Zavidam vsem, ki se jim ta lepota odstira kar od doma.

Zato se toliko bolj veselim vsake vožnje, ki jo imam proti Gorenjski in ko me spremlja ta razgled, nemalokrat zavijem na stranpoti in podaljšujem z vožno kar se da.

Letos greva vsako prosto sobotno ali nedeljsko jutro z Alešem hodit, v hrib, seve. Zaenkrat se podajava na najbližje, saj ves čas gledava na uro in se vračava čimprej, da naju ne bi doma preveč pogrešali. Za tavelike naju ne skrbi, za tamaučka, ki se zbudi še malo pred nama, pa naj greva še tako zgodaj in veselo skače po postelji, pa četudi je ura šest in zunaj tema, pa je že druga pesem.

Za danes je bil napovedan dež, pa sva to namenoma preslišala. Odpraviva se ponovno na Murovico takoj, ko se zdani in padeva naravnost v prvo ploho. Snega je ravno toliko, da je spolzko, na srečo vsaj pretiranega blata še ni. Kmalu preneha deževat, midva pa dalje z nezmanjšanim tempom. Prva etapa je iz Zaloga do Sv. Trojice, kjer nas vedno pričaka lajajoča dobrodošlica. To je edina zoprnija na celi poti, ko vaški psi renčijo nate. Verjamem, da ni nobeden popadljiv, le zoprn občutek pustijo. Sledi druga etapa, ko se pot vije po ravnini. Aleš se šopiri in vmes teče in me pusti zadaj za ovinki. Pred pričetkom tretje etape le počaka, pripraviva si gamaše in greva skupaj do vrha Murovice. Tukaj snega skorajda ni več. Za trenutke se oblačnost premakne in vidiva, da sva kar lepo nad meglo v dolini.

Potka se vleče in izmenično začneva z jambranjem, kako, da danes nisva v formi. Ne gre in ne gre tako lahko, kot bi si želela. Še malo stisneva zobe in končno jo ugledava. Klopco in najin cilj, kjer spijeva malo čaja, ki sva ga tokrat le vzela s seboj. In presenečenje, gor sva prišla še malo hitreje kot prejšnjič. Torej sploh nisva bila počasna. Kako lahko občutki tako varajo. Sicer pa je enako pri teku. Ko se ti zdi da blazno šibaš, pa prideš nazadnje še s slabšim časom, ali obratno.

Pot nazaj je bila enostavna in hitra. Ponovno naju moči dež. Ob poti med stopljenimi zaplatami snega željno pogledujem po regratu. Tako neizmerno si ga že želim. Vendar nisem našla niti enega samega samcatga, ki bi mi zbujal občutek pomladi. Ne še.

Doma zakurimo v kaminu in se grejemo in sušimo premočena oblačila. Ura je pol desetih in skupaj z otroci lahko začnemo nov dan pri zajtrku. 

Vse skupaj je del mojega velikega načrta. Je del tritedenskega uvajanja. Za mano je šele prvi teden, ko sem se veliko ukvarjala sama s sabo in s svojimi težavami. Vendar, volja je čedalje večja. Je le prišel čas, ko mi lahko uspe? Ko me lahko odločitve posvojijo, kot lahko kot naročeno berem pri Wegi?

Sicer pa še ni en teden, ko smo takole krenili na Primoža. V snegu je pot prečudovita. Res je nekaj posebnega.

Jutri pa spet. Se že veselim.

Ko se aparatu zalomi, včasih posname kaj genialnega. Žal smo ga pa zato zamenjali.

Kaj je drago in kaj je poceni?

Najbrž imamo vsi svoja merila in svoje kriterije in če mi nekdo ponudi še tako ugodno stvar, ki jo sicer ne potrebujem, je to zame drago. Pa vendar se vsi spogledujemo s popusti in "naj" akcijami v vsaki trgovini in velikokrat kupimo tudi tisto, kar ne potrebujemo, če je le označeno kot zelo ugodno.

Dokler se gibljemo samo v okviru ene branže, lahko hitro ugotovimo, kaj je poceni in kaj drago. V trgovini s hrano zlahka pustim 100€, čeprav se mi zdi, da kupujem samo poceni izdelke. Pa vendar jih nekako primerjam in če rečem, da je kg jabolk za 1€ poceni in da je 1kg piškotov za 10€ drago, to nekako velja.

Ne morem pa hkrati primerjati hrane in oblačil. Kako naj si razlagam ceno hrane v primerjavi z oblačili. Pri zadnjem obisku pri najdražjem sosedu sem namreč kupila precej kvalitetno izdelan komplet oblačil za tamučka.

Pleten pulover z nekaj ročnimi dodatki in še bolj kvalitetne hlače z množico detaljev. Vse po 8€ po artiklu.

In ne gre mi skupaj in želim primerjati, pa ne gre. Kako lahko nekdo ponudi material, delo, logistiko, opremljeno z vsemi potrebnimi klasifikacijami, izdelek za 8€, če pa toliko stane malica ali pa paketek kave ali kos sira ali pa kar nekaj s tiste ugodne liste, ki jo ponujajo. To ne more biti res in tukaj nekaj ne gre skupaj. Razmerja so podrta in nič ne kaže, da bo bolje. Hrana je že predraga. Samo to je lahko zaključek, pa če nas še tako prepričujejo z ugodnimi ponudbami.  

Te bo kar pajek odpeljal! Kaj res? In to s privat parcele?

Priznam, da izven Ljubljane, tistega pajka, ki odpelje napačno zapuščene avtomobile še nisem videla.  Ko gledam vsak dan stanje pred našimi službenimi prostori, ko so avtomobili parkirani že po cestišču povsem do semaforja in resno ovirajo promet, sem prepričana, da se pajkom že do BTCja ne da, kaj šele 30 km izven, po avto, ki je zasedel prostor pred hišo.

Tisti, parkirani na cesti so dobili obvestila redarstva. Enkrat. Pajka se očitno ne bojijo.

Tile, ki parkirajo sredi vasi, pa se po mojem lahko bojijo samo kakšnega jeznega soseda, ki se smuče okoli avta. Grozeča tabla je tam le za okras. Morda pa celo deluje na tiste iz mesta, ki jim že v podzavesti omemba pajka pomeni resno grožnjo.

Obrnjen svet?

Ne vem, morda se mi samo dozdeva, ampak, danes nihče ne govori več o vodnih sesalcih. Lahko pa, da vse te pogovore enostavno preslišim in to z razlogom. Kajti jaz sem imela svoj vodni sesalec, vendar me v nadaljnji nakup ne prepriča še tako dobra reklama niti priporočila najboljših prijateljev.

Kajti ravno priporočila so bila tista, zavajajoča. Se mi zdi, da so temeljila bolj na privoščljivosti, kot pa na dobrohotnosti. Ja, nekaj let nazaj so bili strašansko moderni Batageljevi Igea sesalci. Kupovali so jih vsi okoli mene in niso mogli prehvaliti njegove naduporabnosti.

Mi, ravno vseljeni v novo hišo, ki se nam je zdela še strašansko velika, smo nujno potrebovali ravno takšno napravo za čiščenje vseh možnih površin. Kaj potem, če je bila tudi strašansko draga. Dražja kot je, boljša je, kajne? Še vedno sem prepričana, da je bila vseskupaj samo izredno dobro izpeljana marketinška kampanja, ki smo ji vsi po vrsti nasedli.

Začelo se je že z nakupom. Tako, kot so druge prepričevali in razkazovali uporabnost na skupinskih srečanjih, sem sama napravo najprej kupila, nato pa prosila za pripadajočo predstavitev. Ni potrebno posebej poudariti, da pri slednji ni bilo nobenega žara prepričevanja, ampak nekaj hladnih dejstev in ostali smo sami z vrhunsko napravo.

Ki sem jo zasovražila pri prvi uporabi. Ni je bilo težko sovražiti, kajti vsakič mi je vračala z enakim. Le prizanesljivosti Aleša se ima zahvaliti, da je ostala pri hiši vsa ta leta. On je enako trpel, ampak (po)tiho in prenašal pokoro naokrog.

V čem je pravzaprav bistvo in vzrok za takšen odpor? V njeni neuporabnosti. Napravo smo kupili predvsem zaradi pomivanja tal. Kajti drgniti parket z mokro krpo ni ravno dobro. Ne za hrbet, ne za lak na vodni osnovi.

Vendar je bistvena razlika, če s sesalcem sesaš ali pa pomivaš. Ko sesaš, vlečeš napravo za seboj, oziroma bolj slikovito, sledi ti hkrati s tvojim premikanjem po prostoru. Ko pa pomivaš, imaš pred sabo moker pod in giblješ se vzvratno. Naprava, ki je za tabo ti je ves čas v napoto in premikati jo moraš ročno. En velik čeber vode in dodatni rezervoar s čisto vodo niti slučajno ni lahek. Naprava je opremljena z množico cevi in vrvic, ki se nenehno zapletajo in vse skupaj moraš vsak meter posebej dvigniti in prenesti nazaj.

Na koncu te čaka nadstandard. Vso umazanijo moraš odnesti ven v skriven kot, pregledati vsebino, ki je včasih še zelo uporabna, predvsem kakšne lego kocke so bile večkrat reciklirane, nato pa vse skupaj neseš v banjo, kjer temeljito očistiš vsak del posebej. Če tega ne opraviš temeljito, te naslednji dan pričaka neznosni smrad razpadajočih trupelc pajkov in sličnih sirot.

Ne, ni še konec. Ko se vsa ropotija posuši, jo odneseš v klet, kjer drugače potrebuješ celo omaro za shranjevanje, čaka pa te še pomivanje kopalnice, predvsem drgnjenje kadi.

Nekega dne je v napravi neznansko počilo in ugotovili smo, da je odtrgalo del notranje plastike, ki vrtinči vodo. Naprava je sicer še delovala, vendar sedaj s še bistveno slabšo močjo, s katero se ni mogla pohvaliti niti na začetku. Ko me je v poprazničnih dneh ponovno popadla mrzlica čiščenja, sem mučilno napravo milostno spet uporabila in se tudi odločila, da je čas, da se dokončno poslovi. Z veseljem bom prešla na star način s krpo in koleni.

Dost imam.

Imel je veliko, skoraj vse. Naš rejenec, Pero po imenu.

Imel je svojo blazino in prostor pred kaminom,

imel je svoji skodelici in dobro hrano,

imel je šest parov rok, ki so ga božale in čohale do onemoglosti.

Imel je tudi svoj mačji kristalni pesek, dišeč in neuporabljen.

Še vedno pa je vaški maček. In ko sem danes (ponovno) stopila v smrdečo kašo, se je mačja zgodba končala.

Žal mi je, dragi muc, vendar hotelskega ugodja ne boste več deležni.
Oglasite se po kakšen obrok hrane, sicer pa bo pomlad kmalu tu in crtljamo se ponovno zunaj, na terasi.

Ko pa vidim takšen prizor, lahko kar nekaj časa samo še sanjam.

Če to ni hišica iz pravljice? Še Janka in Metko bi premamila. Jaz bi pa okoli veliko, še več snega, znotraj pa ognjišče in čas, ki bi se ustavil.

Kako si lahko tako želim te samote? Kot paradoks življenju, ki ga živim med FB, maili in nenehno povezanostjo v širni svet.