Ker nam je "presneti reno" povzročal čedalje več težav in ker se je po števcih sodeč njegova življenjska doba prevesila v zadnjo (hm) desetino, je sredi prejšnjega meseca padla dokončna odločitev - avto je potrebno zamenjati in to takoj, seveda še pred bližajočo se registracijo.
Zamenjava avta pač pomeni, da je potrebno prvega prodati in drugega kupiti. To pa seveda lahko storiš na 142 različnih načinov. Najina odločitev je bila jasna, čim manj (dni) naj traja agonija, tem lažje bo. Odločava se hitro, s tem naj ne bi bilo težav. Če nimava posebnih želja, lahko zamenjava v enem dnevu.
Zato sva izbrala krajevno najbližjega posrednika, pogledala ponudbo na avtonetu, se odločila za enega in sva šla lepo po službi menjat avto. Izbranega avta sploh ni bilo več v ponudbi (ali pa ga nikoli ni bilo), povrhu pa se z renojem niso želeli ukvarjati, torej kupčija odpade v celoti.
Prva zavrnitev.
Malce nelagodno se začnem zavedati, da zadeva morda le ne bo šla tako, čez noč. Bo treba malce dlje, vsaj do Ljubljane pogledat in si vzet še kakšen dan več. In ker se je moj moški ukvarjal z menjavo službe in je imel drugih zadev več kot dovolj, je to prijetno opravilo menjave avta padlo name.
In »presneti reno« si ne bi zaslužil svojega nadimka, če se ne bi takorekoč zadnji dan pred oddajo pokvaril. Ker je iz užaljenosti spustil skoraj vse tekočine, ni bilo drugega, kot, ajd na servis. Tam mu je pa postalo tako všeč, da smo ga peljali nazaj še dvakrat, tako, da so dnevi kar bežali, pa smo dodali še popravilo po črnogorsko izklepanih izpušnih loncev in še nekaj malenkosti, da smo lepotca lahko prepeljali na že potreben tehnični pregled. Malo gužve v službi, malo privat, nam seveda zmanjka časa in registracija je bila neizbežna.
Sedaj se lahko oddahnem. Avto torej ni za v prvi graben po Aleševo, pravkar registriranega mi pa ja ne bo težko prodati, modrujem zase. No, prvi in drugi posrednik avta niti od daleč ne pogledata. Pravzaprav ugotovim, da ga nihče noče. Meni je pa kar hudo, ko ga takole ponujam naokoli, kot zadnjo smet. Pa saj je prav lep. Pa toliko lepega smo doživeli z njim!
Druga in tretja zavrnitev torej.
Potem pa ga le najdem. Posrednika, ki zna vsaj malo ceniti naš velik avto. Nekoga, ki ga je pripravljen vzeti v račun. Z Alešem prek neta pogledava njihovo ponudbo in se odločiva za malega »japonca«. Glede na dobre izkušnje s Suzukijem nama je Toyota še najbližje.
Grem in se dogovorim. Jaz vam Renoja, vi meni Toyoto, še malo doplačam in to bo to. Brez probe, saj velja garancija, brez Aleševega ogleda, saj ga je videl na internetu. Velja torej za jutri.
Pride jutro in nov dan. Svečano se opravim, nakažem denar in grem po avto. Kako naivno! Avto še nima urejenih papirjev na davčni. Denar mi vrnejo takoj. Papirji bodo čez en teden, malo bo za počakati.
Četrta zavrnitev.
Pravzaprav se mi ne mudi. Pa počakajmo še malo. Čez vikend zapade prvi sneg. Reno je brez zimskih gum in sedaj se mi začne muditi. Komaj dočakam sedmi dan, ko so ceste na srečo suhe, napoved pa je slaba. Pripeljem Renoja, želim menjati, nakar mi povedo, da pravzaprav nimajo papirjev. Izgubili. Bodo uredili, še kak dan bo za počakat.
Peta zavrnitev.
Mene pa sedaj najbolj skrbi sneg, pa menjava gum. Na renoju, za tri dni? Dogovorimo se, da dobim nadomestno vozilo za ta čas. Pa še Toyoto bodo opremili z zimsko opremo. Čakam in se vozim naokoli kot največja reklama. Še na Sladki Vrh smo se prišli pokazat. Ugotovimo, da se mali rdeči še najbolj sklada z našo Pixno na dvorišču. Pravzaprav dobim še novo idejo za reklamo.
Še en vikend in en dan, ko me pokličejo, da imajo vse pripravljeno. Tretji torek torej. Sedaj pa bo! Ponovno plačam avto, gremo na tehničnega, kjer pa ugotovijo, da priloženi papirji in avto nekako ne spadajo skupaj.
Fiasko.
Posredniki skačejo en čez drugega. Nekdo je zamenjal mapo. Prava mapa je v Šiški. Aleš skače do stropa. Doma. Morda bi bilo bolje, da mu sploh ne bi poročala z mojih avto avantur. Ampak bo. Bodo uredili. Še dve uri bo za počakat. Medtem se odločim, da jim dam natanko še ti dve uri in nič več.
Seveda, trajalo je še natanko šest ur. Od tega sem eno uro in četrt stoje čakala v vrsti na InterServisu za ureditev zavarovanj, prepisa in vsega ostalega. Dali smo mi še registrsko UU-557 in Toyoto Corollo Verso sem takoj prekrstila v Toujouto.
Medtem se je že pošteno znočilo. Posrednik me je še čakal, da mi je lahko predal ključe mojega avta. Doma pa me je že čakala slastna večerja, nazdravljala pa sva še pozno v noč.
Tako sem torej dodala 143. način kako zamenjati avto, ne v enem dnevu niti v enem tednu. Natanko en mesec je bilo potrebno, čeprav je šlo takorekoč za internetni nakup. Zakaj le?
Očitno je faza same izbire še najmanj zapletena in najbolj tehnološko dodelana. Vse ostalo gre ali pa ne, še vedno po starem. Papirji in še enkrat papirji. Pa kopije papirjev spete v mapco, pa še papirji za davčno in papirji za zavarovalnico, in papirji zame, in papirji za posrednika, in papirji za overitev komisijske prodaje, pa papirji za ceste, in papirji za papirje, plus Vinjeta.