Še malo in bo Božič in vznemirjenje, ki prihaja ob tem času. Kar nekaj let sem se borila s sabo in otroci, kakšno jelko bomo postavili.
Od nekdaj sem bila proti umetnim, plastičnim vejam, ki naj bi spominjale na čudovite smrečice tam zunaj. Le odkod ideja, da se krasi plastične veje? Pri tem tudi ne vidim potrebe, da so te veje v obliki smrečice? Kaj pa samo veje, vejice, takšne in drugačne stilizirane podobe zimskega življa? Pa so me otroci vsako leto preglasili. Nič drugega, kot jelka mora bit! Če združim, morala je biti jelka in morala je biti naravna. Večkrat smo kupili kar posajeno v loncu in se tolažili, da jo kasneje lahko posadimo. To smo vedno tudi storilili, vendar se niti ena od teh smrečic ni prijela, vse so žalostno propadle. Tako, kot so se vse dišeče in sveže odrezane smrečice kmalu posušile, dnevno so jim odpadale iglice in prijetnega vonja že pred koncem praznikov ni bilo nikjer več.
In letos, tako kot vsako leto, sem bila spet pred dilemo. Umetna ali naravna? Moram priznati, da sem zaradi neznanskega števila posekanih drevesc vsako leto bolj žalostna in da je letos dokončno prevagala razumska plat. Odrekam se naravni smreki, naj raste naprej.
Naš dom bo letos krasila umetna jelka, ki pa le ne bo čisto običajna. Želim si namreč belo jelko.
prav nič se ne bi branila tudi te pri http://www.hammacher.com