No: 15/50

Datum:
7. maj 2017

Trasa:
Komenda – Komendski boršt – čez Zaloški rob – Šenturška gora – Planinski dom v Komendi

strmejši del poti

Opis:
Danes bi morali biti na PDD pohodu, pa je zaradi deževne vremenske napovedi pohod odpadel. Ker se je vreme medtem že dodobra opomoglo in se nagnilo na sončno stran, sva začela pogledovati po drugih koncih. Medtem je imel Leander turnir v Komendi, ki pa je ravno prav oddaljena, da se nam ne splača vozit nazaj domov. Štiri ure trajajoč dogodek pa nudi tudi dovolj časa, da se lahko ozreva po prvem hribu v okolici. In tako je padla hipna odločitev, da greva pogledat pot na Šenturško goro. Še dobro, kajti tole je bil konec koncev en tak res lep, nedeljski izlet. 

Težavnost:
Lahek. 13,3 km, 430 višincev, 19.586 korakov

Prehrana na poti:
šparglji z jajci

Družba:
Aleš, Helena in Leander na zaključku poti

Utrinki s poti:
Danes so naju spremljali močeradi. V enem letu jih nisem videla toliko, kot jih je bilo na današnji poti. Eni so bili presenetljivo hitri, vsi pa zelo simpatični.

Fotogalerija:

 izredno dobro označena pot skozi Komenški boršt (in naprej)

 obnovljena Janotova brv 

Šenturška gora - naselje na pobočju Krvavca 

pogled od cerkve v dolino - Komenda je nekje daleč na ravnini

takole se sedaj preureja kozolce za večnamensko uporabo

tahitri močerad

No: 14/50

Datum:
30. april 2017

Trasa:
Plitvička jezera - pešpot okoli jezer

Opis:
Ko sem iskala destinacijo za letošnje prvomajske praznike, sem našla zapis o Plitvičkih (Plitviških) jezerih. Ker smo se vedno samo vozili mimo jezer, običajno sredi noči pri povratku z morja, nikoli pa si še nismo ogledali te svetovne znamenitosti, je odločitev padla zelo hitro. No, pomagalo je tudi dejstvo, da imajo vsaj 18 km urejenih poti ob smaragdno zeleni vodi, stotinah prepletenih slapov in obilici gozda. Ker smo prespali v idilični vasici, smo se na ogled podali takoj zjutraj, kar je bila iz vidika kasnejše gneče zelo dobra odločitev. Park je prekrasno urejen in čist. Edino pravilna se mi zdi odločitev, da v zadnjih letih velja prepoved kopanja, saj si ne predstavljam trume turistov, ki bi skakali v ta čudovita jezerca. Večina turistov izkoristi prevozna sredstva za premike po parku, vlakec in pa ladjo na daljšem jezeru, saj si tako lahko ogledajo slapove na zgornjih kot spodnjih jezerih. Mi smo se podali peš naokoli. Po vseh tistih stezah v ozadju je zelo malo turistov in lahko smo uživali na polno. Steza je sem ter tja tudi poniknila v vodo, ker je bila višina vode v jezerih povišana zaradi zadnjega deževja. Čisto zadnji del je tudi mene premamila vožnja s turistično ladjico. Saj mi hoja ni težavna, le doživetje je bilo novo. Čakanje v vrsti za vstop je bilo sicer mnogo daljše od same vožnje po jezeru. Lep dopustniško izletniški pohod je bil to.

Težavnost:
Lahek. 18 km, 620 višincev, 26.443 korakov.

Prehrana na poti:
ajdovo pecivo, zelenjava, sir, sadje, kruh.

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinki s poti:
Ne predstavljam si ogleda sredi poletja, ko je že konec aprila bila zame gneča na skupnih točkah nepopisna. Večina so med turisti Azijci, kar nekaj severne EU, domačinov je le peščica.

Fotogalerija: (foto: Leander)

No: 13/50

Datum:
29. april 2017

Trasa:
Plitvička jezera – Medvjeđak oštri – Medvjeđak tupi – Plitvička jezera

 

Opis:
Popoldanski izlet in spoznavanje okolice po lepo označenih planinskih poteh, ki so v okviru Nacionalnega parka Plitvička jezera. Po nastanitvi v apartmaju smo imeli dovolj časa, da smo se podali še malo naokoli. Mene je sicer grabila neka viroza, ki pa je po vzponu na prvi hrib enostavno izpuhtela.  Gozd je bil precej podoben gozdovom, ki sva jih teden dni prej prehodila na Kočevskem. Dinarsko kraški svet v pomladni zeleni preobleki. Z ostrega vrha se lepo vidi ravnina Bosne.
 

 lepo označeni razcepi poti

Težavnost:
Lahek. 10 km, 400 višincev, 18.803 korakov.

Prehrana na poti:
sadje, voda 

Družba:
Aleš, Leander, Helena 

Utrinki s poti:
Iz polnega parkirišča smo se odpravili v nasprotno smer vseh ostalih obiskovalcev. Ves čas v gozdu nismo srečali niti enega pohodnika. Bili pa smo kar glasni, da nas čisto slučajno ne bi spregledal kakšen medved.

Fotogalerija:

Kdo je višji?

Počitek na ostrem vrhu.

Počitek na topem vrhu.

Terapevtski klanec

Vrhovi Medvjeđaka (Oštri, Tupi, Turčič)

No: 12/50

Datum:
22. april 2017

Trasa:
Po medvedovih stopinjah (Roška pot)

 prehojena trasa poti

Opis:
Že lani sva se spogledovala z vabilom. Pa sva vedela, da za tole še nisva bila pripravljena. Saj kondicijsko morda že gre. Vendar je potrebna še ena druga moč, ki jo črpaš iz neke trme, ki jo moraš najti v sebi. Kako bi sicer 15 ur vztrajal pri hoji? Zavzetost za moj Program 50 za 50 mi torej pomaga tudi na takih, malce težjih dogodivščinah.

Zgodnji odhod v posteljo je bil pospremljen z začudenim pogledom naših otrok. Saj še noč ni, vidva pa že spat? Pa sva vstala ob dveh, ob treh bila že v avtu in gremo proti Kočevju. Nekaj kilometrov začetne poti smo naredili v čisti temi. Pa ni bilo bojazni, da bi zašli, saj se je od starta pa globoko v gozd vila ena samo dolga kolona pohodnikov. Čez dan smo se le uspeli malce porazgubiti, včasih sva z Alešem tudi zastala in spoznala, da v vidnem polju ni ljudi. Sama, sredi Kočevskega Roga. Pragozdovi, vonj po lesu, ptičje petje, žarki sonca na svežih listih. Pravljično lepe podobe, do katerih pa vabijo kilometri gozdnih cest.

Pot je razgibana, pestra in izjemno dobro označena. Od ene do druge kontrolne točke se svet spreminja, spreminjaš pa se tudi sam. Občutki evforičnosti se prelivajo z občutki obupa. Veš, da boš zmogel, pa se na trenutke sprašuješ: »Čemu? Čemu toliko hoje?« In se pridušaš, da se v kaj takega ne boš več podal.

Na koncu pa stisk roke in tvoje ime na Priznanju. Se te dotakne in res bi najraje zajokal. Veš da si premaknil meje.

Težavnost:
Zelo zahtevno. Skupaj namerjenih 63 km, 2.400 višincev,  90.100 korakov.
 

višinski graf poti

Prehrana na poti:
Kosilo in večerjo je pripravil organizator, v nahrbtniku sva imela Epecivo in ploščice ter nekaj litrov vode.

Družba:
Aleš, Helena ter 809 ostalih pohodnikov, poznala sva le Emo. 376 nas je prehodilo celotno pot v uradni dolžini 61 km, ostali so opravili s polovičko.

Utrinki s poti:

• Na cesti ob pol štirih zjutraj: kolona vozil se v soju žarometov vije proti Kočevju. V štartnem šotoru pol petih zjutraj 500 udeležencev nestrpno čaka na štart. Vzdušje je fenomenalno. Potenciali te dežele so neizmerni!
   
• Na razcepu makadamskih poti sredi gozdov nas čaka domačin s termovkami vroče, sladke kave in keksi. Za dobrodošlico, za pozdrav. Sam je celo življenje posvetil tem gozdovom in je vesel, da lahko delček tega užijemo tudi mi. 
  
  
• Nekaj kilometrov pred ciljem, ko se vsi vlečemo kot sence proti cilju in je vsak korak neznansko težak, mimo nas, kot v sanjah v počasnem tempu priteče par. Kaj se jima mota po glavi izvem iz kasnejšega zapisa. Super sta, tako kot mi vsi.

Fotogalerija: 

Nov dan se prebuja. Kolona pohodnikov je še zelo povezana.

Čemaž (medvedji česen) in sneg in strmina Velikega Roga. 

Kočevska neskončnost gozdov.

Počitek na polovici poti.
Se je bilo treba sleči jutranje bunde, kape in pripraviti kratke rokave za vročino, ki sledi.

Voda še za čevelj ni dobra, kaj šele za v nahrbtnik.
Je bilo pač tako, da se je tale litrček zlil mimo meha kar na cunce. 

Prelesnikova Koliševka - pragozd 

V županovi družbi na kontrolni točki.

Na cilju! 

sproščeno na pot

Narcise so tudi na Krasu.

50 odtenkov zelene

Pohodniški del tima.

Fabianov vrt v okviru vile Ferrari

Nazaj v Avber.

Se večkrat zgodi, da mi kak prijatelj reče, da bi pa res rad kdaj hodil malo naokoli. Če bi šli kdaj skupaj v hribe, še vpraša.

Seveda sem za!

Nato pa sledi dogovarjanje za datum in ko upoštevamo še primernost ture in vremena, veliko takih dogovorov pade v vodo.

Zato je letos odprt Program 50 za 50. V enem letu pa spravimo 50 pohodov skupaj. Kajne? Povsem enostavno gre.

Spremljajte Napovednik in če vam je tura všeč in datum ustreza, pokličite in se pridružite.
Ali pa imate idejo, vabilo, kam bi lahko šli skupaj. Pokličite me, pišite mi in se dogovorimo.

Preprosto in enostavno.

planina Košutna

No: 10/50

Datum:
7. in 8. april 2017

Trasa:
prvi dan iz Krtine na Veliko planino in naslednji dan po isti trasi nazaj domov.
Krtina – Rova- Čeh – Vrhpolje – Gozd – Krivčevo – Podkrajnik  – Gojška planina – Domžalski dom

Opis:
Povod za pohod je bil sestanek upravnega odbora planinskega društva, ki je enkrat letno v koči našega društva na Mali planini – Domžalskem domu. Aleš je to priložnost izkoristil že prejšnja leta. Moj odhod na sestanek je pospremil peš, nazaj pa sva šla skupaj z avtom domov. Letos pa se z mojim Programom 50 za 50 tudi sama z veseljem pridružujem vsaki pobudi za hojo. Tako sva naredila načrt, da na Domu prespiva in se vrneva naslednji dan domov. Rečeno, storjeno.

Spet ob kolovških borovcih.

Vreme je bilo krasno, toplo, brez vetra. Prvi dan naju je sicer tik pred vrhom malce ujel dež, vendar ni bilo prav nič hudega. Naslednje jutro pa je bilo kot v pravljici. Sončni vzhod in neskončne planjave cvetja. Jutranje žvrgolenje ptic v gozdu je bilo tako intenzivno in neverjetno pestro, da je res veselje hodit ure in ure. Ostali pohodniki so se sicer čudili, zakaj navsezgodaj zapuščava planino, vendar je bila pred nama še dolga pot domov.

Težavnost:
Zahtevna zaradi dolžine in višinskih metrov. Skupaj namerjeno 54 km, cca 2.800 višincev,  80.000 korakov.

Težave sem imela nazaj grede z bolečino na mestu ahilove tetive. Nastala je le z rahlo oteklino ob drgnjenju roba čevljev, kar pa je ob hoji neizogibno. Doma je v drugi obutvi bolečina izginila.

Pot tja (višinski graf poti)

Pot nazaj (višinski graf poti)

Prehrana na poti:
Ajdova pogača za zajtrk in kosilo. Praženi lešniki. Večerja v Domžalskem domu.

Družba:
Aleš, Helena, v mislih ves čas z novorojenko Tiso.

Utrinek s poti:
Kljub dolžini poti je bilo edino mesto, kjer sem spet našla čemaž, zaplata rastišča pod spodnjo hišo na Podkrajniku. Še dobro, saj smo ga letos že pogrešali.

Fotogalerija:

Visokodebelno sadno drevje

"Najina" klopca nad Vrhpoljem. Obvezen postanek in malica.
Razgledi pa od Triglava do Ratitovca, Blegoša in Porezna.

Sončno v novo jutro.

Mala planina

Iskanje novih prehodov.

Pecivo za na pot 

Velikokrat vzameva s sabo ajdovo pogačo, ker jo lahko jeva kadarkoli, tako za zajtrk kot kosilo, pa še dolgo lahko zdrži v nahrbtniku. Je ena tistih jedi, ki je vsak dan boljša.

Za pripravo testa potrebujem:

pol kg ajdove moke

20 do 30 dag bele ali polnozrnate pirine moke

pol margarine

1 kislo smetano

sol

za Nadev pa

pol kilograma skute

3 jajca

1 kislo smetano

po želji še sladkor in / ali rozine
 

Ajdovo moko poparim z zadostno količino vrele vode. Pustim, da se skoraj ohladi in umešam maščobo. Nato gostim z drugo moko, vendar samo toliko, da lahko oblikujem z mokrimi rokami krpe testa, ki jih polagam v namaščen pekač. Testo je dejansko podobno enemu velikemu ajdovemu žgancu. 
Sestavine za nadev zmiksam ter polijem po testu.

Vse skupaj pečem približno eno uro na zmerni temperaturi pečice.