Pisati, ko se nič ne dogaja, je težko, v dneh ko se nov dan že prične, preden končamo s starim, ko ne morem do fotografij, ker že nastajajo nove, pa ne utegnem sproti pisati o vsem, kar se dogaja. Prihaja poletje in junij je očitno čas, ko se vsi želimo še enkrat srečati, kajti prihaja tako željen čas počitnic.

Seveda se sprašujem kaj se mi dogaja, kajti še pred nedavnimi leti nisem bila povezana s prav nikomer. Skoraj brez družbe v novem okolju (beri Ljubljani), s svojima otrokoma in službo sem se prebijala iz dneva v dan. Ko bi bila lahko takrat povezana v splet, tako kot danes, bi najbrž bilo vse drugače.

Internet očitno ne povzroča odtujenosti z realnim svetom, celo obratno, meni je omogočil vse nove stike, poznanstva in prijateljstva.  Vsa tri društva, kjer sem aktivna imajo isto stično točko. Omogočanje nastopa na spletu in skrb za aktualne vsebine je možno samo prek človeških stikov. Če želiš aktivno sodelovati na spletu, se moraš tudi aktivno udejstvovati pri dogajanju, sicer lahko pišeš le na pamet, kar pa je običajno zelo kratkega roka.

In tako poleg aktivnosti vseh otrok dodajam še svojo in Aleševo mrežo. Zato takšni vikendi na srečo niso samo naporni, so hkrati tudi generatorji številnih novih idej in pristnih stikov z ljudmi, ki bi jih sicer nikoli ne spoznala. Bogatejši smo vsi, veliko dajemo in še več dobimo. In to šteje.

Kako od lokostrelstva do bergel? 

To uspe našemu Mitju. Včeraj zvečer je šel s kolesom na redni lokostrelski trening. Nazaj je prišepal.
A je padel s kolesom? Kje pa.
So ga mučili z loki? Nikakor.
Ko smo ga malo mučili doma, je le priznal, da je skakal s trampolinom do koša za košarko. Le blazine tam ni bilo več.

Danes pa k dežurnemu zdravniku in naprej na urgenco. V naslednjih dneh je imel v planu taborniški bivak, nato pohod z društvom, plesne za valeto in astronomski tabor. Za zamenjavo je dobil bergle.

Vsako leto po 1. maju me napade mrzlica sajenja rož. Sledi prav obreden obisk vrtnarije, kjer resnično uživam in izbiram med barvami in vonji, cvetovi in sadikami. Nazadnje prinesem le škatlo ali dve novih sadik, kup vrečk s semeni, povrhu dodam tavelike vreče zemlje in oznanim veliko vikend akcijo dela na vrtu. Doma vsi zavijajo z očmi in se skrušeno odpravijo z motikami na vrt. Nato na veliko prekopavamo, režemo, grabimo in kosimo. Učinek je fantastičen. In od vseh rož najlepše cvetijo prav na trati.

Žal po izkušnjah preteklih let, je učinek take akcije kratkotrajen. Veliko posejanih rož sploh ne vskali, pozabili bomo zalivati ali pa nam bo dež popolnoma premočil vse posajeno. In tako nam bo sčasoma sama narava spremenila vrt po svoji podobi. Res je, da nam malo kaosa okoli naše hiše kar ustreza. Ne, da nam bi bilo to v ponos, moti pa nas tudi ne.