Še dva dni nazaj sem nameravala pisati o tem, kako že nekaj časa srečujem preveč zlovoljnih ljudi. Ki se jim ne da, ne živeti ne delati. Ki s svojim ignorantskim vedenjem zastrupljajo svet okoli sebe, medsebojne odnose in vero v dobro v ljudeh. Pa sem vesela, da tega nisem oznanjala kot novodokrito resnico, kajti to preprosto ni res. Da svet drvi v katastrofo, bi nas radi prepričali mnogi.

Ampak potem doživim vikend, kot je bil zadnji in vse je spet lepše.

Doživetje divjine ujete v neznansko lepo ivje je več kot pravljično.
Pet urni trening mi da dovolj energije za naslednji teden.

Druženje na miren nedeljski dan, kosilo in ponovno sneg.
Večerna kramljanja in nepričakovan obisk, ki zaključi več kot prijeten dan.

Sem vesela, da se nikoli ne konča.
Vsaka beseda, vsako dejanje, vsako srečanje pomeni začetek nečesa novega!

Ravno prejšnji teden, ko je Tadeja opravila vozniški izpit, smo se s prijatelji pogovarjali o izredno pomanjkljivem dodatnem izobraževanju o varni cestni vožnji. Kdo se po opravljenem vozniškem izpitu še kdaj prostovoljno vrni k obnovitvi znanja iz CPP? Kaj pa veljavnost pravil po 10, 20, 30 letih? Razmere na cestah so vse kaj drugega, kot takrat, ko je večina voznikov opravljala vozniški izpit. Potem pa se vsi vozimo po zunanjem pasu krožnega križišča, domov se kolona na avtocesti vedno vije po prehitevalnem pasu, medtem, ko je vozni pas prazen, pa še mnogo takih,...

Da so za vse kršitelje predvidene predvsem kazni, ki žal nimajo nekega dolgoročnega učinka, je tudi znano. Rešitev za oblikovanje lepše kulture vožnje bi bila v vseživljenjskem učenju, ki bi bilo na nek način stimulirano tudi preko zavarovalnic. Zakaj ne bi ponujali nižje premije vse tistim, ki se v določnem letu udeležijo dodatnih izobraževanj, z izpitom, seveda!?

Vem, da se AMZS trudi in ponuja tečaje varne vožnje na poligonih. Vendar izmed vseh mojih znancev poznam samo dva, ki sta se te vožnje udeležila. Zato so me tem bolj razveselile spletne strani, kjer končno lahko najdemo objavljene praktične nasvete o pravilni in varni vožnji.

 siol.net avtomoto

Pozdravljam in posredujem v branje!

S kod sem doma, če veljajo vsakodnevne?

Pozdravljaš z »Bok!«.
Midva ne greva, ampak grema in ne grema tja ampak tam.
Ne greš z menoj, ampak z mani.
Ne pogovarjaš se, ampak se meniš.
Kolegov ne zapelješ, ampak jih zategneš.
Piješ kofe s smetani.
Nisi buden, ampak čuješ.
Ni te ugriznil pès, ampak pês.
Ne greš domov, ampak domu.
Nimaš sam kozarcev ampak maš tud kupce.
Niso ti dolžni denarja, ampak gnar.
Nimaš superg, adidask in patik, ampak ene in edine teniske.
Ne uporabljaš dvojine in rečeš pejt gremo na pir, tudi, če vabiš le eno osebo.
Stvari ne razumeš, ampak jih zastopiš.
Ne vprašaš zakaj, ampak zakuga.
Ne ješ češenj, ampak črešje.

Pogrešaš vonj "po kavi" odkar so zaprl Celulozo.
Stvari ne potrebuješ, ampak jih nucaš.
Ne rečeš krožnik in skodelica, ampak taler in šalca.
Ne igraš glasbe, ampak špilaš muziko.
Ne voziš kolesa, ampak picikl.
Nisi natančen ali siten, temveč si aklih.
Nimaš mila, ampak žajfo.
Vzklik »Ka je?« se ti zdi primeren odziv, ko te kdo pokliče.
Namesto "Pridi sem!" rečeš "Bal sem!"
Ne rečeš odidi, ampak »Bejž!«.
Ljudje te ne zajebavajo, ampak zajebavlejo.
Ne zajtrkuješ, ampak fruštkaš.
Ne paziš, da ne padeš po stopnicah, ampak mirkaš, da ne telebneš po štengah.
Ne greš v gozd, ampak v hosto.
Nisi zgoden, ampak si zacajten.
Ne ješ jabolk, ampak japke.
Ves čas se kregaš ali si štajerc ali krajnc.

Sedaj je že jasno, še mnogo več originalnih pa je zapisanih pri Skupini Kako veš, da si iz Posavja?

Boljšega datuma za IX. srečanje vremenarjev ne bi mogli izbrati. Ta vikend sem namreč preskočila iz poletja direktno v zimo. Pri tem so mi seveda pomagali kratki rokavi, vremenarji, cvetoče rože, sneženje, Primož in drva.

Vse se je torej vrtelo okoli vremena. Včeraj smo imeli srečanje članov društva ZEVS, tokrat le v Krtini. Pa smo sedeli malo zunaj na sončku, nekateri so si omislili kratke rokave, no, ni bilo toplo samo od sonca, tudi samo srečanje je potekalo v izredno toplem ozračju. Vesela sem, da je bilo tako.

Dan prej sem se lotila pospravljanja cvetočih rož v klet. Vendar mi je bilo res žal skriti vso to lepoto v hišo, pa sem jih kar pustila še malo zunaj. Zime, rezen enega mrzlega jutra, še ni bilo naokoli.

Potem je na srečanju stekla debata, seveda predvsem o vremenu in kako bodo kmalu prvi preštevali snežinke. Aleš je imel veliko za povedati o vseh teh snegoljubcih, kar pa smo že nasledni dan postali sami.

Danes je bil res prosti dan in da bi kar sedeli doma, ni bilo za pričakovati. Tako smo vzeli hrib, ki je vedno pri roki, naš je že pozimi in poleti. Na Primoža, pa nazaj, do kosila. Ampak, kje je danes tista prijetna topolota včerajšnjega dne?

Še dobro, da smo imeli kape in rokavice. Gor nas je pričakala prava snežna nevihta. Pa samo na 900 metrih smo bili, pa smo že šteli snežinke in kar naenkrat me je presunilo, da je pa sedaj oktobrskega kopanja v morju in sončkanja na terasi zagotovo konec.

Smo prišli domov, vsi prezebli in smo lepo zakurili v kaminu in se greli pod odejo do večera, pa smo le naredili iz dneva pravo nedeljo, prvo (skoraj) zimsko.

Lahko bi že vedela, lahko bi si prebrala svoje lanskoletno pisanje. Kot da ne vem, da se mi to vedno dogaja, ampak jaz sem še vedno navdušena nad pojavom. V prvem delu, seveda. Samo jaz in blatne luknje sredi našega dvorišča. Kako primerno.



Danes sem šla iz službe kar prej domov in prespala celo popoldne in celo noč. Ne morem verjeti, od vožnje po ovinkih mi je bilo slabo in to traja že drugi dan? Me bo že začelo skrbet.

Spet potrebujem palico, po kateri bom splezala ven iz tega blata! Kot, da mi nedelja ni bila zadosti?

Danes se učim rolati in mi gre precej dobro :)

Danes je en tak pravi petkov dan, ko se po trinajsti uri dva voznika začneta poditi po ožjem in širšem središču Slovenije in voziti otroke iz enega konca na drugega.

Pravzaprav sem ravno prišla iz Domžal. Tamauček je zdravniku povedal, da ima angino in seveda je tudi takoj dobil recept za Ospen. Kaj drugega (na srečo) sploh ne pozna, je pa zato toliko pogosteje bolan. Čeprav ta njegova bolezen, en dan vročine, nato pa sedem dni skakanja po kavču in kodranja živčkov vsakemu, ki je nekaj časa z njim, je tudi kar mal' tako. Mandlje ima pa tako velike, da komaj diha. Kako revež sploh kaj poje, mi ni jasno.

Flori čaka v podaljšanem varstvu na Igu. Aleš jo ponavadi išče po celi šoli, preden jo najde. Vendar jo letos zadnje leto išče po šoli. Kje bo naslednje leto, ko varstva zanjo več ne bo? Jo bo iskal po gostilnah v bližini? Nato sledi mukotrpna vožnja nazaj do Ljubljane in v petkovi koloni do Doba, kjer se ob 16h začnejo taborniki.

Mitja je danes na tekmovanju v Kamniku. Dobila sem SMS naj ga počakam nekje pred šolo ob 16h, ker prej ne bo končal. Kdo bo imel pa njegovo skupino tabornikov, mi ni jasno. Morda bo vskočil Aleš in počakal, da se pripeljeva?

Tadeja je s sabo vzela Mitjevo kamero in po pouku šla malo do Kopra, snemat material za CD za maturanca. Vozil bo sošolec!

Ob pol šestih pobirava vse taboreče in ob šestih imamo večerjo, al pa kosilo za nakatere al pa samo kavo in veliko čokolade. Samo, da bomo vsi skupaj. Vsaj ob petkih do sedmih nam to ponavadi uspe. Potem pa se spet začne. Eni na rekreacijo, drugi pa v lajf.

Razgledi na hribe so vsak dan lepši. Hribi so spet vabili kot vedno, vendar sva imela včeraj malo časovno stisko. Do (poznega) zajtrka sva morala biti že doma. Kasneje smo gostili naši najmlajši dvojčici in seveda tudi malo starejši so bili zelo dobrodošli. Vseeno sva z dovolj zgodnjim vstajanjem speljala hiter pohod na Murovico. Če primerjam hojo prejšnjikrat, ko sva hodila po snegu in dežju, je bil tole pravi sprehod. Uro in pet minut do vrha, iz Zaloga. Nekaj blata je še na stezi, vendar se že veselim pomladnih pohodov.

Končno pa sem danes prišla do svojega regrata in to skoraj mesec dni pozneje kot lansko leto. Spremljala sta me tamaučka, ki sta se zabavala po svoje.

Kdo ve, kaj je to skiro-board?

Športna disciplna, pri kateri izbereš dovolj strm klanec, prekrit s krtinami in se smukaško spustiš naravnost navzdol - s skirojem seveda. Kdor pride dlje brez padca, je zmagovalec.

lol