So dnevi, ko gre vse kot po maslu in so dnevi, ko lahko vsaka običajna reč postane muka. In danes res ni moj dan.

Popoldan sem spremljala Mitja na kontrolni pregled na Klinični center. Naročen je bil ob 15h, kar je zelo v redu. Po koncu pouka, skoraj pred koncem službe, do 16h bi lahko že opravila, saj pregled ne traja več kot 5 minut. Zjutraj je zato padla odločitev, da gremo z enim avtom od doma (prva napaka), po pregledu poberemo še ostale, gremo v vrtec in domov na kosilo.

Iz službe sem sem odšla že nekaj po 14h (druga napaka), da bi lahko v miru našla parkirni prostor, se prijavila na sprejemni in seveda po planu bila na vrsti za pregled. Okoli kliničnega je vedno vse zaparkirano, v novo parkirno hišo nisem zavila, ker sem se vseeno bala, da bova lovila zadnje minute, zato sem se postavila na rep kolone, ki je čakala na prostor na edinem odprtem parkirišču. (tretja napaka) Čakala sem skoraj do treh, ko se je le toliko sprostilo, da sta me inkasanta spustila mimo zapornice. Pri vnaprejšnjem plačilu mi je listek odletel z armature, kar je pri prižganem avtu in gretju precej verjetno, da se zgodi.

Potem je manjkala samo sekunda ali dve, moja nepazljivost, ko sem iskala listek nekje med nogami (četrta napaka), malo hitrosti in naredilo je bum! V šoku sem ustavila, šla ven in vprašala mirno stoječega inkasanta zraven mene, kaj vraga je to? In pravi - luknja!

Ja, luknja, globoka kakih 20-30 cm, dolga dva metra sredi parkirišča. Nezavarovana, brez označb, kar tako, sredi vozišča.

 JP LPT d.o.o. - Klinični center

Asfaltirano parkirišče za katero pobirajo parkirnino sredi mesta se ponaša z odkrito luknjo, po sledeh okoli nje in spraskanemu asfaltu, pa nikakor nisem bila edina, ki je padla noter.  Kaj bi lahko naredila oziroma kaj bi morala storiti?  Ne vem. Zapišem lahko samo v blog, ostalo je minilo, ker se mi je mudilo naprej, da ne zamudim. (peta napaka)

Za okencem za sprejem so sedele štiri osebe in neumorno zrle v ekrane pred seboj. Napotnice je pobirala peta, kar v vrsti na hodniku. Na vratih smo prebrali sporočilo, da je zaradi uvajanja novega informacijskega sistema obravnava bolnikov podaljšana. Lepo se sliši, pa bi si lahko to razlagala tudi malo manj lepo. Kajti v ordinacijo naju niso poklicali niti ob določeni uri, niti po pol ure, niti po eni uri. Kar je seveda pri meni povzročilo vrsto organizacijskih težav. Aleš v službi brez avta, otrok v vrtcu, jaz pa ujeta na nekem hodniku brez odziva.

Ni bilo druge, kot pustiti fanta, da se znajde sam in odbrzeli smo domov. Od doma pokličem Mitja kaj se dogaja in mi pove, da še vedno nič. Še vedno čaka na sprejemni.

Sedla sem v avto in se odpeljala nazaj. Ponovno iskala parking, tokrat sem se ponudbi luknje raje izognila, prišla na hodnik, kjer so namesto prejšnje gneče sedeli natanko trije čakajoči. Med njimi seveda tudi Mitja. Ko sva bila na vrsti, je bila ura skoraj šest.

Kljub vsemu sem se spomnila na potrdilo - opravičilo, ki ga lahko pokažem v službi za zdravniške izostanke. No, tole je bilo še najbolj neverjetno, kajti sestra mi ga ni hotela izdati, ker ga zvečer ne potrebujem in ji nikakor ni bilo jasno, zakaj sem odsotna že od 14 ure! Grrr...

Aleš me doma posluša in se čudi. Kako in zakaj se nisem obrnila že prvo uro, zakaj se pustim, da mi takole požrejo cel popoldan. Seveda sem domov prišla lačna in izžeta kot cunja in v skrbi za avto. Kaj, če tisti bum ni bil čisto nedolžen? 

In tako je danes ponovno odpadel nameravani tek. Le kaj bo jutri na vrsti?

Bil je to vikend in pol. Dva dni smo bili doma in počeli vse tisto za kar nam vedno zmanjkuje časa. Končno smo pripravili hišo na zimo, kar pomeni, da je bilo potrebno najprej pospraviti klet in narediti prostor za rože, pospravili smo teraso, zraven se ukvarjali še s prepolnimi kanalizacijskimi cevmi, posadili smo ogromno čebulic narcis in tulipanov, odpeljali kosovni odpad, otroci so pekli vesele jesenske piškote, midva sva šla tečt, jaz sem namesto likanja razbila likalnik, nenamenoma, sicer pa je ravno praznoval polnoletnost, sem pa zato zašila nekaj hlač in oprala vse cunje in vseh šest skupaj je dodobra izpraznilo hladilnik.

Ker pa je Aleš bil že čisto depresiven, ker nisva šla v hribe, smo jo skoraj tik pred nočjo mahnili še na Limbarsko goro. Zvečer sva še malo prelagala papirje in tako je vikend minil, in to brez Pixne.

Zdi se, da je že normalno, če ti sredi Ljubljane neznanec zagrozi, da ti bo spustil gume, ker si parkiral preblizu njegovega vrta ali pa te prefrigana prodajalka prepriča, kako ugodno ponudbo ima, pri tem pa zamolči vse skrite stroške. Nazadnje se sama počutim kot cepec in veliki naivnež sredi tega sveta, ker se nisem znala pravočano in z enakimi metodami ubraniti vseh vsiljenih srečanj in nepotrebnih vznemirjanj.

Da pa ves svet ni pokvarjen in da imam lahko še vedno vero v dobro v ljudeh, pa me je prejšnjo nedeljo prepričalo družinsko druženje na Kozjanskem. Bistvo je v sodelovanju, zaupanju in preprostosti. Pravzaprav je lahko vse zelo enostavno.

Spoznala sem nadvse zanimivega gostitelja Karla Gržana, ki nam je velikodušno namenil svoj čas in nam odkril delček svojega življenja. Veselim se ponovnega srečanja, ko bomo šli skupaj po poti nenavadnih odkritij, ki jih je opisal v svoji zadnji knjigi V znamenju Oriona.

Prejšnji vikend je bil res zaznamovan z lepimi kraji, novimi potmi in dobro družbo.

Še enkrat sem bom vrnila v sam kraj, ki smo ga zadnjo soboto dodobra posvojili. Čeprav tukaj nisem bila prvič, sem šele tokrat imela čas opazovati in si ustvariti neko svojo podobo kraja, ki sem ga pred tem doživljala predvsem kot Palomo, blokovsko naselje in bajer z divjimi racami.

No, v soboto je deževalo. Bolj ko sva šla na severovzhod, bolj se je nebo zapiralo in res ni nič kazalo na kakšno izboljšanje. Vedela sva, da bomo cel dan zunaj, s sabo pa nisva imela ne kapic, ne dežnika. Mene je zagrabila panika in kljub protestom Aleša sem se odločila, da se v trgovini opremim s pripomočki, kot je fen in dežnik. Iskala sem kakršenkoli trgovski center, na moje veliko presenečenje, pa sem našla le manjšo trgovino s hrano. Glede na to, da v Domžalah gradijo trgovino na trgovino, pa tudi v drugih krajih ni kaj drugače, menim, da je Sladki Vrh pravi fenomen. Pa presenečenj še kar ni bilo konca.
 
Kam potem romajo tile Sladkogorčani? Templjev potrošništva nimajo, kam torej? In tako sem ob vsakem krogu opazila kaj novega, na primer ogromni športni park s stadionom in tablo za bazen. Pa sem se spomnila na zadnji Mura Challenge, ko smo hodili po urejeni sprehajalni poti, ki jo s klopcami in ograjami vzdržuje aktivno planinsko društvo. Zraven bajerja pa imajo svoj prostor za mladino, ogromen prireditveni piknik prostor z brunarico. Povrhu vsega so povsem ob Muri, prek katere redno vozi brod. In to v današnjih časih? Ko bi si marsikateri veljak dal postaviti nov betonski most.

Ne, še ni konec. Za sobotno prireditev so nam dali v uporabo šolske prostore, ki jih očitno ne zaklepajo pred prišleki z vseh vetrov in to povsem nove šole, ki kar žari v svojih rumenih odtenkih. Še na dekliškem stranišču sem prav opazovala zanimivo prelivanje oranžne, rumene in citronsko zelene. Vse deluje precej odprto, povrhu vsega, pa imajo zraven ogromno telovadnico.

In tako sem krog za krogom ugotavljala, da so tudi bloki več ali manj vsi prenovljeni. V svežih barvah, od nežno roza, do sončno rumene in zelene. Nič ni zanemarjeno, povsod veje neka urejenost.

Hej, Sladki Vrh! Povem vam, da me očarajo planine, pa lepota gozda, nad čisto običajnim krajem pa še nisem bila navdušena. Ampak vam je uspelo tudi to. Ker kraj so ljudje in ta srčnost, ki smo jo spoznali pri Marako organizatorjih, ta je očitno tukaj doma.

In moj fen? Le kaj bi mi? Saj sploh nisem opazila, da dežuje.

Gledam rezultate teka na Sladkih 6, vidim svoje ime kar nekje na sredini, zraven pa napis 37,26 km. Tukaj nekaj definitivno ne gre skupaj, jaz vendar ne pretečem več kot 10 km! Zato tega rezultata kar ne morem posvojiti, ker ni realen. Povsod piše in se govori o teku, o pretečenih kilometrih.

In kaj sem se šla jaz? Z gojzarji in palicami sem jo mahala naokrog, kot da grem najmanj na vrh Krna. Tako sem se tudi odpravila zjutraj od doma, s tolažbo, da če mi 6 ur hoje po hribih ne predstavlja več težav, bom ugnala tudi teh 6 ur po Sladkem Vrhu. Zraven sem ves čas imela v planu odteči tudi svojih 10 km, toliko pač znese moja dosedanja najdaljša tura. Plan je bil torej 10 krogov hoje, 10 teka in ponovno 10 hoje. Tekla sem krog več od načrtovanega, hodila pa do konca merjenja časa in kar naenkrat sem imela svojih 36 krogov.

 
Pa sem spet pri svojem moralnem mačku. Kaj nisem s tem, ko sem se namerno pripravila na hojo, izigrala pravila igre? Marsikdo je dal vse od sebe in tekel, kolikor je zmogel. Zavidam piskecu na njegovem rezultatu, ker je res tekel. Meni pa preostane samo dvoje, ali se ne grem več ali pa končno počistim v svoji glavi in se že enkrat odločim, da lahko tudi sama tečem. In šele takrat, ko bom dejansko omagala pri teku, takrat si ne bom več očitala, če bom prehodila progo do konca.

Tomo Križnar prireja dobrodelni koncert v podporo Darfurju, ki bo v sredo 5. 11. od 18h do 23h v Festivalni dvorani v Ljubljani. Karte lahko kupite vsak dan od 8. do 15 ure v tajništvu Pionirskega doma in na dan koncerta od 17. ure dalje na blagajni Festivalne dvorane. CENA: 15 EUR, za študente in upokojence 12 EUR.

Celoten dobiček je namenjen za lačne v Darfurju, vsi nastopajoči so se odrekli honorarju.
Med koncertom bodo  prikazani  tudi odlomki iz filma  TOMA KRIŽNARJA IN MAJE WIESS, DAR FUR – VOJNA ZA VODO
Na koncertu sodelujejo:
Boris Cavazza,
Vlado Kreslin,
Pero Lovšin,
Tomaž Pengov,
Max Zimani,
Terrafolk,
Severa in Gal Gjurin,
Fake orchestra,Oko, Maša Kagao Knez in Lafi, Langa,
Joseph Rakotorahalahi, Mc Exit, Hrošči, Chris Eckman, Godalika, Aleš Hadalin, Issiaka Sanu,
Društvo Afriški center, Sekumady Conde, ...

Vabljeni!

Pa jo imamo!

Po zadnjem dogodku, ko smo vsi komaj čakali, da lahko delimo svoje vtise z ostalimi, je sedaj, vsaj po mojem občutku, nastalo obdobje zatišja.
Le kaj bi bilo dovolj pomembno, da bi lahko o tem pisala? Le kaj si mi dogaja zanimivega, čeprav imam še vedno povsem zapolnjene dni, ki postajajo tudi dejansko vse krajši? Dejstvo je, da kadarkoli pridem domov, je zunaj že tema. In kaj naj počnem, ko se znoči? Seveda gre za prevaro! Ampak čutim, da se mi moj bioritem še ni prilagodil na zimske oziroma nočne aktivnosti. Tako mi čas kar spolzi med prsti, dan pa postaja enak dnevu, loteva se me jesenska utrujenost, pa še kar naprej sem lačna. Očitno so moji geni še vedno nekje daleč zadaj programirani na zimsko spanje.

Ja, želim si sonca in svetlobe.

Pravzaprav se sploh ne čudim, da so si že vse prejšnje kulture v tem letnem času omislile razne praznike luči. Naši predniki so zimski solsticij praznovali kot rojstvo svetlobe. Vse do Božiča nas bo spremljalo takšno in drugačno prižiganje sveč. Prvo bomo lahko prižgali v naši buči pred hišo, naslednje bodo posvečene našim prednikom. Sledijo adventne svečke do svečk na smrečici. Vse do razsvetljenega novoletnega neba, ko začnemo znova. Ko bo spet novo upanje, da bomo odprli nov, bel, še ne popisan list v knjigi. Samo, ko ga ne bi tako hitro zapacali z vso nesnago, ki visi z naših ohranjenih navad.

Do takrat pa le verjamem, da v novem letu bolje bo.