Da ne bom zavajala z naslovom, čeprav se lepše sliši Ljubljanski maraton 2008, priznam svojo prvo udeležbo na najbolj množični tekaški prireditvi pri nas. Vsaj upam, da se ne motim glede udeležbe. Moja uvrstitev na 1.401 mesto zato sploh ni slaba. Sliši se pa vseeno hecno.

Priprave so bile seveda bolj kampanjske, kot pa rezultat neke vztrajnosti. Čeprav me je malce grizlo in sem vsake toliko pustila vse in šla teči, ponavadi na najbolj nenavadnih krajih in najbolj nenavadnih urah, saj sem ugotovila, da gre za nekaj več. Za tisto ukradeno urico, tisti podarjen čas, ki je lahko čisto zame, ki si ga drugače (še vedno) ne upam vzeti. Ta teden je bil še posebej naporen in stresen. Po četrtku sem imela eno samo željo. Se dovolj naspati in vsaj toliko zbistriti glavo, da bom lahko tekla neobremenjena. Nazadnje mi je to tudi prav zares uspelo. Malo je pomagal petkov nočni sprehod po Ljubljani, še bolj pa sobota, ki sem jo končno lahko preživela samo doma. Kakšno razkošje!

Seveda sta že na začetku vse zakuhali in pripravili teren dve ekipi. Prva je zagotovo ekipa ŠD Krti, katera je že toliko moja, da z njimi hodim vsepovsod. Ponavadi s fotoaparatom v roki, spodbujam, navijam. Druga pa je E-kipa Srčnih, ki je naju z Alešem pripravila do teka. Brez teh ekip verjetno tudi mojega teka nikoli ne bi bilo. Na moje veliko veselje pa tečeta sedaj tudi še Darja in Marjetka. Tako smo se danes skupaj postavile na štart.

Hvala Radu za fotke. Malce osamljen je čakal na štart 21-tke, je pa zato navijal do zadnje minute, pa še pretekel z zavidljivim časom. Ko sem doma gledala traso na karti, nisem mogla verjet, da gre za razdaljo samo 10km. Saj na tako progo ne bi šla niti peš, ponavadi smo se vozili z busom, sedaj je avto obvezen. Upam samo, da smo danes spoznali, kako enostavno je priti iz centra tudi malce ven, kar tako, da vzameš pot pod noge in greš.

Pa je bilo vseeno tudi malo naporno. Imela sem srečo in res se lahko zahvalim Stanetu, ki se je letos odločil za občutno počasnejši tempo in celo progo tekel z mano. Mu je manjkal pravi izziv. Brez stave se še Stane ne obuje. Meni je pa pomagal, da sem tiste krizne kilometre okoli polovice poti pretekla. Ne ravno s stisnjenimi zobmi, bolj na kratko sapo. Potem se je odprlo tudi meni in sva tekla kar solidno do konca. Sledilo je le še zmagoslavno vzdušje, ki smo ga užili kar se je dalo. Trepljanje in pa razvajanje, na koncu še s skupinskim kosilom.

In kako naj rečem, da mi je bilo hudo, ko pa ni in ko komaj čakam, da grem naslednje leto ponovno.

Včeraj me je povsem presenetila pozornost, ki sem jo bila deležna v eni prodajalni v BTCju. Sama trgovina ni navzven videti nič posebnega, niti ne prodajajo artiklov višjega cenovnega razreda, vendar sta prodajalki vljudni in pozorni, ne vsiljivi niti ne odsotni. Lahko sem v miru izbirala, pomerjala, ko pa sem se odločila za nakup, sem izbrano perilo dobila lepo zavito v papir. Že sem se hotela odreči pričakovani plastični vrečki, ko mi je prodajalka podala izredno lično papirno vrečko, račun pa posebej vložila v majhno kuverto. Celovit vtis, ki sta ga naredili z malenkostmi, s pozornostjo in vljudnostjo je tisto, kar bi pravzaprav moralo biti nekaj vsakdanjega.

Pravzaprav me je pretreslo dejstvo, da me preseneti tako pozitivna izkušnja. Ker sem že navajena, da se moram boriti za pozornost, da ponujam svoj denar in moram biti skoraj hvaležna, ko me nekdo le postreže. Vse preveč je tega okoli nas. Ponovno sem na vprašanju zadnjih dni. Kaj res nikomur ni več mar?

Bliža se veliki maraton, odštevamo le še nekaj dni do dogodka in med tekači se že kaže neka nestrpnost.  Čedalje pogosteje se tudi sama odpravljam na tek. Čeprav se še vedno težko odpravim in je na začetku še vedno hudo in mi neprestano zmanjkuje časa, je občutek, ko uspem premagat zastavljenjo progo, neizmeren. Glede na vsa moja potepanja v zadnjem mesecu, sem morala tekaško opremo nositi kar s sabo in mi nikakor ni žal, saj še vedno raje vstajam zgodaj in imam tisto jutranjo urico res zase.

Sobota, pred dvema tednoma, tek ob obali v Cervii. Kilometri mivkaste plaže, školjke, sonce je ravno pokukalo iz morja. Jutranji čistilci na plaži so me radovedno ogledovali. Nikjer nobenega tekača, le nekaj sprehajalcev v bundah.

Sobota, teden dni nazaj, tek ob reki Temzi. Jutro je bilo sveže in nadvse sončno. Tečem po kolesarski stezi, pot me pripelje na most, odkoder vidim mesto, ki se ravno prebuja.  Srečam dva tekača, ki veselo klepetata in odbrzita dalje.

Sobota, dober teden dni pred ljubljanskim maratonom. Tečem krtinski krog ob Rači, danes je bilo preveč megleno za običajen krog na Gradiškem jezeru. Vendar vem, kako je lepo, ko se dvignejo meglice. Prvič pretečem 6 km pod 40 min in sem vsa vesela.

Seveda ne grem na maraton, niti na polmaraton ne, tekla bom na rekreativnem teku, saj za to gre. Te moje jutranje urice so najlepša rekreacija, ki sem jo kdaj imela. 

Povod za tokratni obisk Londona je bila FOWA - konferenca, ki je obetala nekaj zanimivih dogodkov in svežih zamisli.

Ne morem reči, da me je razočarala, pa vendar sem imela občutek, da sem poslušala že slišano in videla že videno. Morda zato, ker se nisem mogla opredeliti ne za razvijalca niti za poslovno stran in sem tavala med predavanji. Velike razlike v podajanju niti nisem opazila, lahko pa strnem poudarke v nekaj alinej.

Če želimo razviti aplikacijo, ki ji ljudje zaupajo, jo delijo s prijatelji in v ustreznem kontekstu ponuditi zanimivo funkcionalnost opremljeno z osebnimi podatki, je dobro, da upoštevamo slednje:

Socialna omrežja, (Social Networks)
Osebne nastavitve strani (Personal Dashboards like igoogle)
Osebne predmetne strani  (Social Object Side like Flicker)
CRM sisteme (like Oracle CRM)
Druge spletne strani, ki nekaj pomenijo našim prijateljem ...

Ker tudi nisem ravno ljubitelj piva, ne poznam niti njihovih imen, se tudi tem užitkom na večerni zabavi v Foxu nisem pretirano predajala. Edina svetla točka in dobra družba so bili kolegi iz Renderspace, ki sem jih spoznala šele na konferenci.

Drug del mi je šel malo bolje, kot turistična vodička sem spremljala Mitja, ki je šel z mano na pot. Prekrižarila sva dobršen del Londona, izbirala bolj njemu všečne kraje in vsak večer padla od utrujenosti v posteljo.

 mestne oblasti

Ugotavljam predvsem, da se je tudi London v nekaj letih precej spremenil. Vse se mi je zdelo mnogo dražje, zagotovo pa hrana. Pa še nekaj, tu sedaj nihče več ne kadi. Kajenje je prepovedano povsod, ne samo v notranjih prostorih, mislim, da so izjeme samo zunanji prostori pri Pubih.

 pogled s Tower Bridgea

Ker sva prenočevala zraven ExCel centra, kjer je bila konferenca, le ta pa je v precej oddaljenem Docklands-u, sva do centra potrebovala več kot uro. Imeli smo še smolo s podzemnimi, saj so ravno ta vikend kar nekaj prog začasno zaprli zaradi preurejanja. Tako sva morala kombinirati nadomestne avtobuse, pa še več presedanj s podzemnimi. Še vedno pa se nisem udomačila z levo orientacijo. Ko se postaviš z mapo v roki in želiš v pravo smer, ne veš na katero stran ceste se postaviti, saj tudi prečkaš cesto tam, kjer te najprej zadene avto, ki pride z desne... Za to bi potrebovala malo več časa :)

 Camden market

Če pa sem želela gledati TV, pa so na večini kanalov, predvsem pa na BBC News govorili 24 ur samo o eni stvari - finančni krizi. O zamrznjenih sredstvih, o pokojninskih skladih, ki jih več ni, o propadlih investicijah v Islandskih bankah, o premieru in narodni banki, ki se trudi rešiti, kar se da. Občutek, ki ga dobiš, ko poslušaš njihove novice je katastrofalen. Vsa komunikacija in podajanje novic že meji na histerijo. Dejansko se ruši svetovni bančni sistem kot hišica iz kart, spraševala sem se, če spoh bom imela še službo, ko se bom vrnila domov. In ko prideš v Slovenijo, se tu in tam pojavi kaka novica o zdrsu tečajev.

Trenutno se mi zdi, da naši ljubi finančniki molčijo morda bolj, kot bi bilo potrebno. Se pa strinjam, da se pojavu stampeda bolje izogniti. Vendar ne verjamem, da nas svetovna kriza lahko toliko zaobide, kot nam želijo o tem zamolčati naši vrhovi.

več fotk iz potepanja po mestu, seveda v Galeriji.

Ko smo se zadnjič vozili okoli Perugie, sem na ogromnih poljih opazovala tole rastlino. Priznam, videla sem jo prvič in mi nikakor ni bilo jasno, kaj bi to bilo.

Zakaj neki jo uporabljajo? Osmukajo samo liste, stebla pa pustijo.

Pa se je nekje v moj spomin iz osnovnošolskih učbenikov prikradla slika iz Makedonije. Doma sem šla preveriti in res; po tem kar sem videla na neznansko velikih poljih je znana cela Umbrija, po pridelavi kakovostnih posušenih listov, bolj znanih kot tobak.

Je že tako, da se oktobra vedno odpraviva na malo podaljšan vikend. Če želiva še malo romantike, pa nikakor ne zgrešiva, ko se odpraviva po Italiji. Tudi tokrat naju ni razočarala.

Od doma smo odšli brez jasnega cilja. Nekam proti jugu, še malo na morje, potem pa, kamor zanese pot. Najprej smo se ustavili v Ravenni. Krasno mestece, ampak tako blizu še lepših plaž, tja do Riminija. Mivka in za celo morje školjk.

Obisk San Marina se je ponujal kar sam.

Čeprav je neznansko pihalo smo prehodili dobršen del mesta, ampak zaviti v bunde smo kar hitro pobegnili naprej. Še je bilo dovolj časa, da sva se kar pogumno spustila še naprej proti jugu.

Vožnja skozi Toskano do Umbrije. Tam pa spet čisto drugi svet. Mesto, ki te očara s svojimi zavitimi ulicami, starodavnimi trgi, prijaznimi ljudmi.

Bilo je nenavadno živahno. Resda sobota zvečer, vendar toliko ljudi na ulicah ne srečaš kjerkoli.

Nedeljsko jutro nas je pozdravilo s prijetnim soncem, kapučinom in toplimi rogljički. Nato pa po Tiberini nazaj proti domu. Prevozili 1300 km, vendar (spet) doživeli toliko lepega.

Več slik v galeriji.

Jagoda je sadež in je deklica, je pa tudi čudovita slikanica. Večjezična slikanica, ki je nastala kot projekt poletne šole v romskem naselju.

Slikanica, ki skriva zanimivo zgodbico, risbice otrok, nas odrasle pa uči strpnosti in sprejemanju drugačnosti.

Slikanica je napisana v treh jezikih, zadaj vsebuje tudi slovar romščine. Sem nadvse hvaležna in ponosna, da mi je knjigo lahko podarila Nataša, ki je sodelovala pri projektu kot prevajalka.