Pa naj si še kdaj rečem, da nimam volje!  Morda jo resda ne znam najti vsakič znova, ampak, da sem vstala v nedeljo zjutraj pred sedmo, me je pa že moralo nekaj zelo preganjati. Zadnji dan praznikov in končno dovolj časa, da grem lahko do Gradiškega jezera. Ker smo se prejšnji dan dogovorila, da gremo ta dan še malo v hribe, sem želela izpeljati svoj načrt po svoje. Do zajtrka oziroma do ure, ko se bodo ostali prebudili, sem nameravala biti že nazaj. Ustavil me ni niti pogled na termometer, ki je kazal neverjetnih -12°C.

Pričakal me je pogled na prebujajoče se jezero. Nikjer ni bilo žive duše, le zvoki v gozdu so bili neverjetni. Še zdaleč ni bilo nobene tišine. Povsod je nekaj pokalo in šumelo.

Tekla sem s tisto lahkoto, ki mi je potrjevala pravilnost odločitve. Čisto majčkeno sem se tudi ozirala nazaj in okoli sebe, da me oblečeno kot medvedko ne bi kdo zamenjal. Sicer pa medvedje pozimi spijo svoje sanje, kajne?

En krog za prebijanje ledu v letošnjem letu je bil čisto in prav dovolj.