Slavnik

Bežanje pred zimo

No:
42/50

Datum:
11. november 2017

Trasa:
Prešnica – Slavnik – Podgorje - Prešnica

Opis:
Ker je bil zadnji pohod na Primorsko obsijan s soncem, me je ponovno vleklo v tiste kraje. Nočem še snega, ki je pobelil naše planine, nočem še mraza in zime. Sem ju prepričala, da gremo na Slavnik, po še eno dozo jesenskega sonca. Sonca nismo ravno dočakali, smo se pa imeli strašno fino. Če nismo preutrujeni, imamo čas in dobro voljo, je dan popolnoma izpolnjen.

 

Težavnost: 
Lahka, 14 km, 670 višincev, 20.065 korakov.

Prehrana na poti:
e-pecivo

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Pesmi o gozdu. Celotna pot je opremljena z izbranimi deli slovenskih poetov. Mislim, da je tole izredna ideja vredna posnemanja.

 

Gozd, ki vanj verjel si

Miroslav Košuta

Gozd, ki vanj verjel si, je posekan.
Votlo bo šumel kot opomin.
Tostran kalne jase sled za čredo,
onkraj lažja pot v pogin.

Vendar ti imaš oči, da gledaš,
grlo, da kot zver spregovoriš,
tace, da nekoč iztečeš pljuča,
če ni vredno, da živiš.

Vselej gre za vse in si izgubil.
Ali zmagal. Kakor kdo to vzame.
Pride dan, ko bo zarjul vihar,
zgrabi te in vzdigne te na rame

in ponese tvojo volčjo dušo
v novi gozd, čez morja in goré,
kajti veš: drevesa in gozdovi,
dokler še živiš, nekje žive.

 

s poti, razgled na morje in Tržaški zaliv

pred vrhom Slavnika

pomenek ob roži vrhov

kratkočasenje in tekmovanje na poti do avta

 

Tags:

50 za 50

Kokoš


No:
41/50

Datum:
31. oktober 2017

Trasa:
Lipica – Kokoš (po strmi gor, po položni dol)

Opis:
Kam lahko gremo na sončen, pozno jesenski dan, ko se zbere cela družina, ki prekipeva od energije?
Vsi bi šli na sonce, pa ne predaleč, pa ne preblizu, pa ne preveč v hrib. Na srečo je na Krasu kar nekaj možnosti in tokrat smo jo mahnili na Kokoš. Na veselje vseh, se nas zbere vsako leto več.

Vrh je bil naš, ko smo polegli po travi in se prepustili martinčkanju.

Težavnost:
Lahka, 8 km, 330 višincev, 11.280 korakov.

Prehrana na poti:
jabolčna pita

Družba:
vsa širša družina

Utrinek s poti:
Ta pohod je le spremljevalni dogodek širšega družinskega prvonovembrskega kaki druženja, ki ga tradicionalno preživimo ob obiranju kakijev, zadnje čase pa dodajamo tudi raziskovanja po bližnji okolici.

Fotogalerija:

Pozdrav vsem!

Razgledi s poti na Kokoš. Vidimo morje!

A že moramo it?

Koliko lepote in ruja.

Osončen Avber.

 

Tags:

50 za 50

Snežna jama


(avgust 2006)

Snežna jama leži na JZ pobočju Raduhe, mogočne, pet kilometrov dolge in 2062 m visoke gore nad reko Savinjo, med Lučami in Solčavo. Dolgo je bila notranjost jame skrita ljudem. Vhodna udornica je bila prvič omenjena in registrirana kot Snežna jama že 1. 1. 1939 leta, vendar nihče ni vedel, da se pod 5-6 m debelo snežno odejo skriva vhod v prečudovit podzemni svet. Jamo in njeno notranjost so jamarji, člani kluba »Črni galeb iz Prebolda, odkrili 23. 8. 1981.

Vhod v čudovit podzemni svet Snežne jame se odpira sredi stoletnih gozdov 1.500 m visoko.

Od 14. julija 1990 je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji in hkrati jama, ki bi ji težko našli primerjavo ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Starost jame se ocenjuje na 10-12 milijonov let. Njena enkratnost so poleg ledu in kapniškega okrasja, ki ga običajno na takšni nadmorski višini ni, tudi kapniške tvorbe, ki so vsaj dvakrat starejše kot v do sedaj znanih jamah na Krasu.

Če pa k temu dodamo odkritje okostja jamskega medveda s čemer je jama dobila še dodatno vrednost in zanimivost ter biospeleološke raziskave, s katerimi so med drugim odkrili endemične jamske hrošče (Oryotus raduhensis, Aphaobius mileri alpinus, Aphaobiella mlejneki moravec, Anophtalmus pretneri naraglavi….), potem je to jama, ki jo velja spoznati, doživeti in z njeno pomočjo stopiti v davno geološko zgodovino.

Z vhodno ledeno dvorano, katere podoba se iz leta v leto spreminja, je ustvarjena rajska podoba kraškega podzemlja.

To podobo dopolnjujejo razpadajoče in aktivne sigaste tvorbe: stalaktiti, stalagmiti, mogočni tudi od 5 do 21 m visoki stebri, baldahini, sigaste ponvice, kijasti kapniki iz jamskega mleka malgonita in drugo jamsko okrasje.

Z obiskom Snežne jame lahko obiskovalci doživijo nenavadni podzemni svet in pokukajo v zgodovino davno minulih dob kilometer in pol dolgega jamskega sistema. S karbidovko v roki in ob vodstvu izkušenega jamarja - vodnika, jama razkriva svoje skrivnosti in lepote ter obogati obiskovalce z informacijami o Krasu in kraškem podzemlju.

vir: krtina.com/galerija (2006)

Tags:

gorska narava | 02 potepanja

Pitve


Pitve, otok Hvar 


(julij 2006)

Težko je od doma opisati mediteransko lepoto, ki sem jo ponovno odkrila v mali vasici sredi otoka.

Ožarčene s soncem, zjutraj in zvečer so Pitve biser, ki bo zagotovo še večkrat obiskan.

Obkrožene s poljami sivke, hiške iz kamna, med njimi ozke stezice brez prometa, nad vasjo pa cerkev z enkratnim razgledom na morje.

Vonj, ki lebdi v zraku je nekaj posebnega; sivka, morje, pomaranče in fige, ribe ter sonce.

V vasi sem bila vsak dan našega bivanja na otoku. Na koncu vasi je namreč pričetek predora, ki vodi čez hrib, na drugo stran otoka, v Zavalo, kjer smo se najprej utaborili. Vračali pa smo se tudi po naši selitvi v Jelso, na jutranji sprehod ali v konobo na ribe.

Zaljubila sem se v ta ambient, v tole vasico, v ta njen vonj. Sedaj bom iskala in tavala po širnem svetu, iskala, da bi ponovno našla ta občutek pristnosti, tako domač in tako enkraten v svojem okolju.

vir: krtina.com / galerija (2006)

Tags: ,

morje

Spoznavanje z mobilno hiško v Istri

Mobil home in predprvomajski prazniki v Istri

(27.4. do 30.4.2006)

Po zimi, kakršna je bila letošnja, nas je že močno skominalo morje. Odločitev za odhod je bila neomajna, kljub napovedanemu dežju. Pregledovala sem vse mogoče napovedi, vsi so napovedovali dež in mraz.

Ponavadi se za prvi maj namestimo v apartma, za katerega upamo, da bo čimbližje morju in brez vsiljivih lastnikov. Na internetu sem čisto po naključju zašla na strani agencije, ki ponuja "mobil home" varianto počitnic. Čeprav smo vsakoletni obiskovalci kampov, se s temi novodobnimi prikolicami še nismo srečali. Tam, kjer ponavadi mi postavljamo naš šotor, so avtomobili nezaželjeni.

Tole je cenovno zelo ugodna ponudba apartmaja na sami plaži!

Na spletu sem našla še naslednje izraze: mobilne stanovanjske enote, premične hiše, mobilne hišice.

Kaj bolj primernega bi si skoraj ne mogli želeti.

Rezervacijo sem opravila po el. pošti dva dni prej, kar je za nas sicer nenavadno. Običajno se podamo na pot brez točno določenega cilja.

Kljub nečloveško zgodnji uri - ob štirih je bil Aleš že pokonci - ob 6:15 smo krenili po Vita - nas kolone proti Primorski niso pustile na cedilu. Padal je dež, nekateri smo bili zaspani, kljub temu pa polni pričakovanja. Gremo na morje!

Brezhibno čista, samo naša kopalnica s toplo vodo sredi kampa - luksuz!

Hišica je prijetno presenetila v vseh pogledih. S sabo smo tovorili še eno napihljivo posteljo, vendar jo nismo potrebovali. Prostora je bilo dovolj: široka postelja v spalnici, ločena otroška soba s tremi posteljami ter dnevni prostor z ležiščem, satelitsko televizijo, velikim hladilnikom, zasilnim ogrevanjem in plinskim štedilnikom. Zgodnji jutranji odhod - v kampu smo že ob 12h pili kavico na naši terasi - nam je omogočil prosto izbiro hiške skoraj ob morju. Šele v popoldanskem času smo dobili nekaj sosedov. Vreme pa po napovedi - deževno.

1. dan - nabiranje školjk, vsako uro vsaj enkrat tudi dežuje.    

    

2. dan - po jutranjem dežju, se nebo razpre in bele plaže Kamenjaka kar vabijo v vodo.

3. dan - popoldansko sonce, v morju nikogar, Krtinci se pa kopamo. 

    

4. dan - vreme se nam posmehuje - piha močan veter, zunaj je 12 stopinj.

Prvi dan proti večeru je Leander dobil vročino. Ugotovili smo, da smo doma pozabili celotno torbico s prvo pomočjo, vključno s termometrom in sirupom proti vročini. V zadnjih minutah pred zaprtjem sem v lekarni kupila najnujnejše. Po žlički sirupa je otrok zaspal. Vajo smo ponavljali vsake štiri ure približno 24 ur. Nato pa je otrok začel spet jesti in tekati naokoli.

Zjutraj so me zbudili ne ravno prijazni službeni klici, zunaj je deževalo, Leander je imel vročino, ostali štirje otroci so se obmetavali v premajhni sobici, skoraj bi že obupali, ko je nenadno posijalo sonce - in dan je bil rešen. Odšli smo do Kamenjaka, poiskali najlepši zalivček na Jadranu ter končno zadihali pravi mediteranski vonj.

Vito se je vrgel v vodo, ostali smo namakali noge, nekateri tudi oblačila. Leander je capljal v gumijastih škorencih. Ker je bilo pozno in daleč od našega doma, so otroci vse upe preložili na naslednji dan. Če bo sončno, se bodo kopali. In tako je tudi bilo.

Zadnji dan nas je dobesedno odpihnilo domov. 10:45 smo odpeljali iz kampa, doma smo bili ob 14h po 190 km mokre ceste. Ja, pa malicati je bilo potrebno v Kopru. Ker je deževalo, nas je gostila kar parkirna hiša najboljšega soseda v 1. nadstropju.

Vir: krtina.com/galerija (2006)

Tags:

morje

Ljubljana


Sobotni jutranji potep po Ljubljani

4. junija 2005


Od nekdaj se rada sprehajam po Ljubljani. Če je to sobota, še toliko raje - posebno zjutraj, ko je vse še tako polno obetov. In vonj, ki je v zraku in sproščeni obrazi ljudi, vse to mi naredi dan lepši.

Avto puščam na Prulah, nato pa se peš odpravimo v stari del mesta. Resda ne tako pogosto, kot bi želela. Danes me je s potepom nagradil Aleš, ki si je omislil obisk pri frizerju na Starem trgu. Tako sva imela z Leandrom kar dovolj časa, da sva lahko mirno opazovala vrvež na ulicah. (in zraven še fotografirala)

Po postanku na Levstikovem trgu kjer ima svoj vodnjak Herkul, še en pomežik soncu, nato pa na Stari trg, kjer si je užitek ogledovati izložbe in opazovati jutranje priprave pogrinjanja in urejanja mizic na ulicah.

S Šuštarskega mosta, ki je že poln prodajalcev ročno narejenega nakita in drugih cotkanih izdelkov, se lepo vidi obrežje Ljubljanice - Breg in Hribarjevo nabrežje. Prešeren s svojo muzo opazuje množice tujih turistov, ki zadnja leta prihajajo v Ljubljano. Zanimivo mi je poslušati vodičko, ki je polna energije in zanosa in v angleščini opisuje naše mesto.

Ob Ljubljanici na Cankarjevem nabrežju so kljub zgodnji uri stojnice z umetninami že polne. Gledam grafike, pletenine, nakit, veliko usnja in slikarskih umetnij. Ambient in ponudba delujeta usklajeno in lepo. Na gradu plapola ljubljanska zastava.

Že na Tromostovju naju je Aleš dohitel. Nato smo si skupaj utirali pot do slastnih žemljic na Tržnici. 

 Pa jagod in češenj...

Tržnica 

Ponavadi kupim gobe, ki so a tržnici vedno prisotne, tudi kadar jih pri nas v gozdu ni. Saj so ostrigarji zame prav tako okusni. Čeprav se danes namenim naravnost pod rdečo streho, kjer se vse šibi od jagod iz Krškega polja in Briških češenj. Na jagode me vežejo močni spomini, saj sem v mladosti tudi sama velikokrat sodelovala pri obiranju jagodnih nasadov. Od tam sem doma.

Obisk tržnice brez cvetličnega trga ni popoln. Kar sedla bi med vse to cvetje. Koliko barv, koliko vonjav, ljudi, utrip mesta je zagotovi najbolj občuten ravno na tržnici. Sledi še kava v prijetno senčni ulici. Leander je dobil balon in ga sedaj meče v mimoidoče ljudi. Nekateri se igrajo z njim, drugi se nasmehnejo, tretji pa ga niti ne opazijo.

Jaz pa sem jo končno opazila. Že ko sem prvič brala o odprtju te trgovine, sem se zavezala, da tudi sama sodelujem. Pravična trgovina počloveči proces trgovanja, saj poskrbi, da je trgovska veriga čim krajša in da se potrošnik zaveda kulture, identitete in pogojev v katerih proizvajalci živijo. Gibanje pravične trgovine (Fair trade) si prizadeva za to, da na mesto proste trgovine stopi pravična trgovina, ki bo depriviligiranim proizvajalcem na jugu omogočila dostojno preživetje in končno presekala Gordijski vozel revščine, bolezni, zadolževanja, podhranjenosti in degradacije okolja. Več si preberite na naslovu: http://www.umanotera.org Pravična trgovina se nahaja na Starem trgu 30. Našla in kupila sem prekrasen okvir za sliko z afriškim motivom. V službi sploh nimam slike mojih otrok. No, sedaj okvir že imam.

Tivoli    

Še en cilj smo si danes zastavili. Obisk fotografske razstave. Do Tivolija se odpravimo peš iz centra. Najprej nas pozdravijo lokvanji. Želvice pa danes ne opazimo nobene.

Zemlja, pogled iz neba je razstava, ki je odprta dan in noč - do sredine ali celo konca poletja. Apelira pa na nas, naj končno že začnemo čuvati ta naš svet. Je edini, ki ga imamo in popoln v svoji lepoti. Več si lahko preberete tule: http://www.yannarthusbertrand.com/

Kdor še ni obiskal razstave fotografij v Tivoliju - mu sporočam, naj si vzame urico časa in si ogleda, kako lep je naš planet.

 Tivoli

In bil je že čas kosila. Vrnemo se v center in ker se danes razvajamo tako in drugače, si privoščimo še kosilo. Prvič sem jedla kebab in moram priznati, da mi je bilo vse zelo dobro.

Ne vem, ali je samo danes poseben dan, da vidim okoli sebe toliko lepote ali pa sem enostavno vsak dan preobremenjena s svojimi skrbmi, da se ne znam in ne zmorem ustaviti. Sporočilo dneva vsekakor je, da je sreča v malih stvareh povsod okoli nas. Samo prisluhniti je potrebno.

 češnje na tržnici

 Tivoli

 še več cvetja

 Frančiškanska cerkev

 Golobi se prav nastavljajo fotoaparatu.

 ulični grafiti

 Grudnovo nabrežje

 Herkul na Levstikovem trgu

 oče in sin

 lokvanji

 razstava

 Stolp z uro na magistratu. 

Pri obisku tržnice vedno najprej zavijem še med steklarske in lončene izdelke. Da si vsaj napasem oči.

 moderna galerija

 Nad strehami se dviguje Nebotičnik.

 pekarnica

 Robbov vodnjak

 cvetje na tržnici

 Stari trg

 Ljubljana je obsijana s soncem.

 Tri na en mah

 

 Tromostovje

 

Vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

02 potepanja

Jerebika


Jerebika, iskana in najdena, 1.5.2005, pod Malo planino.

Jerebika je dolgo uživala sloves drevesa, ki ščiti pred čaranjem.

Njeno ime je povezano z skandinavsko runo čaranja in sanskrtsko runa, ki pomeni čarovnika. Rune naj bi bile izrezane iz jerebike in ima glaven pomen v druidskih svečanostih. Celo v najstarejših časih so ta verovanja praktično držala skupaj različne dele Britanije. Na severu so pritrdili križe iz jerebike v stajah pri živini, da bi zavarovali živali pred poškodbami, kmetje pa so gonili svoje koze skozi obroče, ki so bili obloženi z vejami jerebike. Spomladi so z njimi ovili tudi vrata hiš, nadeli pa so si jih tudi ljudje, da bi jih jerebika ščitila pred negativnim čaranjem - "hudičevim očesom". Na Walsu ali Cymru, so jerebiko sadili okrog cerkva, da bi pazila na duhove smrti kot so ponekod sadili tiso.

Jerebika je grm ali do 16 m visoko drevo, ki ima okroglasto, precej redko krošnjo. Raste raztreseno po vsej Sloveniji in je dokaj nezahtevna rastlina. Pojavlja se na razmeroma suhih in tudi vlažnih prostorih. Raste od nižin do subalpinskega pasu.

Deblo je valjasto in vitko, skorja je sprva sivorumenkasta, kasneje črnikasta, pogosto podolgem razpokana. Les je drobnozrnat, črnjava je lepe rdečkaste barve in jo uporabljajo za izdelovanje drobnih struženih predmetov. Listi so neparno pernati, 10 – 20 pa tudi več cm dolgi, sestavljeni iz 11 – 15 lističev, v jeseni se obarvajo krvavo rdeče. Lističi so suličasti, ostro napiljeni ali nazobčeni, sprva so na obeh straneh gosto dlakasti, pozneje pa večinoma goli.

Cvete v maju in juniju. Cveti tvorijo češulje, ki neprijetno dišijo in so bele barve. Posamezni cveti imajo rogljičasto, dlakavo čašo, 5 belih venčnih listov, mnogo vitkih prašnikov ter večinoma do 5 pestičev. Plodovi so kroglasti, 9 do 10 mm debeli, sprva so rumeni, kasneje pa kot drobna jabolka svetlordeči ter trpko kislega okusa.

Jerebika vsebuje vrsto važnih zdravilnih snovi in bi jo morali pri zdravljenju več uporabljati. Predvsem je pomembna velika vsebnost vitamina C v plodovih. Ugotovljene so bile tudi izredno majhne količine strupene parasorbinske kisline. Sorbit pod imenom "sionon" je uporaben za sladkorne bolnike. Poleg tega so popolnoma zreli plodovi, ki že nekoliko vrejo, znano odvajalo.

Kompot, žele in svež sok učinkujejo ugodno pri hripavosti in so dobri za grgranje. Ravno tako je priporočljivo pri bronhitisu in pri vseh pljučnih boleznih in vnetju reberne mrene večkrat na dan piti po čajnih žličkah sveže iztisnjen sok jerebikovih plodov. Svež sok iz plodov je tudi naravno zdravilo zoper ledvične kamne, čaj iz svežih jerebikovih cvetov pa zoper pljučnico.

V našem prostoru je jerebika vezana v glavnem na vlažno zemljišče ob potokih in povirjih, kjer z gorkim javorjem gradi posebno združbo Sorbo – Aceretum ter po rahlo zamočvirjenih pohorskih planotah, kjer je bolj ali manj redno primešana smrekovemu ter javorjevo – bukovemu gozdu, kjer opravlja skromno meliorativno funkcijo. V višinskih legah se pojavlja posebna varieteta z golimi mladimi poganjki ( Sorbus aucuparia var. glabrata ).

povzeto po Samo Sušek, univ.dipl.inž. gozd.

vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

gorska narava | 02 potepanja

Dolomiti


So Dolomiti res rdeči?

Krtina – Domžale - Rateče – Trbiž – Tolmezzo – Ampezzo – Valle di Cadore – Cortina D'Ampezzo – Passo di Falzarego (2150 m) - Arabba – Passo Pordoi (2239 m) - --> Alleghe – Belluno – Nova Gorica – Ljubljana – Krtina

(6., 7. in 8. avgust 2004, od petka popoldan do nedelje opoldan)

petek

Leander je bolan. Včeraj z vročino in vnetim ušesom je dobil antibiotik. Že popoldan pa je brez vsakih znakov bolezni veselo skakal in plezal naokoli. Danes ima težave s prebavo. Preoblačim ga vsako uro. Skoraj nimava več čistih cunj. Kličem v zdravstveni dom, kaj naj naredim. Pravijo, naj se oglasim jutri, če ne bo bolje.

Ampak, jutri naj bi bili že sredi Italije. Ob enih pride Aleš iz službe, jaz sem medtem že spakirala nekaj hrane in oblek, čevljev, dekic in igrač. Gremo ali ne? Bo doma kaj bolje za malega?

Kot vedno, izziv poti je prevelik. Še vedno se lahko obrnemo in gremo domov. Točno ob 15h smo v avtu in prva postaja je Špar v Domžalah. Nakupim vse, kar je iz borovnic. Jogurte, sokce in pa zvezčič za pisanje dnevnika. Dolomiti – prihajamo! Časa za potep imamo točno do nedelje do 15:25, ko pripelje vlak naša tabornika domov v Ljubljano.

Kmalu smo čez mejo in prvo mesto, kjer si pretegnemo noge je Tolmezzo. Ura je šest, vsi so na ulicah, tudi avtomobili. Ne najdemo kakšnega posebno simpatičnega trga, niti pešpoti. Podoba, ki preseneti; skozi mesto, med avtomobili pešači za krsto grupa ljudi. Spredaj župnik z mikrofonom. Promet se ne ustavlja.

 Tolmezzo

Mi gremo naprej, dokler je še dan. Peljemo se med vasicami in ob pol osmih se odločimo, da je za danes dovolj. Smo v Ampezzu. Iščemo in ne najdemo kakšnih turističnih informacij. Smo že prepozni, edini hotel pa je poln. Za ovinkom je še ena hiša s privat prenočišči. Izbire ni veliko, zato se namestimo v sobi za 60€. Zvečer gremo na trg, kjer uživamo v etno koncertu z violinami in kitarami. Pojejo v romanščini in vzdušje je domače in prijetno. Leander občuduje fontano in pleše. Le nekaj ur od doma smo, pa hkrati v čisto drugem svetu »neodvisne republike Carnie«.

sobota

Pred nami so gorski prelazi, naš cilj in naša pot. Vozimo se iz ene doline v drugo. Vmes pa čez hribe, višje in višje. Vršaci gora so impozantni. Več ali manj sami 3 tisočaki. Žal nama je, ker še nimava podrobne karte. Razgledi so čudoviti. Pravega prostora za ustavljanje pa je malo. Nikjer ne moreš biti sam. Italijanov je enostavno preveč. In na čisto vsak hrib imajo cesto ali pa vsaj žičnico.

Cortina D'Ampezzo. Izredno urejen in turističen kraj. Sprehajamo se po ulicah polnih ljudi z najbolj raznolikimi stili oblačenja. Noblesa in irhaste hlače, otroci, psi in barve. Barve cvetja in gora v ozadju. Vse vrvi od življenja. Nam se pa mudi naprej. Vreme se kisa in vrhovi so že v megli.

 Cortina D'Ampezzo

Ovinki in strmine, malo dežja in spet in spet novi vrhovi, nove vasi. Ustavimo se na Passo di Falzarego. Narediva nekaj slik. Povsod nakrog so speljane žičnice. Povsod je polno ljudi.

Arabba. Slikovita vas tik pred Passo Pordoi. Tu srečava prvo slovensko tablico na avtu. Punca, ki spremlja svojega kolesarja, ki se je očitno namenil prekolesarit pot, ki jo mi komaj zmoremo s štirikolesnikom. Držimo pesti, da mu uspe.

Na vrhu na najino razočaranje pada dež. Še dobro, da mali spi že dobršen del poti. Sprehod tako odpade. Čudiva se najvišji gondoli, ki pelje direktno v nebesa. Noro!

Glede na uro, ki kaže štiri popoldan, nama je jasno, da dlje ne moreva. Počasi bo potrebno pot obrniti proti domu. Drugače jutri ne prideva pravočasno. Izbereva pot mimo Marmolade na jug. Obljubiva si, da sem še prideva in nadoknadiva izgubljene razglede.

Pred večerom se ustavimo v idilični vasici Alleghe ob jezeru. Edina dilema je, kateri hotel izbrati, saj kaj veliko drugega tu ni. Hotel pri hotelu. Razlog temu je zimski turizem, saj ponujajo 80 km urejenih smučišč. Nastanimo se v lepi sobici z razgledom na gore in jezero. Ravno je še čas za sprehod v dežju. Opremimo se z nahrbtnikom za malega in dežniki. Občudujemo račke v jezeru in spet slapove cvetja. Ne moremo mimo slaščičarne ali pekarnice. Za večerjo si nabavimo sladkega peciva, ki nam ga posebej skrbno zavijejo in dodajo pentjo.

 Alleghe

Leandru borovnice najbrž že gledajo iz ušes, pa vendar so pomagale. Je dobre volje in niti sekunde pri miru. Tako še kave ne moreva spiti, brez, da bi ga lovila, ko pleza na stole ali v torbe. Skoraj bi padel v banjo, kamor je pred tem zmetal stvari, ki jih je sunil v sobi.

nedelja

Po zajtrku se poslovimo od jezera. Ob 9h že vijugamo proti morju. Smer Benetke. No, do tam ne pridemo, kajti že prej zavijemo proti Sloveniji. Postanki za kuhanje kave in malico so tokrat kar na avtocestnih počivališčih. Ob 12:30 smo na meji, do vlaka imamo še točno tri ure. Tako smo pravočasno doma, kjer zmečemo ven našo prtljago, preoblečemo Leandra in 10 minut pred prihodom vlaka s Tadejo in Mitjem, že stojimo na peronu v Ljubljani.

Sledijo prisrčni objemi, pripovedovanje doživetij in kupi cunj. Pralni stroj bo delal nadure.

  Alleghe v jutranjem soncu

 Cortina D'Ampezzo

 Passo Pordoi

 

 Passo Pordoi

 

 

 

 vir: krtina.com/galerija (2004)

Tags:

02 potepanja