(avgust 2006)

Snežna jama leži na JZ pobočju Raduhe, mogočne, pet kilometrov dolge in 2062 m visoke gore nad reko Savinjo, med Lučami in Solčavo. Dolgo je bila notranjost jame skrita ljudem. Vhodna udornica je bila prvič omenjena in registrirana kot Snežna jama že 1. 1. 1939 leta, vendar nihče ni vedel, da se pod 5-6 m debelo snežno odejo skriva vhod v prečudovit podzemni svet. Jamo in njeno notranjost so jamarji, člani kluba »Črni galeb iz Prebolda, odkrili 23. 8. 1981.

Vhod v čudovit podzemni svet Snežne jame se odpira sredi stoletnih gozdov 1.500 m visoko.

Od 14. julija 1990 je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji in hkrati jama, ki bi ji težko našli primerjavo ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Starost jame se ocenjuje na 10-12 milijonov let. Njena enkratnost so poleg ledu in kapniškega okrasja, ki ga običajno na takšni nadmorski višini ni, tudi kapniške tvorbe, ki so vsaj dvakrat starejše kot v do sedaj znanih jamah na Krasu.

Če pa k temu dodamo odkritje okostja jamskega medveda s čemer je jama dobila še dodatno vrednost in zanimivost ter biospeleološke raziskave, s katerimi so med drugim odkrili endemične jamske hrošče (Oryotus raduhensis, Aphaobius mileri alpinus, Aphaobiella mlejneki moravec, Anophtalmus pretneri naraglavi….), potem je to jama, ki jo velja spoznati, doživeti in z njeno pomočjo stopiti v davno geološko zgodovino.

Z vhodno ledeno dvorano, katere podoba se iz leta v leto spreminja, je ustvarjena rajska podoba kraškega podzemlja.

To podobo dopolnjujejo razpadajoče in aktivne sigaste tvorbe: stalaktiti, stalagmiti, mogočni tudi od 5 do 21 m visoki stebri, baldahini, sigaste ponvice, kijasti kapniki iz jamskega mleka malgonita in drugo jamsko okrasje.

Z obiskom Snežne jame lahko obiskovalci doživijo nenavadni podzemni svet in pokukajo v zgodovino davno minulih dob kilometer in pol dolgega jamskega sistema. S karbidovko v roki in ob vodstvu izkušenega jamarja - vodnika, jama razkriva svoje skrivnosti in lepote ter obogati obiskovalce z informacijami o Krasu in kraškem podzemlju.

vir: krtina.com/galerija (2006)

Jerebika, iskana in najdena, 1.5.2005, pod Malo planino.

Jerebika je dolgo uživala sloves drevesa, ki ščiti pred čaranjem.

Njeno ime je povezano z skandinavsko runo čaranja in sanskrtsko runa, ki pomeni čarovnika. Rune naj bi bile izrezane iz jerebike in ima glaven pomen v druidskih svečanostih. Celo v najstarejših časih so ta verovanja praktično držala skupaj različne dele Britanije. Na severu so pritrdili križe iz jerebike v stajah pri živini, da bi zavarovali živali pred poškodbami, kmetje pa so gonili svoje koze skozi obroče, ki so bili obloženi z vejami jerebike. Spomladi so z njimi ovili tudi vrata hiš, nadeli pa so si jih tudi ljudje, da bi jih jerebika ščitila pred negativnim čaranjem - "hudičevim očesom". Na Walsu ali Cymru, so jerebiko sadili okrog cerkva, da bi pazila na duhove smrti kot so ponekod sadili tiso.

Jerebika je grm ali do 16 m visoko drevo, ki ima okroglasto, precej redko krošnjo. Raste raztreseno po vsej Sloveniji in je dokaj nezahtevna rastlina. Pojavlja se na razmeroma suhih in tudi vlažnih prostorih. Raste od nižin do subalpinskega pasu.

Deblo je valjasto in vitko, skorja je sprva sivorumenkasta, kasneje črnikasta, pogosto podolgem razpokana. Les je drobnozrnat, črnjava je lepe rdečkaste barve in jo uporabljajo za izdelovanje drobnih struženih predmetov. Listi so neparno pernati, 10 – 20 pa tudi več cm dolgi, sestavljeni iz 11 – 15 lističev, v jeseni se obarvajo krvavo rdeče. Lističi so suličasti, ostro napiljeni ali nazobčeni, sprva so na obeh straneh gosto dlakasti, pozneje pa večinoma goli.

Cvete v maju in juniju. Cveti tvorijo češulje, ki neprijetno dišijo in so bele barve. Posamezni cveti imajo rogljičasto, dlakavo čašo, 5 belih venčnih listov, mnogo vitkih prašnikov ter večinoma do 5 pestičev. Plodovi so kroglasti, 9 do 10 mm debeli, sprva so rumeni, kasneje pa kot drobna jabolka svetlordeči ter trpko kislega okusa.

Jerebika vsebuje vrsto važnih zdravilnih snovi in bi jo morali pri zdravljenju več uporabljati. Predvsem je pomembna velika vsebnost vitamina C v plodovih. Ugotovljene so bile tudi izredno majhne količine strupene parasorbinske kisline. Sorbit pod imenom "sionon" je uporaben za sladkorne bolnike. Poleg tega so popolnoma zreli plodovi, ki že nekoliko vrejo, znano odvajalo.

Kompot, žele in svež sok učinkujejo ugodno pri hripavosti in so dobri za grgranje. Ravno tako je priporočljivo pri bronhitisu in pri vseh pljučnih boleznih in vnetju reberne mrene večkrat na dan piti po čajnih žličkah sveže iztisnjen sok jerebikovih plodov. Svež sok iz plodov je tudi naravno zdravilo zoper ledvične kamne, čaj iz svežih jerebikovih cvetov pa zoper pljučnico.

V našem prostoru je jerebika vezana v glavnem na vlažno zemljišče ob potokih in povirjih, kjer z gorkim javorjem gradi posebno združbo Sorbo – Aceretum ter po rahlo zamočvirjenih pohorskih planotah, kjer je bolj ali manj redno primešana smrekovemu ter javorjevo – bukovemu gozdu, kjer opravlja skromno meliorativno funkcijo. V višinskih legah se pojavlja posebna varieteta z golimi mladimi poganjki ( Sorbus aucuparia var. glabrata ).

povzeto po Samo Sušek, univ.dipl.inž. gozd.

vir: krtina.com/galerija (2005)

Članek v Delu, leta 2001, ki prikazuje obalo polno školjk. Pa ne nekje v Indoneziji, ampak v Sloveniji! Izrezek sem hranila in vedela, da tole moram najti.

Štiri leta sem potrebovala da sem našla tale skriti kotiček tik pred nosom vseh turistov, ki se vozijo na našo obalo. Le vesela sem, da je resnično skrit. Zakaj? Ker je školjčna sipina svojsko in še ne raziskano življenjsko okolje, edinstveno na slovenskem morskem obrežju.

Iz prekrasne sončne pomladi v notranjosti, smo se spustili na obalo, popolnoma skrito v meglo. Megla nam sredi popoldneva ni dovolila pogleda na okolico.

Dnevno preplavljeno in vsak dan znova osušeno peščeno ali glineno obrežje imenujemo poloj. V plitvih zalivih se odlagajo naplavine najdrobnejših peščenih delcev. Mulj je na površini videti sivorjave barve, v spodnjih plasteh pa je zaradi železovega sulfida črn. Spomladi se med oseko osušeni mulj segreje do 30 C, ob plimi, ko je pod vodo, pa ima le kakih 15 C. Takšne vsakodnevne spremembe temperature terjajo od organizmov posebno vzdržljivost. V sušnih obdobjih, ob nizki plimi in vetrovnem vremenu se naplavina v zgornjem sloju osuši in prekrije jo značilna luskasta skorja. Življenjski prostor tedaj diha skozi razpoke. Značilne rastline poloja so slanuše, slanoljubne rastline, ki pionirsko naseljujejo takšne naplavljene kopnine. Dnevno preplavljene predele naseljuje predvsem osočnik, trajnejše okopnine po zgradbi osočniku podobni členkar, lobodka in lobodovec, na višjih predelih, kjer slanost zagotavlja le še morski pršec, se razrašča trava, imenovana močvirska slanovka, vmes pa so pogoste zaplate lobode. Muljasti poloj je tako po številnosti osebkov kot po pestrosti vrst izjemno bogato življenjsko okolje.

Strokovnjaki so izračunali, da živi na površini poloja velikosti nogometnega igrišča toliko živih bitij, kolikor je ljudi na zemlji.

Najpogostejše so različne, v mulj zakopane nižje živali, kot so polži, školjke in kolobarniki. Peščenega črva ali arenikolo odkrijemo po kupčku nitasto oblikovanega blata na površju poloja. V obliki črke U v mulj zakopan črv iz načrpanega blata posrka in prebavi organizme, peščene delce pa na drugem koncu telesa izloči na površje. S takšnimi kolobarniki se prehranjujejo številni pobrežniki, ptice, ki se ustavljajo na polojih med selitvijo, nekatere prezimijo, nekatere pa tudi gnezdijo. Ena takšnih je polojnik, ki je ime dobila prav po svojem življenjskem okolju.

Posebna zanimivost obiskanega območja je tako imenovano pokopališče školjk. To iz ohišij školjk in polžev sestavljeno sipino je z izpiranjem peščenega nasutja, nastalega pri poglabljanju morja, ustvarila bibavica. Na njej je bilo ugotovljenih 234 vrst mehkužcev.

Sanjski kotiček je na enem od najbolj uničenih delov slovenske obale. To je 170 m dolg v povprečju sedem metrov širok in dobrega pol metra debel košček kopnega v zalivu med Luko Koper in Ankaranom.

Hkrati ima prav Luka Koper s poglabljanjem morja zasluge za to "pokopališče školjk".

Kulturološko je poloj pomemben kot iz naše zavesti popolnoma izrinjeno življenjsko okolje, značilno še prav posebej za rečna ustja, kakršno je rižansko, ki pa je popolnoma degradirano.

Školjčna sipina v Ankaranu je nastala pred približno 15 leti, ko je Luka Koper globila dno in je odvečni mulj odlagala na to plitvino. Narava daje in jemlje, kar ji pripada. Pred približno 100 leti je bila tukaj plitvina delte reke Rižane. Z graditvijo Luke se je to območje spreminjalo in se spreminja še danes.

Muljasto dno najdemo edino tukaj v Slovenskem morju. Slovenija ima okoli 47 km morskega obrežja in še to kar imamo ne znamo varovati.

Ta kraj postaja iz leta v leto vse bolj priljubljeno sprehajališče tako za odrasle kot za otroke. Škoda bi bilo to območje zabetonirati in spremeniti v ograjeno parkirišče za kontejnerje in avtomobile.

Školjčno sipino ali tako imenovano pokopališče školjk je obiskalo že preko 10.000 otrok iz cele Slovenije in postaja iz leta v leto vse bolj priljubljen kraj za sprehode ob morju in je že kot taka znamenitost Slovenije in bi jo bilo potrebno uvrstiti v učno pot po Ankaranskem polotoku.

Ohranitev školjčne sipine je pomembna tako za živali kot za človeka, za spoznavanje narave, njene ustvarjalne moči in njenega vrstnega bogastva.

Gibanje Zelena narava je priredilo 5. junija 2004, ob 15 uri v Ankaranu, v zalivu Sv. Katarina, na školjčni sipini, opozorilni shod.

Namen shoda je bil opozoriti širšo javnost na poseg v tako občutljiv prostor, za varovanje morskega obrežja in za varovanje okolja za človeka.

Na omenjeno področje želi Luka Koper razširiti svojo pretovorno dejavnost s tretjim luškim pomolom. Ohranitev školjčne sipine je pomembna tudi za ptice, kajti po besedah ornitologa Iztoka Geisterja tukaj prezimuje najmanj 30 vrst različnih ptic. Biolog Andrej Kapla je tu odkril dve zelo redki vrsti hroščev v Evropskem merilu.To območje naj bi bilo kot neki tampon med industrijo Luke Koper in Ankaranom. Ohranitev školjčne sipine je pomembna tako za živali kot za človeka, za spoznavanje narave, njene ustvarjalne moči in njenega vrstnega bogastva.

Apelirajo na slovensko javnost, da jih podpre pri teh prizadevanjih. Mojo podporo vsekakor imajo.

Naj imajo tudi vaši otroci pravico spoznavati morje in njegove lepote!

vir: krtina.com/galerija (2005)

Prejšnji teden sem se udeležila zanimivega predavanja in delavnice z naslovom Kako se odzvati na tujerodne vrste v gozdu?

Organizator dogodka je ekipa projekta Life Atemis, v sklopu septembrskih predavanj za prostovoljce, ki imajo veselje in voljo do opazovanja narave ter odkrivanja tujerodnih rastlin v okolju. Projekt je zastavljen tako, da bi s pomočjo množice prostovoljcev, ki se sprehajajo, rekreirajo ali kako drugače preživljajo čas v naravi, uspeli zgodaj odkriti in se hitro odzvati na tujerodne vrste. Ko sem leta 2009 pisala o tujerodnih vrstah, smo se še seznanjali z japonskim dresnikom, ki se je medtem neobvladljivo razširil in celo ustvaril nove hibride. 

Ker pa niso vse tujerodne vrste tudi invazivne vrste, je v pomoč pripravljen priročnik za prepoznavanje tujerodnih vrst in seznam opazovanih vrst s fotografijami. To so vrste, pri katerih imamo še možnost, da jim z zgodnjim odkritjem in strokovnim odzivom preprečimo nenadzorovano širjenje! V pomoč nam je spletna ali mobilna aplikacija Invazivke, ki si jo lahko brezplačno naložimo na naše naprave.

S pomočjo mobilne aplikacije pošljemo fotografijo na strokovni tim, ki v roku 24 ur presodi, ali gre za opazovano vrsto. Pošiljatelju prijazno odgovorijo in njegov prispevek umestijo na zemljevid najdb, hkrati pa izdelajo oceno tveganja za okolje.

Cilj projekta je torej ozaveščanje javnosti, da prepoznamo in se znamo tudi ustrezno odzvati, če v svojem okolju najdemo Invazivko. Pri sporočanju najdb tujerodnih vrst lahko sodeluje kdorkoli. Lepo vabljeni k sodelovanju!

Vsako leto je enako. V času gobarske sezone imam neverjetno željo, da se zapodim v gozd in iščem tiste prave, lepe, dišeče, rjave jurčke.

In vsako leto znova se vrnem domov praznih rok,

ker ne vem točno, kje rastejo,
ker jih moje oko ne zazna med jesenskim listjem,
ker pobiram tudi tiste, ki so po videzu pravi, po lastnostih pa ne čisto,
ker dejansko sploh ne rastejo takrat, ko sem jaz v gozdu.

Letos pa je vse drugače. Jurčki res niso rastli celo sušno in toplo poletje. Dokler ni prišel moker september. In kar naenkrat so vsi znanci na netu začeli objavljati svoje fotografije z jurčki, ki rastejo kot gobe po dežju.

Bil je torej čisto pravi čas za gobarsko akcijo. Neznansko mi je bilo hudo, ko sem spoznala, da pa sem svoj čas med vikendom že obljubila za razne druge, ne ravno gobarske dejavnosti. Kaj torej? Ni mi preostalo drugega, kot ujeti še nekaj dnevne svetlobe kar po službi. Vesela sem, da me Aleš vedno spremlja, četudi je treba sredi dneva vse spustit, pa hajd v hosto!

Kajti tokrat so naju čakali. Po dva in dva v vrsti.

Ne znam opisati niti razložiti tistega občutka čiste sreče, ki me oblije, ko najdem jurčka. Kot, da gre za največji zaklad. Neverjetno. Sicer se pa se vse pozna na mojem obrazu. 

Sijem od sreče in očitno je to razlog, da se bom vračala vedno znova. Če ne po jurčke, pa v gozd. Po občutke sreče. 

Nastanjeni v obnovljenem Šlajmarjevem domu v dolini Vrat bi le stežka našli lepši kotiček za tretji del naše planinske šole pod okriljem PZS.

Teme, ki smo jih tokrat obravnavali so bile prav resne in stanje v naši lepi deželi ni nič rožnato, kadar govorimo o varstvu narave.

Pogovarjali smo se o

- Naturi 2000 in koliko priložnosti imamo za uveljavljanje, pa jih v Sloveniji žal ne znamo 

- o skromnih evropskih danostih, ki jih naša podeželja močno prekašajo, pa se tega žal ne zavedamo

 -o Alpski konvenciji z zavezujočimi protokoli in direktivami, ki jih spet tolmačimo po svoje in se izmikamo odgovornostim za posege v prostor

- o naši odgovornosti pri osveščanju ožje in širše skupnosti ...

Bilo je že prav razvratno, da sem iz postelje lahko opazovala Triglav in mogočno severno steno ob prvem jutranjem svitu.

Da se razmere v steni lahko hitro spremenijo, smo spoznali čez nekaj ur.

Deževne meglice so se spustile nizko in priča smo bili helikopterskemu reševanju zaplezanih planincev v Steni (Nemška smer).

 Vrtoglavo reševanje se je na srečno končalo brez poškodb.

Učilnico smo že navsezgodaj zamenjali za posedanje ob preprogah dišečih nageljčkov (klinčkov).

Marjeto K. Svetel in njene zgodbe o naravi in ljudeh ter sobivanju z naravo, bi lahko poslušali vse dni.

Slovenija močno izstopa iz evropskega povprečja in je neizmerno bogata po številu zastopanih varovanih vrst. Pa vendar ne premoremo skupne strategije, ki bi opredeljevala razvoj, ki bi to bogastvo zaščitilo in na osnovi tega ponudilo nove priložnosti.

Malo nižje v dolini je slap Peričnik.  

Trajnostni razvoj je ključ naše  prihodnosti.

Na pravkar končani konferenci RIO+20;  je Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, izrazil bojazen, da v kolikor z življenjem na zemlji nadaljujemo na obstoječ način, bomo v letu 2050 potrebovali dve zemlji.  "Res ne vem, kje ju bomo našli!", je še zaključil. 

Naša skupina 24 udeležencev predavanj PZS o varstvu gorske narave se je tokrat dobila na Blegošu. Moderatorka tokratnih predavanj je bil Marjeta K. Svetel. Veliko smo se pogovarjali in najbolj se me je dotaknila tema, da v Sloveniji varujemo samo območja, kjer najdemo materialne vrednote, druge so enostavno prezrte.

 Marjeta Keršič Svetel

Ne moremo zavarovati območja ker so enostavno samo lepa, estetska ali sveta in predstavljajo duhovno vrednoto. Niti zaradi umetniške, rekreacijske, terapevtske, identitetne, kulturne vrednote območja ne moremo zavarovati!

Državnega pomena so tiste naravne vrednote, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen in za katere je pristojna država. Preostale so lokalnega pomena in jih varuje lokalna skupnost. Vse naravne vrednote v zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila država so državnega pomena, prav tako pa so državnega pomena tudi vse podzemske jame. 

In ravno gorska naravna okolja so zakladnice najrazličnejših vrednot in v svetu večina zelo zaščitena. V Sloveniji imamo eno samo zavarovano območje, ki ga imenujemo narodni park. Žal je tako, da ne ustreza kriterijem IUCV (svetovna zveza za ohranitev narave) za narodni park.

Pot iz Leskovce, ki seveda zdaleč ni edina, mi je že kar domača in tako sem se navsezgodaj zjutraj sama podala v hrib. Občutenje svežine zelenih listov ob glasnem žgolenju raznovrstnih ptic je bil zagotovo lepši del dneva. 

Varstvo naravnih vrednot

Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije. Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. To so geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. 

 šmarna hrušica

Šmarna hrušica je zame novo ime med rastlinami. Raste predvsem na previsnih južnih pobočjih, kjer jo boža dvigajoč topel zrak z dolin. 

Za zavarovanje narave uporabljajo posamezne države različne oblike zavarovanih območij (kategorije) in jih tudi različno poimenujejo.
 

 Clusijev svišč

Med ljudmi se ga bo vedno držalo ime encijan. Večina nas ve, da je zavarovan, zato ga seveda ne nabiramo za šopek. Pa saj tudi ostale rožice ni potrebno trgati, da bi jih občudovali. Najlepše so vedno v svojem okolju.

V Sloveniji opredeljuje sistem zavarovanih območij Zakon o ohranjanju narave (Ul, 96/2004)

 kukavice - orhideje

Naše divje orhideje, ki jih je v Sloveniji prek 60 vrst lahko najdemo vzorno opisane v Galeriji. So zaščitene, ogroža jih večkratletno gnojenje in košenje travnikov. Množična rastišča najdemo na pašnikih ali na območjih, kjer ni intenzivnega izkoriščanja kmetijskih površin.

 bukov kozliček

Hrošči potrebujejo uravnovešeno okolje in kar nekaj let za svoj razvoj. So jasen bioindikator stanja naših gozdov in naravnega okolja.

Zavod RS za varstvo narave vsako leto meri populacijo hroščev. Pri tem poziva vas, ki želite svoja opažanja deliti in pomagati pri štetju, da vpišete svojega hrošča na za to pripravljeno spletno stran. Vpis je enostaven, ne pozabite priložiti slike.

Veličasten razgled z Blegoša. Spodaj koča na Blegošu, zadaj najprej Porezen, potem Spodnje Bohinjske gore in Triglav v beli preobleki.

Spodaj še dva citata, ki jasno kažeta izvirni greh usmerjenosti k izkoriščanju vsega kar nam je bilo dano, ter nasprotno razmišljanje "primitivnih" ljudstev.

Sveto pismo Stare zaveze:

“Plodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji”

“Plodite se in množite ter napolnite zemljo! Strah in trepet pred vami naj navdaja vse živali na zemlji in ptice pod nebom, vse, kar se giblje na zemlji in vse ribe v morju: vse je izročeno vaši oblasti, vse, kar živi, naj vam bo za živež: vse to vam dam kakor zeleno zelišče”

 Indijanski poglavar Seattle (1854):

...  Vse je povezano z vsem. Človek nima hierarhičnega položaja v vezenini, ki se ji pravi življenje. Živali, človek, gore in reke tvorijo družino, življenjsko skupnost. Narava ni sovražnik. Do živali se je treba obnašati kot do bratov. Kar se stori naravi, zemlji, se stori človeku samemu in njegovim otrokom. Narava kot izvirni pogoj življenja ni lastnina, s katero bi trgovali, nismo njeni lastniki, temveč nam je dana v uživanje.

...Odgovor na ponudbo Abrahama Lincolna da indijancem kupi zemljo, na kateri bi bili varni, …

Moj obisk Boča zadnji vikend ni bil zgolj slučajen, kajti začel se je nov, 10. cikel predavanj za varuhe gorske narave. Meni in še pisani druščini ljubiteljev ohranjanja naravnih lepot bodo še dodatno popestrila vikende v hribih.

Začeli smo zavzeto, ob zakurjeni kaminski peči z dežjem v ozadju. Pa se je le dovolj zjasnilo in nadaljevali smo zunaj, kjer je najlažje opazovati rastline v njihovem naravnem okolju. Prav tako pa tudi nismo mogli ostati le ob vznožju, je bilo treba splezati tudi na vrh.

 Boč

Če se na vrhu Boča povzpneš še na razgledni stolp, dosežeš magičnih 1.000 m višincev in odpre se ti prekrasen razgled na predalpsko hribovje. Me je kar veselilo, ko sem nasproti Pohorja prepoznala obliko Lisce, Kuma, Donačke gore...

Nastanjeni smo bili v koči Velikonočnici, ki sem jo kar nekaj časa iskala, saj je novejšega datuma kot obstoječi zemljevidi. Ima pa ime po edinstveni cvetlici, ki raste samo še na majhnem delu Boča in je prav zanjo ograjen del travnika. Povsod drugje so jo že neusmiljeno potrgali in je tako ena najbolj ogroženih rastlinskih vrst v Sloveniji.

Vendar tudi ograja ne zadošča, zato imajo krajani urejeno dežurstvo, da jo varujejo pred vsiljivci.

 foto Peter Pehani
Velikonočnica na Boču 

V Sloveniji imamo od leta 2004 z Zakonom o ohranjanju narave (in prilagoditvijo evropski zakonodaji)  zaščitenih nekaj čez 210 prosto živečih rastlinskih vrst.

Verjetno marsikdo ne ve, da so med njimi tudi tako zelo, za naše razmere, množične cvetlice, kot so veliki zvonček ali kronca, ciklama in teloh, ki jih sicer lahko naberemo za en šopek, ne smemo pa jih presajati ali drugače vzgajati kot v naravnem okolju.

Kronce ali Laški zvončki zgodaj pomladi v Krakovskem gozdu

Ciklame avgusta na vrhu Ciclja

pozno pomladanski Črni teloh na Kisovcu (v družbi Čemaža)

Se pa včasih najde presenečenje tudi sredi vrta. Takole se nam je lansko pomlad med posajene tulipane sam vsadil zaščiten Močvirski tulipan ali Močvirska logarica.

 glej orhidejski raj

Vsekakor pa še vedno ne morem pozabiti dišečih polj istrskega Kamenjaka, kjer je ogromno rastišče divjih orhidej, Kukavic, ki ravno tako sodijo med zaščitene vrste. Tudi na Krškem polju jih je ogromno.

Kar nekaj novih spoznanj o flori in favni je za nami, čaka pa nas še ogromno zanimivih področij. Naslednjič poročam z Blegoša!