

Tehnika:
2 telefona
1 fotoaprat
2 solarna polnilca
ura Garmin
kompas

Prva pomoč:
folija, povoji, obliži,
tablete (Lekadol, Claritin)
kreme (Fenistil, Canesten3, Praška, Fuss)
sprej proti komarjem in klopom

Kozmetika:
wc papir, papirnati robčki, osvežilni robčki,
glavnik, zobne ščetke, zobna pasta, milo, šampon,
krema za obraz, labelo, krema za sončenje
antibakterijski gel, ščipalnik, brisačka za obraz

Kuhinja:
plinski kuhalnik z jeklenko 240g
alu posoda za kuhanje
3 skodelice
3 krožnike
3 kozarce
pribor (vse plastično)

Hrana:
(za dan in pol)
1 kg kruha
3 paštete
2 konzervi rib
narezana salama (suha)
instant kava
8 vrečk juhe
čaj
2 keksi
lešniki, ploščice
2 plastenki z vodo 1,5l
4 plastenke z izotonikom 0,5 l

Ko smo stehtali nahrbtnike, smo ugotovili, da smo težji kar za 36kg! (17 + 14 + 5)

Česa dejansko nismo potrebovali?

Krožnikov in kozarcev ter na srečo mojih kolenčnikov. Nobenih težav tokrat nisem imela s koleni! Vse ostalo bi vzela tudi naslednjič s seboj.
V dnevih hoje nismo ničesar pogrešali. Na morju - v kampu  - pa bi nam prišlo prav še vse kaj drugega.

Smo se odpravili s težkimi nahrbtniki na petdnevno hojo - vse do morja.
Nazaj pa prinesli še en zvrhan koš vtisov iz življenja v naravi, ki jih še kar podoživljamo.
Naj traja!

Načrtno smo se izogibali vsem znanim cestam in se gibali predvsem po gozdnih in poljskih poteh. Le te imajo to navado, da se slej kot prej izgubijo v goščavi ali v vrtači. Tako smo hodili tudi veliko po brezpotju, kar čez drn in strn. Vsake toliko smo se spraševali ali nas ta pot res vodi na morje?

Zato smo že prvi dan doživeli prav lepo znamenje na poti, ko smo po srečnem naključju prišli mimo Gabrovske kapelice sredi gozda, kjer je zraven dopisano, da je tu že od leta 1320 in je služila kot kažipot in svetilnik številnim popotnikom na poti iz Ljubljane do morja.

Toliko gozdnih jagod še nismo pojedli nikoli prej. Saj se nismo mogli upreti nepokošenim jasam sladkih dobrot.

Bilo je tudi dovolj časa za opazovanje mlade kukavice, ki je še iskala pravo mesto za prvi vzlet.

Preizkus naravnega mosta v Rakovem Škocjanu,

in igranje v Raku je utrujenim nogam dalo nov polet.

Jurčka najdem na enem od naših brezpotij. Podarimo ga domačinu, enemu redkih, ki ga na prvi polovici poti sploh srečamo.

Pogosto se ustavljamo. Malica iz nahrbtnika postane po nekajurni hoji neverjetno okusna.

Tukaj pa ni več šale. Odtisov srn in divjih svinj smo vajeni. Tale medved pa ni daleč pred nami. Z glasnim žvižganjem in prepevanjem skušamo opozoriti nase in nadaljujemo po goščavi proti Rakeku.

Tudi ob šestih zjutraj je L. dobre volje. Valjanje v senu in igranje z vsem kar je pri roki, mu drži nasmešek ves dan na obrazu.

Slavnik, prvi pogled na morje in planjave gorskega cvetja.

Prečenje tirov in prečenje kraškega roba, vodi vlak in nas v daljavo.

(več o poti pa še naslednjič)

Je že tako, da me na Bovec vežejo prav lepi spomini. Seveda pa me njihovi hribi ne morejo pustiti ravnodušne, saj človeka kar potegne kvišku. Kot tiste nesrečnike s padali, le da smo mi ostali malo bolj prizemljeni. Je bilo treba kar peš in hribov ni zmanjkalo, jih je bilo dovolj za ves dan.

Že čisto na pričetku poti, ko smo še prečili ograde za živino ob zadnjih hišah prislonjenih na hriboviti svet, smo s svojo množičnostjo trčili v zasebnost mogočnega jelena z razvejanimi rogovi. V naglici in obupu je skušal najti pot do prostosti in se je z neverjetno silovitostjo pognal po hribu navzgor, ne meneč se za ograde. Podirajoč vse pred sabo je preskočil našo pot in v naslednjem hipu izginil izpred oči presenečenih ljudi.

Najprej nas je pot vodila na meni že znano Koto 1313. Lansko leto me je tukaj čakala prva preizkušnja do vodništva. Takrat smo le zvedavo pogledovali proti vrhu Rombona, pa še ni bil pravi čas za dosego vrha. Tokratna treking steza naju je pripeljala pod sam vrh, pa sva vseeno zavila nazaj na načrtovano pot, kjer se samo čudiš in občuduješ vse te nadelane steze s stopničkami, ogradami in bivaki.

Meglice so se podile nad nami, pred nami, zakrivale pravo smer poti, vsake toliko pa se je odkrilo okno v dolino. Tam spodaj nekje, tako blizu in tako daleč je vse vrvelo. Tu zgoraj pa, milina in užitek.

Nato je sledil dolg spust skoraj do nižin, dokler se naju ni steza le usmilila in pokazala pot navpično navzgor. Pot na planino Krnica je bila podobna enourni vadbi na steperju. Brez prekinitev, prez predaha, dokler ne zagledaš presenečenih kolesarjev, ki počivajo ob kontrolni točki in spremljajo dogajanje. Mojega komentarja ne razumejo, potem pa se le začnemo pogovarjati v angleščini. Zanima jih najina karta in položaj, pravzaprav ne vedo natančno kje so. Podarim jim najin zemljevid z opombo, naj bodo pozorni. Vrisanih stez namreč ni prav veliko, je pa zato nova cesta povsem do vrha. Zaželimo si srečno in gremo vsak svojo pot.

Midva pa na Kopo, ki je bila nekakšen bonus poti, saj se ji drugače verjetno marsikdo v osvajanju ostalih vrhov raje izogne. Popravljena krivica naju stane še slabo uro novega vzpona. Navzdol gre počasi, mamijo naju jagode in pa spoznanje, da sva pravzaprav za metlo na progi.

Vrneva se v cilj cela in nepoškodovana, zmagovalec na progi jo je danes odnesel z novimi štirinajstimi šivi na nogi. Za nameček se potem jaz nemarno udarim pri vstopu v avto, tako, da šepam sedaj že tretji dan. Kot da bi želela uravnovesiti nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

Naša tokratna treking preizkušnja je postregla z mnogo več višinci, kot sem si sploh predstavljala, da jih zmorem opraviti v enem dnevu. Čez 3.000 se jih je nabralo. Sedaj sem seveda vsa navdušena, kajti vem, da mi vsaj vzdržljivosti ne manjka. Sta pa ponovno padli taktika in hitrost. Za prvo moraš biti drzen, kar nisem (nisva), hitra pa tudi nikoli ne bova.

Ampak na Rombon pa pojdem tudi še tretjič, z veseljem.

Nekaj let se že ukvarjam z organizacijo različnih dogodkov in v vsem tem času še vedno nisem prepričana, kakšen način zbiranja prijav res deluje.
 
Mislim, da sem poskusila že vse, pa vendar je izkupiček na koncu enak. Na dan dogodka niti slučajno ne vem, koliko ljudi bo res prišlo.

Pobiranje denarja vnaprej je procesno skoraj neizvedljivo, še vedno raje zaupam ljudem. Pa je to v današnjih časih res smotrno? Ali je sploh kdaj bilo drugače, tega ne vem.
 
Sem verjela, da je tako le pri nas na vasi, ker se vsi poznamo, zato nihče ne jemlje tako resno prijav, saj vsi vse vedo in če se gre se gre ali pa tudi ne.
 
Kasneje sem spoznala nekaj spletnih skupnosti, kjer smo vsi prijatelji, kajne? Kjer se pri objavi dogodkov večina tudi opredeli da pridejo, saj morajo skrbeti vsaj za svojo spletno podobo. Pa konec koncev nikogar ne zanima ali je dotični potem res kam šel in prišel. Glavno je, da so aktivni in se oglašajo na spletu. Tovrstnim prijavam na FB sem že zdavnaj nehala zaupati in jih upoštevati.
 
Kaj pa bolj zaprta skupnost? Lani smo se spoznali, preživeli intenzivnih 12 dni skupaj in ob slovesu prisegali, da se še srečamo. Ti nas samo organiziraj, zagotovo pridemo so bile obljube in le obljube. Pa sem vseeno odlašala in čakala, da se kdorkoli prej opogumi, dokler nisem mesec dni vnaprej le objavila napovedano srečanje. Potem se je vse odvijalo po že znanem scenariju, le da je bil izkupiček celo negativen. Še edini, ki je prišel, me je zgrešil.
 
 kresnice

Da se ne bi kdo počutil prikrajšanega, za objavo uporabljam kar vse mogoče kanale obveščanja.
 
Obveščanje po emailu, (generalno skupini in še kakšno osebno sporočilo)
Obveščanje s plakati, (tisk na florescenten papir A2, obešanje plakatov na oglasne table na vasi in v mestu)
Obveščanje v letnem planu dveh društev (tiskana brošura)
Obveščanje prek Facebooka, (ustvarjanje dogodka, obveščanje skupine)
Obveščanje po telefonu, (posebej za tiste, ki ne uporabljajo spletnih komunikacij)
Obveščanje od ust do ust, (vsi znanci, prijatelji, sosedje)
 
Rok za prijavo je znan, do dogodka je še dovolj časa, da lahko vsakdo planira svoje obveznosti.
 
Povsod se govori, povsod vse piše, pa vendar se je težko odločit Grem – Ne grem, Pridem – Ne pridem
 
Ljudje uporabljamo res celo paleto različnih taktik kako se ne-prijaviti.
 
Kako potekajo odzivi na obvestila?
 
Takojšnji odgovor:
 
Pridem 5%
Ne pridem 1%
 
Na dan, ko potečejo prijave, med 19. in 21. uro:
 
Pridem 10%
Ne pridem  0%
 
Sedaj so na vrsti variacije na prijavo:
 
Pridem, če bo vreme gor držalo 10%
Prijavi me, bom plačal, če pridem 10%
Pridem, če ne bom v službi 10%
Pridem, če me bo nehala boleti noga, roka, karkoli 5%
 
Sploh ne odgovorijo: 49%
 
Odziv ne-prijavljenih vsaj tri dni pred dogodkom vseeno že zadostuje za rezervacijo avtobusa in potrditev priprave hrane.

Dan pred dogodkom se dogajajo še korekcije. Ok, tole je čisto fer, življenje pač.
 
Pridem, če je še kaj prostora 10%
Ne morem, imam delo 10%
 
Na dan dogodka je pa malo manj fer.

Pride 75% prijavljenih
 
Preostale prijavljene kličem 5 min pred odhodom.
 
Odgovori:

Saj sem povedal prijatelju, da naj reče tvojem, da me ne bo - 50%
Se ne javijo na klic - 50%
 
 viljenca

Se pa včasih zgodi, da jih veliko odpove, ostali pa ostanejo neodzivni.
 
Krožijo le komentarji:

Lepo se imejte,
drugič grem tudi jaz,
zelo sem se veselil, pa ne morem,
pozdravite ostale,
hvala za ponujen prevoz, …
 
Jaz pa le nimam miru - kaj pa, če kdo vseeno pride…

In čakam ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu, pa ni nikogar.
 
Dan kasneje dobim povratni odziv:
 
Jaz sem bil, pa vas ni bilo.
Sem čakal raje na tistem, drugem parkirišču…

Zakaj le, morda celo z namenom, da se zgrešimo?
 
Pravzaprav bi lahko imela vzporedne stave na rezultat prijav. Po moje bi bilo ravno tako zanimivo kot športna napoved. Verjetnost zadetka je minimalna.
 
 samotno jutro

Pa vendar se ne dam!
 
Še naprej bom načrtovala, organizirala, se razburjala, pustila, da me vlečejo za nos, pa se kljub vsemu dobro imela. Zaradi nas vseh in tistih nekaj, ki jim to dejansko pomeni priložnost in možnost, da gredo nekam, kamor sicer sami nikoli ne bi šli.
 

Po dolgem času se nas je vseh šest družno spravilo na hrib. Običajno imamo zato čisto posebne razloge in tudi tokrat je bilo tako.

 otroci

 Skrivnost se je skrivala v nahrbtniku in bo razkrita čez nekaj dni.

 sv. Hieronim

Izbrali smo položno pot iz Razdrtega proti cerkvi Sv. Hieronima. Pot je lepa, razgledna na Vipavsko dolino, le vreme je bilo zelo vetrovno.

 oddajnik na Nanosu

Na vrhu kar nismo mogli prešteti vseh krožnikov, bobnov in dežnikov, kot jih je poimenoval najmlajši. Kosilo na velikonočno nedeljo v Vojkovi koči je bilo toplo in dobro. Dodobra spočiti smo nadaljevali drugi del naše poti.

 Votla stena in Strane

Pot smo nadaljevali proti Suhem vrhu. Kar nekaj spusta nas je najprej čakalo, nato pa ponovno v hrib, kjer pa smo malo pred samim vrhom obrnili. Vreme se je kisalo, mi pa smo že čisto predolgo hodili, je treba priti še nazaj.

Po šestih urah hoje smo sestopili v Strane, kjer smo zjutraj pustili drugi avto.

In skrivnost v nahrbtniku? Razkrita je bila v lovski koči, rečem lahko le, da zelo slastna.

Velikonočna sobota, leskovško-gorenjevaške dobrote in obilo pomladnega sonca. Luštno!

Eni smo jo mahnili na sprehod z najmlajšimi, drugi pa so čuvali moči za popoldanski vzpon na Bohor.

Prvič letos gremo tudi Krtinci zraven (ni nam bilo treba dvakrat reči) in po nekaj postankih smo že skoraj pri vrhu.

 pri oddajniku na Bohorju

 veličastna sadna drevesa v cvetju

Kar prehitro bi morali spet dol, zato smo se odločili, da poiščemo četrti slap, ki je skrit malce vzhodno od naše predhodne Poti štirih slapov.

 skakanje čez luže

Blatno, da je kaj.

 čas za malico

Toliko cvetočih jablan in hrušk že dolgo nisem videla. 

 travniške kukavice (divje orhideje)

 čohanje medveda

Slapa sicer nismo našli, smo pa užili veliko brezpotij in pa čudovitih pisanih dišečih trav.

Vsi poskočni tudi po štirih urah hoje. Bravo naši!