Vsako popoldne se zberejo na naši terasi.  Čakajo nas že malo pred našim prihodom domov. Naše Lorette nekoč ni bilo več nazaj, zato pa tile le redko kdaj zamujajo na čajanko ob petih. In sedaj so to že potomci svojih znanih staršev, kajti muce se okoli naše hiše smukajo neprestano že vsa leta.

Tale črni dolgodlaki na sredini je sin svojega mega oranžnega mačkona. Zraven njega je leto mlajši bratec.

Najbolj pa sem vesela, ko se je pojavil kdove kateri sine našega fantoma. Večjega mačka še nisem videla in ta je znal odpreti vsaka vrata. Bilo je kar malce strašljivo, ker smo ga lahko našli v vsaki sobi v hiši, najraje na kupu perila. 

Pa še naš ni bil. Tako kot ni bila nikoli naša črna mama, ki nam vsako leto zaupa dva mladiča in počne natanko tako kot njena mama. Ko sta dovolj velika, da jesta sama, gre ona dalje. Mucki pa ostajajo z nami.

In zadnje tri dni prihaja na obisk še četrti muc. Plašen in strašansko lačen. Počaka, da vsi odidejo in nato rahlo potrka na vrata. 

Veselje bi bilo popolno, če bi mačkoni vedeli, da v hiši prebiva tudi čisto prava bela miš!

Eh.