Kaj bi porekli na tale menu?

Vipavska juha (s kislim zeljem in fižolom).

Pišanec po grško,
   paradižnik z mozzarelo,
      mladi vršički špargljev in
         losos na posteljici iz rukole.

Za sladico:
   okusno grozdje, 
      pomaranče,
         kivi in 
            ananas.

Mineralna voda za žejo.

Cena: 3.80 eur.

Kje je napaka? Ni napaka, manjka samo podrobnost, da si tole lahko naberem v samopostrežni restavraciji, kakor lepo rečemo menzi.

Kolikor mi spomin seže, nisem bila nikoli navdušena nad prehranjevanjem v menzah. Tega občutka se še zdaj ne morem otresti, saj se mi zdijo kot neke množične hranilnice, ki ne dopuščajo nobene zasebnosti. Pravzaprav mi je bilo vedno nerodno, pa ne zato, ker bi vstopila, ampak zato, ker sem imela občutek, da me vsi gledajo kako sedim ali jem.

Ne vem, kaj se je spremenilo, vendar nekaj je v zraku. Zadnje čase prav pogosto tja zahajam in čedalje lažje mi je. Dobra družba zagotovo veliko pomeni, hkrati pa se vsak dan bolj požvižgam na mnenje okolice in končno uživam, tudi samo v hrani.

Malce odraščanja, kajne?

Imel je veliko, skoraj vse. Naš rejenec, Pero po imenu.

Imel je svojo blazino in prostor pred kaminom,

imel je svoji skodelici in dobro hrano,

imel je šest parov rok, ki so ga božale in čohale do onemoglosti.

Imel je tudi svoj mačji kristalni pesek, dišeč in neuporabljen.

Še vedno pa je vaški maček. In ko sem danes (ponovno) stopila v smrdečo kašo, se je mačja zgodba končala.

Žal mi je, dragi muc, vendar hotelskega ugodja ne boste več deležni.
Oglasite se po kakšen obrok hrane, sicer pa bo pomlad kmalu tu in crtljamo se ponovno zunaj, na terasi.

S pripravami za praznike sem pričela že 16. decembra, kar se mi je zdelo ravno dovolj zgodaj. Pa morda temu le ni tako, saj sem kar po vrsti naletela na težavice.

Božični večer načrtujemo tako, da so vsi štirje otroci doma in da imamo večer samo zase. Vsak od nas poskrbi za majhna darilca ostalim, okrasimo jelko, spečemo potico, se zapeljemo naokrog po čarobno osvetljenih ulicah in navsezadnje oznanimo prihod dedka mraza z novoletnim zvončkom.

Darilca bodo! Četudi se trudimo zmanjšati obdarovanja, nas je toliko, da se vedno nabere cel kup zavojčkov. Tega vznemirjenja se veselimo vsi, tako mali, kot veliki.

Potica? Spet moja ideja, da sodi potica k božiču. Glede na to, da bom v službi do poznega popoldneva, res ne vem, kako naj izpeljem projekt potica v samih večernih urah. Nekje se bom morala prilagoditi, odrekla se pa peki, takšni ali drugačni najbrž ne bom.

Okrašena jelka? Moja kaprica z belo jelko me je spravila v nemalo težav. Belih umetnih jelk v naših trgovinah namreč ni (več). Ne vem, ali je izbira letos tako zelo trendovska ali pa jih sploh niso nabavljali, dejstvo je, da so bele jelke razprodane. Nimajo jih v nobenem večjem trgovskem centru, poklicala sem ogromno trgovin, ki sem jih našla na spletu, nikjer nič. Po dovolj vztrajnem brskanju sem odkrila edini primerek, skoraj v Prekmurju in prepričana sem, da sem naročila zadnjo belo jelko. O edini razpoložljivi velikosti raje ne bi. Še dobro, da imamo v hiši višje prostore :)

Kaj pa zvonček? Naš zvonček je zvesto služil že premnogim generacijam in je lansko leto zasluženo odšel na drugi svet. Zelo ga bomo pogrešali. Še bolj, ker ga nikakor ne moremo nadomestiti. Takšnih mehanskih zvončkov, mislim, da delujejo na spiralno vzmet, namreč ne izdelujejo več. Povsod, kjer prodajajo božično okrasje sem ga iskala, vendar njega nihče več ne ponuja. Le kdo nam bo sedaj priklical dedka mraza?

V kolikor ima kdo doma takšen zvonček in ga ne potrebuje več, ga z veseljem odkupim.

Samo snega si še želim, le ta pa ostaja izven moje domene. Še dobro, da lahko za vreme poskrbijo tudi drugi.

Še malo in bo Božič in vznemirjenje, ki prihaja ob tem času. Kar nekaj let sem se borila s sabo in otroci, kakšno jelko bomo postavili.

Od nekdaj sem bila proti umetnim, plastičnim vejam, ki naj bi spominjale na čudovite smrečice tam zunaj. Le odkod ideja, da se krasi plastične veje? Pri tem tudi ne vidim potrebe, da so te veje v obliki smrečice? Kaj pa samo veje, vejice, takšne in drugačne stilizirane podobe zimskega življa? Pa so me otroci vsako leto preglasili. Nič drugega, kot jelka mora bit! Če združim, morala je biti jelka in morala je biti naravna. Večkrat smo kupili kar posajeno v loncu in se tolažili, da jo kasneje lahko posadimo. To smo vedno tudi storilili, vendar se niti ena od teh smrečic ni prijela, vse so žalostno propadle. Tako, kot so se vse dišeče in sveže odrezane smrečice kmalu posušile, dnevno so jim odpadale iglice in prijetnega vonja že pred koncem praznikov ni bilo nikjer več.

In letos, tako kot vsako leto, sem bila spet pred dilemo. Umetna ali naravna? Moram priznati, da sem zaradi neznanskega števila posekanih drevesc vsako leto bolj žalostna in da je letos dokončno prevagala razumska plat. Odrekam se naravni smreki, naj raste naprej.

Naš dom bo letos krasila umetna jelka, ki pa le ne bo čisto običajna. Želim si namreč belo jelko.

prav nič se ne bi branila tudi te pri http://www.hammacher.com 

Če ni in ni snega, potem vsaj rožice cvetijo.

Pa smo ga dočakali. Največ veselja je naredil tamaučku, ki je takoj, ko se je zdanilo že stal na oknu in me budil. Jaz sem pa takrat komaj zaspala (nazaj). Zame se je jutro začelo že pol štirih, ko sem ravno tako gledala skozi okno in ugibala, ali bo šlo ali ne. Zunaj je bilo 15-20 cm sveže zapadlega snega, mene pa je čakala vožnja v mesto. Tadeja je morala biti ob petih že pred šolo, kjer so se družno odpravili na Dunaj. Žal mi je bilo, da se nismo prej domislili, da bi jo pobrali nekje ob avtocesti. Lahko bi jo peljala samo do Lukovice, tako pa je bilo treba ven, kidat in gret avto, ter si vzeti vsaj uro časa za vožnjo. Še sreča, da imamo tole Vitaro. Zmore vse, Vitara je zakon.

Popoldan sem opravila še z zimskim tekom do Vira. Kljub temperaturi 0,6 C, danes nisem čutila nobenega mraza. Le družbe mi je manjkalo.

Bil je to vikend in pol. Dva dni smo bili doma in počeli vse tisto za kar nam vedno zmanjkuje časa. Končno smo pripravili hišo na zimo, kar pomeni, da je bilo potrebno najprej pospraviti klet in narediti prostor za rože, pospravili smo teraso, zraven se ukvarjali še s prepolnimi kanalizacijskimi cevmi, posadili smo ogromno čebulic narcis in tulipanov, odpeljali kosovni odpad, otroci so pekli vesele jesenske piškote, midva sva šla tečt, jaz sem namesto likanja razbila likalnik, nenamenoma, sicer pa je ravno praznoval polnoletnost, sem pa zato zašila nekaj hlač in oprala vse cunje in vseh šest skupaj je dodobra izpraznilo hladilnik.

Ker pa je Aleš bil že čisto depresiven, ker nisva šla v hribe, smo jo skoraj tik pred nočjo mahnili še na Limbarsko goro. Zvečer sva še malo prelagala papirje in tako je vikend minil, in to brez Pixne.

Po zadnjem dogodku, ko smo vsi komaj čakali, da lahko delimo svoje vtise z ostalimi, je sedaj, vsaj po mojem občutku, nastalo obdobje zatišja.
Le kaj bi bilo dovolj pomembno, da bi lahko o tem pisala? Le kaj si mi dogaja zanimivega, čeprav imam še vedno povsem zapolnjene dni, ki postajajo tudi dejansko vse krajši? Dejstvo je, da kadarkoli pridem domov, je zunaj že tema. In kaj naj počnem, ko se znoči? Seveda gre za prevaro! Ampak čutim, da se mi moj bioritem še ni prilagodil na zimske oziroma nočne aktivnosti. Tako mi čas kar spolzi med prsti, dan pa postaja enak dnevu, loteva se me jesenska utrujenost, pa še kar naprej sem lačna. Očitno so moji geni še vedno nekje daleč zadaj programirani na zimsko spanje.

Ja, želim si sonca in svetlobe.

Pravzaprav se sploh ne čudim, da so si že vse prejšnje kulture v tem letnem času omislile razne praznike luči. Naši predniki so zimski solsticij praznovali kot rojstvo svetlobe. Vse do Božiča nas bo spremljalo takšno in drugačno prižiganje sveč. Prvo bomo lahko prižgali v naši buči pred hišo, naslednje bodo posvečene našim prednikom. Sledijo adventne svečke do svečk na smrečici. Vse do razsvetljenega novoletnega neba, ko začnemo znova. Ko bo spet novo upanje, da bomo odprli nov, bel, še ne popisan list v knjigi. Samo, ko ga ne bi tako hitro zapacali z vso nesnago, ki visi z naših ohranjenih navad.

Do takrat pa le verjamem, da v novem letu bolje bo.