Vsako popoldne se zberejo na naši terasi.  Čakajo nas že malo pred našim prihodom domov. Naše Lorette nekoč ni bilo več nazaj, zato pa tile le redko kdaj zamujajo na čajanko ob petih. In sedaj so to že potomci svojih znanih staršev, kajti muce se okoli naše hiše smukajo neprestano že vsa leta.

Tale črni dolgodlaki na sredini je sin svojega mega oranžnega mačkona. Zraven njega je leto mlajši bratec.

Najbolj pa sem vesela, ko se je pojavil kdove kateri sine našega fantoma. Večjega mačka še nisem videla in ta je znal odpreti vsaka vrata. Bilo je kar malce strašljivo, ker smo ga lahko našli v vsaki sobi v hiši, najraje na kupu perila. 

Pa še naš ni bil. Tako kot ni bila nikoli naša črna mama, ki nam vsako leto zaupa dva mladiča in počne natanko tako kot njena mama. Ko sta dovolj velika, da jesta sama, gre ona dalje. Mucki pa ostajajo z nami.

In zadnje tri dni prihaja na obisk še četrti muc. Plašen in strašansko lačen. Počaka, da vsi odidejo in nato rahlo potrka na vrata. 

Veselje bi bilo popolno, če bi mačkoni vedeli, da v hiši prebiva tudi čisto prava bela miš!

Eh. 

Kako mi je všeč Ljubljana, tako čista in olajšana vsega novoletnega okrasja.

Spet diha.

Obožujem poletja. Ker poletja imajo vse te lepe, dolge, sončne dni. Ko se dan nepričakovano lahko še malo podaljša, ko sem lahko še zunaj, čeprav je za mano služben dan.

Tako smo naredili pohod na Cicelj. Edini preostanek še neprehojene Moravške poti. Le, da smo jo mahnili kar vsi trije in da se nam ni nikamor mudilo. Pot iz Tuštanja pa je strma in sladka. Toliko neobranih robid nas je čakalo, da se nam je kar smejalo.

Naslednji dan smo se pustili razvajati ob ribicah na Borštu, pa smo gledali v nebo; je leto naokoli in spet so tu žareči Perzeidi. Ko končno osvajamo še Plešivico, pa se nam jurčki kar sami mečejo pod noge.

Če bi bili vsi ti in taki gobani užitni, bi jih s koši nosili domov. Pa vendar, naša bera znaša za košaro jurčkov, veselja z njimi pa toliko, da je ves dan prelep.

Kaj potem, če se nebo temni. Mokri bomo tako ali drugače. Športno društvo v Stavči vasi tako vzorno skrbi za kopališče, da je našemu taborniku priraslo k srcu in da mora še enkrat pokazati vse odskočne deske za veliki štrbunk v vodo.

Za protiutež vsej tej divjini in naravi, se podava še v mesto. Spet imava časa na pretek in raziskujeva, se čudiva in uživava.

Poletja mi daj!

Zadnjič je naš mulc izrazil željo, da bi imel lok, takšen plastičen, ki se dobi pri igračah. Skoraj sva že zavila do polic, ko me je prešinilo, da sem nekaj lokov pa tudi že sama naredila. Se spomnim izrezavanja šib pod Šmarno goro za sedaj že tavelikega mulca, še bolj pa vseh doma narejenih hudih lokov, ki smo jih imeli pri indijanskih igrah v moji mladosti.

Obljuba dela dolg in sva šla v gozd po nov lok, seveda opremljena z vso opremo, sekiro, nožem, vrvico, pijačo in fotoaparatom, da še dokumentirava postopek.

Najprej je potrebno najti dovolj velik in razraščen leskov grm, da se mu ne bo poznalo, če ureževa ven kakšno šibo.

Izberemo eno ravno, daljšo in malo močnejšo palico ter do pet za prst debelih šib.

Obrežemo konice in vejice.

Pripravimo zarezo za umestitev vrvice, da ne bo drsela po palici.

Vrvico zavežemo na enem koncu, lok previdno upognemo in močno zavežimo še na drugem koncu.

Pavza. Premamile so naju robide, se je treba tudi malo sladkati.

Na vrsti so puščice. Lepe, ravne, ravno prav dolge. Spredaj zašiljene, zadaj z utorom za vrvico.

Sedaj se je treba naučiti postaviti puščico na lok. Leva roka, kazalec drži puščico na sredini na obodu, desna roka, kazalec in palec zgrabita puščico in napneta vrvico. Leva roka premakne kazalec, postavi lok navpično in končno, preizkusni strel.

Le kako strelja takšen lok? Preizkusite sami, zabavno bo!

Včeraj sem med vožnjo domov poslušala radio in obvestila in se čudila sebi in ostalim. Zakaj?  Ker si že leta ne morem prav predstavljati obvestila o radarskih kontrolah na cestah.

Zakaj samo jaz ne razumem besedne zveze, kot je "Radar meri proti Ljubljani"? Ali meri tiste, ki gredo v Ljubljano ali tiste, ki se vračajo iz Ljubljane?

Takole se pripeljem domov iz Ljubljane do Krtine. Kam meri radar? Proti Krtini ali proti Ljubljani? Zame meri proti Ljubljani, ampak ali tako razmišljajo tudi tisti, ki obvestila posredujejo prek radia?

 več o fotki

Včeraj bi najraje obrnila in šla na Dolenjsko cesto pogledat, kam je radar obrnjen, žal pa se mi je mudilo v šolo. Naj mi nekdo razloži, lepo prosim!

Vedno se začne povsem nedolžno. En sam premik enega kosa pohištva. Saj bi lahko vedeli, da ne bo ostalo samo pri mizi. Kajti dve mizi v dnevni sobi sta res preveč. Ena mora ven, saj drugače ni dovolj prostora, ko se vsi nabašemo v dnevno.

Preblisk in selitev se prične. Dva dni čiščenja in premikanja ter urejanja taužent knjig je za mano, da sem si izborila svoj kotiček. 

Spet imam sobico. Končno na svojem!

Čedalje manj vaška, čedalje bolj naša. Je čas za zajtrk in je čas za kočerjo.

   

Prihajata tako redno, da ne potrebujemo več ure.

Enkrat tedensko se na poti domov ustavim na bencinski črpalki.

Na črpalki, ki mi je ob poti in mi je všeč, ker ima terminal za samopostrežni način plačila, ki ga z veseljem koristim. Zakaj bi morala vzeti torbico, zakleniti avto in v vrsto za plačilo,  če lahko to opravim kar ob avtu?

Vendar v letu dni, vsaj pri 50 obiskih še nisem srečala nikogar, ki bi plačeval zunaj in izkoristil "hitro cono" za samopostrežno delovanje. Plačilo pri blagajniku je očitno obvezno. Tako namesto hitre postrežbe praviloma čakam dlje, ker pač želim tankati točno na tej črpalki, čeprav so morda druge že proste.

Zakaj že?