Tole je moja zgodba. Se dogaja ob vsakem obisku trgovin, ki imajo več kot eno blagajno.

Blagajne in dolga vrsta. Postavim se na rep, razmišljam o vsem mogočem in čakam. Potrpežljivo. Vsak ima pravico do svojih pet minut. Vsi smo enaki.

Sedaj pride preobrat. Blagajna dobi okrepitve. Več, kot se jih odpre, bolj je zgodba očitna. Tisti, ki so najbolj zadaj, so vedno najhitrejši. Prvi. Zmagovalci. Luzerji ostanemo na svojem mestu.

Ko pridem končno na vrsto, levo in desno ni več nikogar.

Morda sem res za luno ali z lune, ampak folk, ne razumem. Odkod takšno rivalstvo, zakaj se je potrebno na blagajnah na vsak način zriniti pred ostale? 

Na obali smo našli ogromno luknjičastih kamnov. Nato pa še take, ki so imeli v luknjah školjke.

Mi lahko kdo pove, kaj je bilo prej? Luknje v kamnu ali školjke, ki so izvrtale takšne neverjetne skulpture. Za kakšno vrsto školjk gre?

Res me zanima in ne, ne vem odgovora.

Danes nas je tik pred domom pričakal radar, čeprav obvestila o merjenju po radiu ni bilo. Po pričakovanju se je cela kolona vozila mimo policijskega avtomobila po polžje, saj vsi, vključno z mano, stopimo ob takem pogledu na zavore.

Tale policist je bil kar vztrajen. Meril je vsakogar in več kot učinkovito umiril hitrost vožnje skozi vas. Bil je tako zelo prepričljiv, da sem morala prav zaustaviti in si ogledati tole genialnost.

Saj ne, da ga vidim prvič. Po mailih je že krožil njegov portret, vendar si nisem predstavljala, da je lahko optična prevara tako učinkovita. Da gre za potegavščino sem opazila šele, ko sem peljala mimo.

Čestitke in vsa čast tistemu, ki je tole postavil ravno v pravem kotu in sicer nelogičnem razmerju. Verjemi, da deluje!

Danes ob 12h v Ljubljani.

Ples četvorke, ki se ga je udeležilo 10.800 maturantov, dogodek pa je bil povezan še z večino mest po bivši jugi. Istočasno na isto glasbo naj bi plesalo kar 26.000 dijakov.

Jim je uspelo doseči Guinessov rekord?

Saj ni kaj napisati. Komaj sem šla malo v službo, že je prišla naslednja sreda in jaz sem ponovno srečni dobitnik nove viroze, ki se je očitno samo potuhnila v meni in sedaj izbila drugje.

Takole (ne)bivati doma je res brez haska.

Vsako sredo!

Prvi je bil Mitja. Vročina, spanje, kašljanje...

Točno teden dni kasneje je pričela Tadeja. Vročina, nahod, glavobol,...

Tretjo sredo je bil Aleš pri zdravnici. Ni zmogel več.

Jaz sem se držala. Meni pa res ne more biti nič, saj sem bila edina cepljena proti gripi. Pa tole očitno ni gripa, saj sem prišla na vrsto četrto sredo. Isti simptomi, samo sprijaznim se še težje. Ravno sedaj, ko je povsod dela na pretek. Še zvečer ni miru.

In kdo bo naslednji? Glede na število prebivalcev te hiše, smo že čez polovico. Tam do srede marca bomo vsi kot novi.

Pred sabo imam vabila za štiri občne zbore društev in to v istem tednu. Pa saj niste resni!

Le kaj je za ta teden napisano v zvezdah, da se vsem dogaja?

Zanimiva umetnina, ki visi na šolskem hodniku, je delo "naše" skupine pri likovni delavnici.

Za ustvarjanje kontrastne slike so si izbrali temo subkultur, ki že same s svojimi kontrasti nanje v tej najstniški dobi tudi najbolj vplivajo.

Vsekakor zanimivo, saj sama o tem nisem veliko razmišljala. Pa bi čisto lahko imeli doma kakšnega skinheada ali pa emota. Dokazovanje in iskanje svojega mesta je del odraščanja, procesa, ki pa zna trajati tudi mnogo dlje od znanstvenih teorij.