Odkar vem zase - hujšam. Čeprav se mi zdi, da nisem nikoli imela res preveč kil, me od zamišljene idealne teže loči tistih nekaj 5 do 10 kil, ki jih pa nikakor ne morem doseči.
Ko pa nastopijo še določene spremembe v življenju, se zadeve samo še slabšajo. Eden izmed njih je tudi tek. Kljub izdatnemu miganju, se le to pozna samo na dodatni teži, nikakor ne obratno. Ko pa cepim vse skupaj še s prenehanjem kajenja, pa je zadeva popolnoma jasna.
Gor, gor in še malo gor...
Dokler mi ni vsega zadosti in kljub vsem osvojenim teorijam o prehrani in zdravem hujšanju, se jaz odločim za stradanje.
No, nekaj solate, kave in kakšen Enemon sem obdržala, vsega skupaj tam nekje na 600 kcal dnevno.
In v petih dneh "shujšam" pet kil!
Veselje in navdušenje je nepopisno. Zato zdržim še en teden, ko pa začuda, kljub vztrajanju skoraj brez hrane, ne izgubim niti grama več. Grem pa zato v hribe! Seveda me je nekje sredi klancev minila vsakršna želja po vitkosti. Vse, kar si še želim, je moč v mišicah. Pa kile gor ali dol.
Po prvem dnevu normalne prehrane se graf spet postavi na začetno pozicijo, jaz pa tuhtam o novih dietah, čeprav vsi, katerim zaupam, pravijo, da le vztrajnost in miganje, skupaj s pestro in izbrano prehrano, dajeta trajne rezultate.
Ampak, bilo je pa tako fino, dokler je trajalo!