Kriška gora

No:
47/50

Datum:
17. februar 2018



Trasa:
Golnik – Gozd - Kriška gora

Opis:
Kriška se mi je zdela vedno težka za hodit, že od prvega pohoda s Krti sem vedela, kaj nas čaka. Strmina brez popuščanja. Pa smo tokrat vseeno malce podaljšali vzpon in se odpravili od Golnika. Malo več kot dve uri za gor in eno za dol. Pravzaprav je bila to ena kratka in sladka tura za ponovno uvajanje v hribolazništvo, saj smo doma že celo zimo. Pa poškodbe, pa gripa, pa potepanja.... No, sedaj je tega konec, glejte Napovednik in gremo skupaj dalje!

Težavnost:
Zaradi snega in strmine - srednje zahtevna, 11 km, 1.160 višincev, 16.491 korakov.

Prehrana:
banane, ploščice, čaj

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Navzdol smo se spustili na hitro, saj nam z derezicami ni drselo. Malce smo pa pozabili, da že dolgo nismo hodili po strminah. Naslednji dan pa sta junaka komajda shodila stopnice iz prvega nadstropja navzdol.

Fotogalerija:

Na poti je dovolj klopc, vsaka s svojim imenom. Samo tokrat niso najbolj priročne. 

V koči je bilo vse polno. Komajda smo našli prostor za sedet.

Razgledi s Kriške gore so res neprecenljivi.
V trenutku je pozabljen vsak napor za dosego tega mesta.

Ko pomisliš na vse ostale spodaj v megli in se ti prav fino zdi.

Oblekli smo se za zimo,
nazadnje pa nam je bilo precej vroče ob hoji navzgor.

Bo treba obrisat očala? 

Se že valijo temni oblaki in sonca ta vikend najbrž ne bo več.

Tags:

50 za 50

Firence, 2018

V Firencah sva že bila, na potepanju po Toskani, kar naju je zaznamovalo bolj, kot sva pripravljena priznati. Še vedno vsako leto romava v Italijo, še vedno je Toskana najin cilj. 

Pa sva hodila veliko naokrog, le do Firenc se nisva vrnila celih 16 let. Do prejšnjega tedna, ko se je splet praznikov in prostih dni oblikoval v čas za najine Firence.

Tokratni obisk je bil skrbno načrtovan, izbrano je bilo bivališče in vnaprej določene ure obiskov v galerijah, saj brez tega v Firencah sploh ne gre. Ne moreš kar priti po vstopnico in si ogledati npr. Tizianovo "Urbinsko Venero". Ne, treba je na internet, si izbrati datum in uro, preveriti razpoložljivost in vse skupaj narediti nekaj dni pred obiskom. To velja že za februar, kaj šele za poletne mesece, ko je obiska neprimerno več.

Najino popotovanje se je začelo zjutraj, ko sva se izvila iz snežnega objema. Pri nas je bilo približno 20 cm snega in megla. Prava zima torej. Ko sva se peljala proti primorski, pa naju je že pozdravilo sonce. Padska nižina in Toskana pa sta se kopali v pomladnem soncu na 12 stopinjah. Takoj sva izrabila klimo za dolgo prijetno kavo in sva že vedela, da bodo tole čudoviti dnevi v Firencah.

No, naslednja postaja je bilo najino stanovanje, v samem centru, kjer so ulice ozke in predvsem povsem zasedene. Ugotovila sva, da bo strošek parkiranja avta blizu stroška za stanovanje, zato sva naredila akcijski načrt in najino vozilo premaknila iz prve cone nekam na sever, kjer imajo vzdržno tarifo za celodnevno parkiranje. Hoje do tam je bilo za naju 20 minut, kar seveda ni bila težava. Za turista, ki nima tekaških superg pa je razdalja verjetno že kar kočljiva.

Stanovanjce mi je bilo strašansko všeč.

Uspeli so s precej enostavnimi detalji ustvariti nekaj resnično prikupnega in sodobnega. Z dobro voljo sva nadaljevala prvi obhod po ulicah.

Tudi ponoči  je stolnica Duomo v Firencah nekaj veličastnega.

Reka Arno in znameniti most Ponte Vecchio v ospredju.

Naslednji dan sva s kartami v rokah in športno opremljena nadaljevala najin pohod po ulicah. Kmalu sva ugotovila, da je pravzaprav vse skupaj mnogo manjše, kljub ponosnim in znamenitim stavbam in vsej zgodovini. Našla sva tudi trg, kjer sva nekoč že bila. Dovolj časa je bilo, da sva imela kosilo »kar doma« in se popoldan vrnila na oglede v Uffizi.

Venerino rojstvo (Botticelli)

No, tokrat pa naju je res zadela veličina vsega razstavljenega. Po dobrih dveh urah nisva zmogla več. Ne moreš zajeti toliko lepote, zgodovine in vsega hkrati. Če želiš dejansko sprejeti vsa sporočila umetnikov, se moraš vračati vedno znova in znova.

To spoznanje naju je varovalo naslednji dan, ko je bila na vrsti Accademia. Še dobro, da je David na ogled kar takoj in so vse ostale razstave bolj opcijske. 

Množice pridejo zaradi Michelangelovega Davida.

Ko sva n-tič prehodila iste ulice, na tržnici nakupila zalogo začimb in nato pobegnila na grič nad Firencami, sva spoznala, da tudi sonce ne zmore vsega. Ob vetru, ki se je vzel očitno iz okoliških zasneženih vrhov,  so tudi Firence postale manj gostoljubne.

Mraz naju je spomnil, da je še vedno zima in da je doma, kjer naju čakata otroka, prijetno zakurjeno. Pa sva šla, z enakim veseljem, tokrat proti domu.

No, še ena malenkost; Aleševe kavbojke je bilo treba nujno zamenjat. Še vedno verjame, da so v Italiji cenejše. Tokrat je kupil celo troje. Jaz pa to veselo izrabljam za nove izlete. 

Galerija:

Trije veličastni.

Pred mostom Ponte Vecchio, s spomini na najino potovanje.

 

Na mostu Ponte Vecchio, leta 2002.

 

Zanimiva fontana krasi ulični vogal.

Z novo dunajsko kapo na sonce v Toskani.

Se bom še vrnila ali ne? Kovanec in Porcellino sta odločila. 

Pogled čez okno v galeriji Uffizi.

Ciao Bella

Tags: ,

02 potepanja

Ocvrte miške za Pusta


Danes je pustni torek. Čeprav že dolgo ne pečem več krofov doma, me pa zlahka premamijo dišave ocvrtih mišk, da se jih z veseljem lotim tudi sama. 
Postopek je tako enostaven, da ga znam na pamet. 

Mešam kar v multipraktiku, z ročnim mešalnikom bi verjetno bilo pregosto.

Najprej umešam:

3 jajca

2 vanilijeva sladkorja

0,5 l navadnega jogurta

2 žlici sladkorja

2 žlici ruma

Nato dodajam med mešanjem v multipraktiku postopno v maso:

0,5 kg mehke moke

1 pecilni prašek (potresem čez sito/cedilo).

Maso za miške zajemam z naoljeno žlico in jih z drugo žlico potiskam v olje. Pečem v ponvi na 2-3 prste visokem srednje vročem olju (test s kuhalnico), na vsaki strani 2-3 minute. Malo ohladim na cedilu in že postrežem. Moji jih jedo z marmelado, lahko pa jih potreseš s sladkorjem. Iz navedenih sestavin spečem 20 do 25 mišk, ki so manj mastne in manj sladke kot običajne.

Odvisno od velikosti ponve, traja vse skupaj manj kot eno uro. Od ideje, priprave, peke, do tega, da jih zmanjka. Zato tudi ni nobene fotke. Bo priložena naslednjič, če jih spet ne bo tako hitro zmanjkalo.

V tretje gre rado.
Ocvrte miške po priloženem receptu.

Tags: ,

recepti

S ŠD Krti na Murovico

No:
46/50

Datum:
28. januar 2018

Trasa:
Krtina – Zalog – Sv. Trojica – Murovica (in nazaj)

Opis:
Prvič je bil organiziran tak pohod 22. januarja 2006. Naš prvi društven pohod in točno se spomnim, kako zelo so me bolele noge naslednji dan. Vsa ta leta sem se nasmihala moji mišični šibkosti, kajti hribi, ki so kasneje prišli na vrsto, so bili vse kaj drugega kot domača Murovica. Januarski pohod ŠD Krtov na Murovico pa je ostal. Včasih jih je šlo hodit samo nekaj, letos se nas je zbralo celo 15.

Pa je že tako, da se vse vrača. Po preboleli gripi tri tedne nazaj, sem tokrat resnično želela hoditi počasneje in resnično sem se bala ali bom ta pohod sploh zmogla. Tudi družbe naših Krtov že nekaj časa nisem videla, zato je bil tole pravi tradicionalni pohod. In bilo je prav luštno in zmogli smo vsi!

Težavnost:
Lahka, 18 km, 631 višincev, 24.400 korakov.

Prehrana (na poti):
/ voda

Družba:
Marta, Lidija, Duša, Franci, Marija, Marjeta, Blažka, Rajko, Stane, Štefka, Fani, Tina, Medo, Marjan, Helena

Utrinek s poti:
Megla in nizka oblačnost sta nas spremljali ves dopoldan, čas pohoda. Popoldan pa se je Murovica kopala v soncu.

Fotogalerija:

v Zalogu, z Murovico v ozadju

Blato, vse naokrog pa blato.

In megla, da smo se komaj videli.

Na vrhu, brez razgleda na Ljubljano.

Tags:

50 za 50

Srečno 2018!

 

Tags:

50 za 50

Predbožični Dunaj

No:
45/50

Datum:
15., 16. in 17. december 2017

Trasa:
staro mestno jedro Dunaja in hrib nad Gradcem

 

Opis:
Izlet je opisan kot pohod, ker sva spet naredila več kilometrov pešpoti, kot na večini pohodov med letom. Ker sva navajena hoditi, naju razdalje ne prestrašijo. Hotel sva imela dokaj blizu centra, zato sva dodobra obkrožila staro mestno jedro. V petek popoldan in proti večeru so božični sejmi kazali prav romantično podobo. Na srečo so dogajanja razpršena tudi na manjše trge, tako, da se povsod nekaj dogaja.

V soboto čez dan je mesto prevzelo nov obraz, videla sva krasno arhitekturo, spoznala nekaj galerij. Zvečer pa naju je množičen obisk stojnic odvrnil od nadaljnjega postopanja po sejmih, saj je bilo ljudi enostavno preveč, da bi se lahko normalno gibali. Iskala in našla sva samotnejše kotičke. Zadnji dan sva se na povratku ustavila še v Gradcu, si privoščila kosilo, nato pa se zapodila na hrib pogledat njihovo uro na turnu. Tam sva presenečena ugotovila, da sva ponovno v centru dogajanja, saj je celoten hrib spremenjen v novoletni sejem na prostem.

Težavnost:
Lahka, 30 km, 300 višincev, 43.775 korakov.

Prehrana (na poti):
Zajtrki v hotelu, tortice v kavarni, punč na stojnicah, hrana iz »nahrbtnika«.

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Z lepim razgledom pospremljen sončni zahod naju je spremljal na poti domov.

Fotogalerija:

okrasitev sejma

sejemske stojnice so polne novoletnih zgodb

Dvorni grad (Hofburg)

gotska stolnica sv. Štefana

Mestna hiša (Rathaus)

nekdanja poletna rezidenca habsburških cesarjev (Schonbrunn)

Ob vsaki cerkvi prodajajo neverjetno košate in lepe božične jelke.

Mihaelova vrata (Mihaelerplatz) in manjši sejem na trgu.

Vsak sejem ponuja svoje keramične skodelice za punč.
Kavcijo 4 eur ti ob vračilu nemudoma vrnejo, ne glede pri kateri stojnici si pijačo prevzel.
Večino lončkov in skodelic pa itak turisti odnesejo domov za lep spomin.

Stolp z uro nad Gradcem. 

Novoletni sejem v Gradcu

Tags:

50 za 50

Velika planina - koča Mokrica

No:
44/50

Datum:
8., 9. in 10. december 2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – koča Mokrica na Veliki planini

Opis:
Res imamo srečo, da smo lahko celo večkrat na leto v tako idilični hiški na planini. Tokrat smo imeli pravo zimsko vzdušje, saj je snežilo že pred in med našim prihodom. Že vajeni različnih vremenskih razmer se nismo zmedli in v petek veselo utirali pot do koče. Gaženje s težkimi nahrbtniki je res posebno veselje, zato sem jih ponovno navezala na sanke in tokrat je vleka celo uspela. Če koga zanima, pa lahko pri Alešu izve, kako smo gazili 2015! No, 
prvo tokratno noč nas je skoraj zametlo in smo zjutraj komaj prišli iz koče. 

Ko se nam vsaj ne bi vedno nekam mudilo. V petek je bilo treba čimprej gor, kajti pot je bila težka in dolga. V soboto smo po sankanju izkoristili zadnje sončne žarke za nekaj prečudovitih fotografij, v nedeljo pa smo hiteli navzdol, saj se je pojavljal zelo močan veter in gosta megla. Naslednjič podaljšamo vsaj za en dan. Morda bomo lahko samo uživali v razgledih, brez hitenja novim dogodivščinam naproti.

Težavnost:
Lahka za tiste z gondolo (težka za pešaka), 14 km, 600 višincev, 21.603 korakov.

Prehrana (na poti):
Čeprav smo bili gor tri dni, smo prinesli hrane za približno teden dni. Lahko bi nas še bolj zametlo.

Družba:
Darja, Dejan, Tanja, Kristjan, Žan, Leander, Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Opomnik za naslednje leto; obvezno si moramo že prej izposoditi krplje, ki bi bile ta vikend več kot dobrodošle, saj je predvsem Aleš močno trpel pri gaženju globokega snega, tako pri prihodu kot odhodu. Poklicali smo tudi Veliko planino d.o.o. (pod njenim vodstvom obratuje večkrat zaprta okrepčevalnica Skodla in Zeleni rob), ki na svoji strani oglašuje izposojo krpelj. Z uporabo krpelj bi lahko dodobra rešili naše načrtovane pohode po planini. Presenečeni smo izvedeli, da krplje oddajajo šele po 15. decembru, ko bodo oznanili zimsko sezono. Dober meter snega jih žal ni prepričal.

Fotogalerija:

 

Tags:

50 za 50

Plački vrh

No:
43/50

Datum:
19. november 2017

Trasa:
Šentilj -  vrh Brloge – Plački vrh – Šentilj

Pogled proti Svečini, kjer smo se potepali lansko leto

Opis:
Z veseljem smo se odzvali vabilu, ki je to jesen spet prišlo s totega konca. Naša družba Srčnih se ima vedno in povsod fajn. Posebej, če začnemo pozno, da lahko nekateri še malce zaspimo in zamudimo J

Najin avto se še vedno ne more odločit ali je zdrav ali ne. Nobenega piska ne da več od sebe, na popravilu pa tudi še ni bil. Tako se sedaj z njim upava tudi na daljše vožnje, če le lahko računava spremstvo za domov. Še vedno ne zaupava dovolj.

Pot, ki smo jo prehodili je bila deloma kar strma. Sploh, ker smo se mimogrede povzpeli še do kapelice na Brlogi. Polno legend je okoli tega kraja. Torej je vrh privlačen že od nekdaj. Medtem so Plački vrh s stolpom povišali kar za 28 m. Lep razgled na Avstrijo, pa tudi dobršen del naše Štajerske je viden.

Ponovno pa so nas spremljale ožarjene jesenske barve.

Težavnost:
Lahka, 10 km, 430 višincev, 15.232 korakov.

Prehrana na poti:
pojedina na Zgornji Velki za zaključek

Družba:
Marjetka, Darja, Rado, Rajko, Aleš

Utrinek s poti:
Od blizu smo videli ograjo, ki so jo postavili Avstrijci v okoli Šentilja, da bi preprečili množično priseljevanje migrantov v Avstrijo. Žica vedno pusti grenak priokus.

Fotogalerija:

vzpon na vrh Brloge

Brloge - kapelica

jesen

razgledi s Plačkega vrha

ekipa Srčnih spet skupaj

ob ograji
Knafelčeva markacija je ostala v Avstriji

Tags:

50 za 50