Ker se letos v tem času ukvarjam s čisto drugačnim barvanjem, sta morala kar Flori in Leander vzeti v roke prave barve in nastala je takšna čudovita košarica umetnin. Le kdo bo sedaj upal razbiti prvega?

No, kuhala jih le nista sama. Letos smo jim dodali kanček kisa v vodo za kuhanje in verjemite, da drži; niti eno jajce ni pri kuhanju počilo.

Včeraj sem si vzela en tak, čisto majhen pobeg v eno ogromno deželo prostranstev.

V naši knjižnici sem opazila, da bo imel Zoran Furman predavanje o Mongoliji in jaz sem kar ostala in poslušala in se predajala vsem tem čudovitim slikam.

Mongolija,

zaenkrat še dežela brez množičnega turizma,

z malo več prebivalci, kot jih ima Slovenija, pa s 70x večjo deželo,

brez industrije in onesnaženja,

ena sama poezija narave, neba in prvinskosti.

No, v Krnici sva nekoč že bila, skupaj s tamaučkom. Le, da se on tega ne spomni, ker menda ni nič videl. Seveda, ko pa je bil še varno nošen v trebuščku. Danes pa takole:

Smo ponovili ta lep izlet, škoda le, da je koča v Krnici še zaprta. Vsaj tako piše, mi smo namreč po uri in pol hoje obrnili nazaj, ker smo bili dodobra premočeni. Tamauček se je seveda metal vsaka dva metra v sneg, ki pa je kljub debeli snežni odeji že popolnoma moker. Tako smo nazadnje lahko oželi, ne samo kombinezon, ampak tudi škornje. Težava je le, ker gremo jutri na Kofce, kjer bo spet sneg in kjer potrebujemo ta ista oblačila. Nagrado izumitelju sušilnega stroja, ki sedajle suši, kar se da. Upam, da ne stopim škorenjcev. 

Če pogledamo po zemljevidu, je pa tale Krnica res nenavadno blizu Planice, kjer sva nedavno tega preživela lep teden. Pa nas ponovno vleče v te konce? Seveda, če pa sva bila vabljena v tole čudovito kočo, kjer smo preživeli že kar nekaj izjemnih počitnic. Letos pa bojda zadnjič, torej za slovo, vendar spomini ne ugasnejo.

 Vedno nas bodo Rateče in tale koča spominjala na Nona in Nono.

Vse skupaj se malo preveč gosti. Vmes je bil že tukaj en mali zapis na blogu, ki je v uri in pol poniknil v vso to zmešnjavo. Je že tako, da je ta teden namenjen popoldanskim dejavnostim, ki jim komajda sledim. Danes logopedinja, jutri zobar, pilates, sestanek društva, četrtek zbor članov, petek večerja, sobota Rateče, nedelja Kofce in ko sem že mislila, da je v ponedeljek samo služba, se zavem, da imamo takrat pri hiši maturantko in teden je naokrog.

Ne, iz vsega skupaj še spodobnega bloga ne bom zmogla napisat, le malce na utrujeno stran me vleče.

Ne želim, da bi bilo tole slišati preveč domišljavo, ampak nekaj je na tem. Velikokrat, celo malce prevečkrat, naletim na težave pri delovanju naprav ali programske opreme tam, kjer jih drugi ne zaznajo. Pravzaprav bi bila idealni tester. Če zadeva deluje pri moji uporabi, potem najbrž ostali, bolj intuitativni uporabniki, ne bodo imeli težav.

Ne bom sedaj razlagala o nedelovanju štoparice na navadni zapestni uri, kaj šele zgodbe o jutranji budilki. Kriza nastopi na mojem prenosniku, ko zadeva ne gre in ne gre, čeprav delam povsem regularno. Potem se pojavi en osebek, ki pravi: " Glej - zlati prstki! " in odtipka popolnoma enako zaporedje in zadeva deluje, jaz pa v jok - pa na drevo.

Kako razložiti torej dogajanja v mojem zadnjem albumu o Planici. Glede na zaporedne številke slik, ki sva jih naredila, sem izračunala, da jih je bilo okoli 480 narejenih s fotkičem. Nekaj jih je bilo posnetih še z mobilci in ko sem to združila, je bila številka ravno okoli 500. Pri ustvarjanju albuma se je Picasa ustavil na številki 500 in sporočil, da naprej ne gre. Zato sem v že ustvarjenem albumu ročno pobrisala nekaj fotk in dodala še tiste čakajoče. Končala sem na 498 fotk v albumu in zadevo zadovoljna objavila.

Nakar se oglasi Vreme in sporoči, da imam v albumu podvojene fotke. Kako je to mogoče? Prevzamem krivdo, da sem jih dvakrat naložila, zato se lotim ponovnega brisanja, nakar naletim na težavo. Očitno so se tudi Picasu malo zataknile enako poimenovane fotke, saj se je kar nekajkrat popolnoma ustavil oziroma zamrznil. Zraven mi je pošiljal taka sporočilca:

Ne glede na prejeta sporočila opazim, da je brisanje uspešno in da so duplikati odstranjeni. Sedaj je v albumu 391 fotk. Kje so torej ostale?

Preden sem se posipala s pepelom, sem vseeno naredila še en majhen test. Kreirala sem nov album, v katerem sem namenoma želela objaviti podvojene fotke. Ampak, to ne gre!

Torej? Vsi, ki premorete zlatne prstiče - javite se!

Čeprav je bil danes že povsem navaden delavnik z vsemi svojimi obveznostmi, ne morem pozabiti šestih nepozabnih dni v Planici. Ja, od srede do ponedeljka sva se vsak dan z Alešem vozila na Gorenjsko, občudovala vse zasnežene vrhove in si obljubljala, kaj vse bova še letos preplezala.

Vsekakor je bil dogodek s Pixno v Planici zame izjemno doživetje. Spoznala sem ekipo prizadevnih prostovoljcev, ki že leta in leta posvečajo svoj čas za ustvarjanje enega največjih dogodkov pri nas. Hkrati je bila to priložnost, pri kateri sem si nabrala polno potrebnih izkušenj, kako se vnaprej pripraviti na takšne dogodke.

Izbira prostora za Pixno v tekmovalni vasi je bila res prava. Le tako je bil prostor, vsi računalniki z dostopom do interneta in seveda velik LCD za spremljanje skokov, namenjen res pravi publiki, to je samim tekmovalcem in njihovim spremljevalnim članom. Prve so obiskale Pixno dekleta, nato zelo mladi fantje, ki so najprej pokukali na dogajanje na facebooku. Že naslednji dan in vse ostale dni pa so bili vsi prostori v Pixni zasedeni, še posebej v zgodnjih jutranjih urah. Tekmovalci so pregledovali štartne liste, rezultate drugih tekem, lokalne novice na njihovih straneh, se pogovarjali po skypu in pa seveda množično spremljali dogajanje, ki ga je tudi prek lokalne frekvence predvajala RTV Slo.

Največja ovira pri nemotenem delovanju je bil zagotovo izjemen mraz, ki nas je pričakal vsako jutro. V Pixni je bila temperatura okoli mrazišča, v nedeljo celo -2 stopinji. Občasno smo tako doživeli jutranji izpad katerega od računalnikov, ker je dobesedno zmrznil. No, malo ogrevanja z radiatorjem in klimo in zadeva je hitro delovala. Pa vendar smo namenoma imeli vrata ves čas odprta in tako smo vsi sedeli lepo v bundah in se greli vsaj ob dišeči kavi, ki sem jo pripravljala za vse obiskovalce.

Čeprav sem si predhodno pripravila kar cel seznamom opravil, ki jih bom med "čakanjem" opravila v Pixni, se je izkazalo, da nisem imela časa niti odgovoriti na vse svoje maile, kaj šele, da bi počela karkoli drugega. Ves čas se je toliko dogajalo, da so ure in dnevi minili kot en sam dolg dan.

V ponedeljek, ko so že vsi odšli, je ozračje pod Poncami še vedno valovilo v nekakšni tekmovalni omami. Tudi midva sva čisto počasi spakirala vse stvari in se kar težko poslovila. Po Pixno je prišel Marjan malo za nama in spet se je bilo potrebno vrniti v siv vsakdanjik.

Vse fotke, skoraj 500 sva jih naredila v Planici, pa so v Albumu.

Čestitke, Robert!