(14.4.2007 - 22.4.2007)
Dokončni povod za pisanje na spletu je bil moj obisk San Francisca. Mesto me je očaralo in močno sem si želela svoje občutke in vtise deliti tudi z drugimi.
Žal se na to nisem prej pripravila z izdelanim blogom, čeprav bi brez svojega prenosnika vso zadevo vseeno izpeljala bistveno težje. Dostop do spleta sem namreč koristila v javnih "cyber caffe" prostorih, kjer sem za protiuslugo zvesto kazala svojo Viso. Zadevo sem namreč zafrknila že ob sami rezervaciji hotela, ki je obljubljal "web access". Na mojo žalost je šlo v tej ponudbi samo za urejeno komunikacijo (do vtičnice, seveda brez PC).
Na mojo še večjo žalost ni bilo najti javnega dostopa do interneta niti na največji web konferenci, Web 2.0 Expo, ki je bila pravzaprav moja vstopnica in ciljna destinacija celotnega obiska. "There is no public computer!" je bil edini odgovor, ki sem ga dobila od organizatorjev. Pa še zelo začudeno so me gledali, saj sem bila med tistimi izredno redkimi obiskovalci, ki v svojem nahrbtniku niso prenašali prenosnika s seboj. Na konferenci se je zbralo čez 10.000 obiskovalcev. Vsa zadeva je bila izvrstno pripravljena, zanimiva, polna dogodkov. Vsekakor močno priporočam udeležbo tudi na jesenskem delu, nam mnogo bližje - v Berlinu. Zadnji dan konference sem koristila sejemski prostor in računalnike, ki so jih razstavljalci namestili za prikaz svojih izdelkov in storitev. Skoraj iz vseh se je dalo tudi prosto surfati, tako, da sem le uspela pogledati zadnjo pošto ali malo novic od doma.
Vse drugače pa je bilo v nadaljevanju, moje bivanje sem podaljšala za štiri dni, tako, da sem imela čas in možnost prostega potepanja po mestu. Res pa je, da bi mi bilo ljubše ležanje na pacifiški obali, kot pa čemenje pred ekranom.
Sem pa imela medtem čas razmisliti, zakaj je bilo mesto zame tako privlačno.
Prvi vtis so name vsekakor naredili izredno prijazni in vljudni prebivalci. Kjerkoli sem morala kaj vprašati, kupiti ali pa le klepetati, sem naletela na izjemno vljudnost in prijaznost. Poleg tega dajo veliko na zdravo življenje. V lokalih je velika izbira raznih solat - kot samostojnega kosila, velika pa je tudi izbira palačink, ki jih ponujajo z raznimi nadevi, tako, da izgledajo kot naše pice. Fitnes centri so za vsakim vogalom in to polni. Zjutraj srečaš poslovneže s suknjičem in v telovadni opremi, ki očitno najprej obiščejo telovadnico in šele nato nadaljujejo s posli. In ženske so praviloma v najvišjih možnih petkah in v celoti urejene, skorajda ni debelih ljudi.
Že to je bilo nekaj povsem drugega, kot sem pričakovala. Moj prvi obisk ZDA pred leti, je bil v Texasu, kjer je podoba povsem druga. Tam se hranijo in živijo po popolnoma drugačnih merilih. Tudi zato lahko rečem, da je California svet zase tudi za ZDA.
Mesto deluje izjemno čisto in sveže. Pa ne samo zaradi nenehnega pomivanja tal, ampak predvsem zaradi odsotnosti vsiljivih reklam. Spomnim se prizorov iz drugih mest, ko cele ulice utripajo in se mesta samega zaradi reklamnih panojev sploh ne vidi. Tega v SF takorekoč ni. Tako, kot zunaj ni kadicev. Kajenje je prepovedano v vseh javnih prostorih.
Čeprav mesto leži v silicijevi dolini, bolj znani po »High Tech« tehnologijah, se tega v samem vsakdanjiku pravzaprav ne čuti. Veliko poudarjajo svojo zgodovino in ohranjanje tradicije, ki pa jo štejejo od osvajanja divjega zahoda dalje, kakšnih zgodb o Indijancih žal ni zaslediti. Tudi vzdrževanje vozil kot je »Cable car« sodi v to zgodbo, pa vrtiljaki z izrezanimi konjički. Najnovejša pridobitev v mestu je Matrix – ki združuje kinodvorane in igralne aparate. Po velikosti in opremi se lahko skrije v primerjavi s Kolosejem v Ljubljani. V trgovinah težko kupiš novejšo tehnično robo, kot smo jo vajeni iz naših trgovskih centrov. Največ lahko najdeš v Chinatownu, kjer pa sem doživela tudi svojo edino negativno izkušnjo s prodajalci. Na vsak način so mi želeli prodati drug fotoaparat, kot pa tistega, po katerem sem povpraševala. Celo ceno smo izpogajali, samo aparata, ki so ga prodajali sploh nikoli niso imeli. No, edina naivka v tej zgodbi sem bila jaz sama, kar pa sem ugotovila šele po dveh dneh neuspešnega cenkanja. Pa bi kupovala prek spleta, tako kot to počno tudi sami. Mi smo zadevo nato kupili kar doma v prvi trgovini v BTCju.
Javni prevozi so raznovrstni, poceni in učinkoviti. Pred obiskom sem kolebala, ali naj si raje omislim »rent a car«, da bom lahko sploh kaj videla. Pa sem s tedensko vozovnico, ki omogoča neomejeno število voženj za samo 24$ odkrila vse kotičke mesta in vse zanimivosti. Za primerjavo: taxi od letališča do centra me je stal 43$. Navsezadnje si je moč ogledati mesto tudi s supergami na nogah, saj je vse na »walking distance«, le volja in želja po videnju novega je potrebna.
Vremenska klima je mila. Ko sem prišla, je bil večer in 15 C. Čeprav se je taksist pritoževal nad izjemnim mrazom, ki da je te dni, je meni dnevna temperatura okoli 20 C zelo ustrezala. Tako kot bujni vegetaciji, ki cveti in zeleni po mestu. Močno se čuti vpliv Pacifika, še najbolj seveda na sami obali. Zemlja je topla, ozračje pa je prevetreno z mrzlim vetrom iznad morja. Tako mi je bilo izjemno prijetno zakopati bose noge v toplo mivko, zraven pa sem bila odeta v zimsko bundo. Enako modo srečamo na ulicah. Brez nogavic, v sandalih, zgoraj pa plaščki in oviti šali. Za nas precej nenavadno. So mi pa sedaj bolj jasne slike iz modnih revij, ki takšne kobinacije skušajo prodati tudi pri nas. Verjamem, da neuspešno.
Zelo veliko ljudi ima svoje hišne ljubljenčke, zagotovo več kot otroke. Takšen vtis sem dobila ob pogledu na ogromno praznih otroških igrišč in prepolnih parkih s sprehajalci psov. Seveda so vsi hodili z vrečkami v rokah in čistili za svojimi kužki. Dejansko pa sem srečala zelo malo družin. Izjema je ponovno ChinaTown, kjer imajo vse, od svojih vrtcev do svoje Univerze. In največjo azijsko skupnost izven Kitajske. Tudi večino napisov v mestu je že dvojezičnih.
Sem se pa spraševala, koliko novih vtisov lahko sploh predelam v svoji glavi. Golden Gate Bridge in Fisherman's Warf, pa »cute« hiške na vsakem vogalu, kilometri pešačenja po ulicah, pacifiška obala, vse, tudi v enem dnevu... Ne morem reči, da sem postala apatična. Samo zadnje dni me okolica ni več fascinirala. Pravzaprav sem se tega novega občutka še najbolj ustrašila. Bila sem na drugem koncu sveta, čisto sama, pa vendar sem se počutila in gibala tako, kot, da sem tu doma. Temu je vsekakor botrovala neka človeškost tega mesta, ki te sprejme takšnega kot si. In kljub velemestu, na ulicah ni zaznati nekega hitrega tempa življenja, nad katerim se stalno pritožujemo. Zdi se, da je življenje mirno in urejeno.
Raznovrstnost in različnost dajeta čar in dušo San Franciscu. Žal veliko vtisov s poti ne bom mogla nikoli opisati, nekaj drobtinic pa se je po zaslugi SF znašlo tudi v Blog'oHani.
Izbrane fotke sem nato objavila od doma v naši Galeriji.
____
Fotografije sem 2017 prenesla na Googlove albume po tematikah (klik na povezave):
V mestu (s pogledom na Alcatraz)
Kako čez Atlantik?
V naravi
O navadah
Kje živijo?
Kaj je na cestah?
Nakupovanja
Obala
Golden Gate Bridge
