Bila sem na Kamniškem sedlu. Ponovno. Ampak tokrat sem šla sama. Tukaj bi lahko končala današnje poročanje.
Pa vendar je v tem dnevu padla še ena meja, ki mi pomeni veliko. Še nedavno tega sem med vožnjo domov gledala Kamniške Alpe, ki so nekje tam daleč, čudovite, vendar nedosegljive. Priznam, da sem si na tiho želela, da bi (z)mogla priti kdaj tudi tam gor.
Medtem so se zgodili Krti in vsi naši skupni pohodi, navsezadnje je Aleš dovolj navdušen nad hribi, da je to navdušenje zlahka prenesel tudi name. Ko se je poškodoval, sem pomislila tudi na vse načrtovane pohode, ki bodo tudi to sezono odpadli. Vendar je želja že bila zasejana in čedalje bolj sem verjela, da bi pot zmogla tudi sama. Mimoidočem že nameniš pozdrav, nasmeh, vse ostalo pa vseeno mora opraviti vsak sam.
V dolini sta me čakala moja fanta. Pot je bila naporna, deloma tudi zelo strma in ko sem se vsake toliko ustavila, umirjala srčni utrip in razmišljala, kaj vraga me žene tam gor, sem vedela, da gre za nekaj več.
Sama.
Zmorem.
Vztrajam.
Ni me strah.
Na vrhu sem.
Ko je bila pot za mano, nisem občutila nobene evforije. Sem pa tokrat opazila, da je vzpon opravilo še vsaj 6 žensk, ki so se tako kot jaz, same podale v gore. Ker navsezadnje je samo lepa pot, ni nevarna in tako blizu.
Le zakaj tega nisem vedela že prej? Kdo mi torej postavlja meje? Koliko takšnih "hribov in gora" je še okoli mene? Sama si jih rišem in omejujem svet okoli sebe. Da jih lahko premagam, je čudovito spoznanje dneva.