Obožujem poletja. Ker poletja imajo vse te lepe, dolge, sončne dni. Ko se dan nepričakovano lahko še malo podaljša, ko sem lahko še zunaj, čeprav je za mano služben dan.

Tako smo naredili pohod na Cicelj. Edini preostanek še neprehojene Moravške poti. Le, da smo jo mahnili kar vsi trije in da se nam ni nikamor mudilo. Pot iz Tuštanja pa je strma in sladka. Toliko neobranih robid nas je čakalo, da se nam je kar smejalo.

Naslednji dan smo se pustili razvajati ob ribicah na Borštu, pa smo gledali v nebo; je leto naokoli in spet so tu žareči Perzeidi. Ko končno osvajamo še Plešivico, pa se nam jurčki kar sami mečejo pod noge.

Če bi bili vsi ti in taki gobani užitni, bi jih s koši nosili domov. Pa vendar, naša bera znaša za košaro jurčkov, veselja z njimi pa toliko, da je ves dan prelep.

Kaj potem, če se nebo temni. Mokri bomo tako ali drugače. Športno društvo v Stavči vasi tako vzorno skrbi za kopališče, da je našemu taborniku priraslo k srcu in da mora še enkrat pokazati vse odskočne deske za veliki štrbunk v vodo.

Za protiutež vsej tej divjini in naravi, se podava še v mesto. Spet imava časa na pretek in raziskujeva, se čudiva in uživava.

Poletja mi daj!