To je nadaljevanka, ki se vsako leto snema okoli naše hiše. Le igralci se menjajo, vsako sezono pride kakšen nov.

Ko sem januarja objavila slikce maljšega bratca

 mama

in Fantoma, še nisem vedela, kakšno dobitno kombinacijo sestavljata.

Pred poletjem je bil pri hiši samo Bleki, ki se je komaj rešil zimske dlake, tako, da je v cofih viselo vse okoli njega. Nakar ga je nesrečneža zbil avto in kar nekaj tednov je trajalo, da se je pobral nazaj. 

V tistem času okrevanja je pri sosednji hiši neusmiljeno jokal mali mucek. Izgubljen in sam. Dokler ni preplezal ograje in našel nadomestno mamo v Blekiju, ki je tudi rabil nekaj več pozornosti. Nekaj časa sta bila nerazdružljiva, skrbela sta en za drugega.

Pa sta bila (že) dva.

Ravno pred prvo poletno pripeko pa smo dobili obisk. "mlajši bratec" se je vrnil. Z družino.

Štirje na las podobni staršem so sedaj pri hiši.

 Čuki

 Tiger

 Muki

 Tigrček

Pa še 

 Mega Mind

Posvojil in za nadomestno mamo se je ponudil Bleki. 

 Bleki

Tiger je že našel novi dom, še štirje mladiči, ki imajo sedaj približno tri mesece pa bi bili hvaležni toplih rok.

 foto (c)Flori

Če si želiš malo mačje družbe, sedaj veš, kje jo najdeš. Lahko te tudi pospremijo domov .

Malo po novem letu, ko je bil zunaj še precejšen mraz, je Aleš našel belo miško. Pred gostilno v soseščini. Ko je družbo v notranjosti povprašal, če je še kdo videl bele miši, je požel salve smeha.

Pa vendar je bilo res. Tam pod smreko je čakala bela miška na novi dom. Kaj bi lahko naredili? Opremili smo prazen akvarij s podlogo, nabavili hrano za glodalce in začeli skrbeti še za miško.

Vsakih nekaj dni ji je potrebno povsem zamenjati vse škatlice, steljo in ostanke hrane. Takrat ima več ur dela, da vse premakne po svojih željah in uredi predore ter nadstropja. Neverjeten smisel ima za gradnjo. Vsako škatlico zgrize in oblikuje v uporabno hiško, kamor hodi spat.

Kaj zelo družabna pa ni, saj nam ne daje občutka, da se sploh zaveda naše prisotnosti. Gibanje in zvok jo ne pritegneta. Reagira samo na vonje in le tako poišče tudi hrano.

Obdobja hranjenja, spanja in gradnje so se izmenjavala v nekem ciklu, bila je aktivna tako ponoči kot podnevi, pa vseeno je večina dneva prespala.

Tako je bilo zadnja dva meseca, včeraj pa se je njeno vedenje povsem spremenilo. Začela je tekati v krogih po kletki in teka neprestano že skorajda 24 ur. Ne ustavi se več, ne spi, ne je, samo teka.  Kaj je povzročilo to hiperaktivnost?

Je zbolela ali pa čuti kaj več kot mi? Včasih spremenjeno vedenje živali sovpada z zemeljskimi spremembami. Doma sedaj mene vsi čudno gledajo, jaz pa zaskrbljeno gledam miš.

Ko bodo ukinili še študentske bone, tile drugih strank ne bodo več imeli. 

Kraj: Pizzerija v osrčju Cityparka, BTC, Ljubljana

Čas: danes med 17. in 18. uro

Družba za omizjem: družina

Naročeno: 3xpizza, ena od teh na študentski bon + pijača

Račun: 31,60€ 

Popust za bon;: 2,63€

Izguba dostojanstva: priceless

Da je mladenič v vlogi natakarja postregel študentski menu, smo morali večkrat urgirati. Nazadnje smo prej dobili račun kot postreženo hrano. Vzvišeni natakar je še naprej zanikal njegove napake, meneč, da je vse postregel. Predvsem pa se mu ni zdelo potrebno razlagati, kaj sodi k meniju.

Odšli smo brez opravičila, pospremljeni s fantovo opombo, da itak ne streže samo nam.

Tako veliko ponižanja za 2,63€ še nisem prejela. 

Al Capone - prvič in nikoli več!

Ko sem po službi pešačila proti avtu, je mojo pozornost pritegnila rahlo zibajoča in premikajoča se tabla v križišču. V mrazu, ko sem roke zakopala globoko, najgloblje v žepe toplega plašča in potegnila ovratnik do nosu, nisem mogla verjet, da nekdo stoji tam in osvešča mimoidoče na tak učinkovit način. 

Gre za preventivno akcijo Javne agencije RS za varnost prometa.

Meni sta pa fanta povedala, da sta tam že od jutra in kar malo mi je bilo hudo. Je zaradi naše lahkomiselnosti treba nekomu stati ves dan v mrazu?

Se zgodi, da me včasih vseeno zvije do te mere, da moram ostati doma.

Na bolniški.

Prvi dan je vedno grozen. Ukvarjam se s svojo slabo vestjo in službo in se izvijam in iščem sto dodatnih razlogov, zakaj je nujno, da sem končno doma in ne trosim bogastvo svojih virusov naokoli. No, pa še počutim se tako, da lahko mirno prespim ves naslednji dan.

Nato pa se počasi začne. Ko jutranja svetloba posije v hišo, so vse stvari naenkrat povsem drugačne. So novi pogledi, ki jih moje oko ni vajeno. Na policah zasije izdajalski prah, v kotih pajki pletejo svoje življenje.

Ko razmišljam, kaj mi je narediti, se kar naenkrat spomnim še na opravila, ki me čakajo že tedne. Ker ni nikoli časa, ker nisem nikoli doma. Kdaj bom naredila osnutke za nalepke, kje so moji zapiski o gredah, poročila iz trekinga še vedno nisem oddala, kje so moji zimski škornji, in še in še! 

Knjige, ki me čakajo neprebrane, moji prijatelji, katere zanemarjam. Vsaj kakšen mail ali klic jim moram namenit. Shramba je spet za pospravit, stopnice za pobrisat. 

Kaj pa moja novoletna darilca?

Joj, prejoj! Z vsakim dnem, ko sem doma, več opravil si dodajam na mojo listo. Nikoli, ampak res nikoli ne morem vsega dokončat.

Bo bolje, da grem čimprej nazaj v službo.

Ne samo, da se mi je malce pokvaril in kaže enkrat desno, drugič levo, sedaj ga sploh nimam in ga lep čas tudi ne iščem več. So dnevi, ko količina stresa preseže meje dobrega okusa, zato začnem uhajati na stara preverjena pota.

Jasno mi je, da ne more iti kar naprej navzgor in naprej. Ko bom pripravljena, se bo že uredilo. Pa saj ni tako težko, samo malce več (dobre) volje potrebujem. Se vidimo v naslednji oddaji.

Imam nekaj lepih fotk, za katere mi je kar žal, da jih ne objavljam sproti na blogu. Ker blog zanemarjam na celi črti. Ne vem, ali gre za popolno blokado ustvarjalnosti ali bolj za iskanje nekega novega koncepta. O čem še lahko pišem, razen o hribih, hribih in hribih. Saj že meni postaja mučno.

Pa vendar, tule je nekaj utrinkov:

Alešev osmi krog okoli jezera, kjer smo spoznavali, da je Bled še vedno prava turistična meka. Predvsem pletnarji so veseli množičnega turizma. Nemalo avtobusnih turistov se ustavi neposredno v bližini sidrišč, nato pa se skorajda v drncu zapodijo na najboljše sedeže na čolnih.

Premore pa jezero tudi take skrite kotičke, ki kar vabijo v objem - ljubljen ali pa bolj moker. Užitkov polna skleda, torej.

Tole je pa že dan ali dva kasneje, s čisto drugega konca. Šoštanj, kamor nas je pot vodila iz Črne na Koroškem. Do tja smo potrebovali z malim avtobusom cele tri ure. Pa saj bi bili prej na morju. Tako daleč je ta naša Peca, kamor smo splezali sredi hude pripeke. Zato mi ni bilo težko se malo poigrat s sencami in poslat en prijazen pozdrav tja v dolino za sedmimi gorami.

In ne, nismo še zbudili Kralja Matjaža, čeprav zna biti kmalu pravi čas.

Nikoli prej nisem marala starega pohištva, zato sem vse barvala kričeče, sedaj pa kar naenkrat šok. Kar ne morem verjeti, kako so mi všeč vsi tile moji mali zakladi.

Imam novo lučko, pa skodelice in orhidejo, pa skrinjo sredi kuhinje in zraven fotelj, kuhinjska miza pa kraljuje sredi dnevne sobe. Meni je pa tako všeč in tamaučku tudi in me sprašuje, če bomo imeli sedaj lahko kar tako. 

Očitno ljubimo spremembe in prav je tako.