Pa je že za nami tudi naš obisk triglavskih jezer, ki so dostopna po dovolj varnih in lahkih poteh, prav primernih za dvodnevni družinski potep po visokogorju.

Bolj kot jezera smo šteli planšarije, Planine, ki se v veliki večini obnavljajo in živijo na svoj, sodobnejši način. Koče so sedaj namenjena preživljanju prostega časa na Planini, časi, ko so z živino, mlekom in mlečnimi izdelki nudile preživetje, pa so v pozabi.

Hodili smo ves dan, saj smo načrtovali nočitev na Komni. Izbrali smo jo zaradi jutranjih razgledov v dolino in ni nas razočarala. Pogledi na jutranje meglice nad jezerom, medtem, ko smo se sami kopali v soncu, so res nekaj dragocenega.

Po večerji in namestitvi v sobah s skupnimi ležišči, kar nismo mogli še mirovat, pa smo šli še na en sprehod in pijačo do koče po Bogatinom. Le tako smo res v celoti zapolnili dan in končno smo se spravili v postelje na zaslužen počitek.

Sobo smo si delili še z enim parom. Smo se samo pozdravili v angleščini, njihove narodnosti pa nisva uspela ugotoviti, saj nista bila prav nič zgovorna. Veliko sta gledala v mapo ViaAlpina, zato predvidevam, da nadaljujeta to zanimivo mednarodno pot po Alpah.  Kaj sta si po napol prečuti noči lahko mislila o nas, lahko pa samo ugibam. No, v sobi z neznanci se ti kaj hitro lahko zgodi, da nekdo smrči, kar za nekatere ni nič posebnega, drugi pa ob smrčaču nikakor ne morejo zaspati.

Mi smo takoj zaspali, ampak po nekaj minutah spanja me je popolnoma zbudilo smrčanje našega tamaučka. Zavedla sem se, da smo popolnoma pozabili na ta "problem", saj smo ga domači vajeni, tujci v sobi pa nikakor. Ker ima močno povečane nebnice in žrelnico, ki mu skorajda povsem zapirata dihalne poti, se ponoči resnično muči z dihanjem, rezultat pa je neznansko smrčanje. Čeprav je bil že operiran na žrelnici, se je le ta obrasla in ga isti postopek čaka ponovno v januarju. Do takrat pa so naše noči precej glasne.

No, v sobi je spal Aleš, ki se ni dal motiti in tamauček. Sostanovalca pa sta se obračala, gledala na uro, vzdihovala in na vsak način dajala vedeti, da ne moreta zaspati. Jaz sem budna ležala zraven tamaučka, ga skušala obračati, ga zamotiti, vendar brez uspeha. Bilo mi je silno neprijetno, vendar nisem vedela, kaj naj naredim. Naj zbudim vse po vrsti, skupaj z oskrbnikom in nas selim v svojo sobo? To bi lahko naredila zvečer, tokrat pa je bilo že prepozno.

Ure so minevale, malce sem podremala, zjutraj ob prvem svitu pa smo eni in drugi pobrali svoje stvari ter se razšli vsak v svojo smer. Ko bi se vsaj pogovarjali. Tako pa mi je ostal čuden občutek, da smo paru, ki je prenočil z nama ukradli del noči in počitka.

Od koče smo se lahko poslovili šele ob sedmih, kar mi je pravzaprav čudno, saj je sonce takrat že lepo na nebu. Še dobro, da smo se gibali po senčni poti, večinoma smo bili tudi precej mokri od podrastja v gozdu, dokler nismo prišli do planine Viševnik, kjer so razgledi na vrhove nad nami že vabili na nove poti, odprte, višje, zračnejše.

Se že veselim.