in zame druga udeležba na rekreativnem teku. Tisti pridih maratonstva je le v nazivu.

Drugače pa sem zadnjič zašla na fitnes, kar v skupino za body attack sem se umestila. Jaz pa že imam formo in kondicijo, saj hodim na Cicelj, dol pa tečem. Vsake toliko. Enkrat na mesec, recimo. No, na tisti rekreaciji sem zdržala natanko 35 min, potem pa pobegnila.

Kam bi lahko pobegnila v nedeljo? Od tretjega kilometra dalje sem razmišljala o tem, da bi malce zavila vstran. Da bi se že lahko končalo in da so me že prehiteli prav vsi. Bilo je neverjetno, kako je reka tekačev ves čas napredovala mimo mene. Eni levo, drugi desno, jaz sem pa kar stala tam na sredi in se pravzaprav dogajanja niti zavedala nisem najbolj. Edino, kar se spomnim je, da sem se videla, kako zmagovalno korakam (ne tečem) do cilja. Pa moje misli še z Blejske desetke, ko sem se zarekla, da ne bom več tekla, dokler ne shujšam. Kako luštno bi bilo teči z desetimi kilami manj! Vmes sem malo sanjala oblake, pa se spet spraševala o smiselnosti trpljenja našega.

Potem pa smo šli mimo navijača s trobento na ustih in spet se je ponovila zgodba iz Velenja. Pa kdo jim da trobente, tem dedcem, če ne razumejo, da me z besedami "Dejmo guspa, dejmo. Še malo guspa!" res ne morejo vzpodbuditi. Takrat bi se pa res najraje ustavila in odvrgla vse skupaj. Pa kaj se gre? Kaj se grem jaz?

Na srečo sem cincala s hojo toliko časa, da smo medtem že prestopili do Jankoviča. To, da je stal vse ure tam na cilju se meni zdi ena tako prav lepa gesta, sedaj mi je le še bolj simpatičen. Do cilja sem prišla bez zaključka, brez šprinta, kar tako, v tisti gužvi nekje.

Pogledala sem na uro in edina tolažba mi je bila, da sem bila s časom pod uro. Vsaka čast organizatorjem, da so nam s skrajšanjem proge tako lepo popravili rezultate, kar za 10 min bolje kot lani ;)