Približno leto dni nazaj mi je Nataša podarila foto album. Z lepimi željami in dobrimi nameni, da bo lahko kdaj videla tudi naše fotografije, ki jih včasih pokažemo svetu na spletu, še večkrat pa jih naslednji dan po dogodku za vedno prepišemo v arhiv in tam so še dandanes.
No, jaz sem seveda veselo obljubila, da bom enkrat pa res natisnila tiste talepe fotke, samo malo časa potrebujem, da jih uredim. Pa je minilo leto dni in ne, nisem pozabila. Še na morje sem nesla prenosni disk in željo, da kaj uredim. Pa nisem, ker sem globoko v sebi dobro vedela, da je to ena strašna naloga.
Izbirati med spomini. Vse fotke bi si zaslužile priti v album. Vsaka zase zaznamuje nek trenutek, določne ljudi in njihova doživetja. Pri prebiranju le teh se mi poraja na tisoče spominskih slik, včasih še točno vem, kaj smo govorili ali kaj smo videli.
Ko sem bila v decembru zadnje štiri dni na bolniški, sem menila, da imam končno dovolj časa za ureditev fotografij. Dovolj je bilo za začetek, tako, da po enem mesecu še vedno delam in sedaj res ne morem odnehati.
Prebiram, izbiram, na disku imam 46.300 fotografij. Seveda sedaj ne izbiram samo za leto dni nazaj, ampak sem ugotovila, da se naši albumi končajo v letu 2006, zraven pa se čudim, koliko podatkov skriva takšna zbirka. O našem življenju, o navadah, spremembah.
Začela sem z Izleti in pohodi in ugotovila, da se iz leta v leto število map izredno povečuje. Vsaka mapa hrani fotke enega pohoda, res pa je , da kar nekaj manjših pohodov svojih map nima in da torej niso vsi prešteti.
V letu 2011 smo naredili blizu 60 pohodov, kar je že več kot enega na teden! Pridni, ni kaj! Sploh pa rada fotografiram in v vsaki je polno prelepih fotografij.
Medtem, ko sem kar nekaj januarskih večerov spet posvetila prebiranju fotografij, sem se že kot tolikokrat doslej spet spraševala o smiselnosti tega početja.
Zakaj digitalne fotografije spreminjati v nekaj tako arhaičnega, kot je tisk na papir? Pa vendar nisem povsem prepričana kje so fotografije bolj trajno shranjene! Spletni mrk se lahko zgodi kadarkoli. Programska oprema za prebiranje obstoječih formatov bo čez nekaj let zamenjana. Bomo lahko ohranjali digitalne zapise drugače, kot z nenehnim prepisovanjem? Kaj ni torej bolj varno narediti kopije na foto papirju kot imeti kopije po raznih diskih doma in v oblaku?
In ker ne stavim na slednje, mi ne preostane drugega, kot da kopljem naprej. Do končnega izbora mi manjka le še pregled vseh Žurov (91 map in 5600 fotk) ter pregled vseh rojstnih dni v familiji, kar znese še dodatnih 27 map in 2050 fotk. Predvidevam, da bom na koncu imela izbranih približno 600 fotografij. Po eno iz vsakega dogodka, za vsako pa tudi hranim podatek o času in kraju nastanka.
Tolminski treking, 6.8.2011
Bojim pa se že naslednjega koraka. Kje naj sedaj izbrane fotografije dejansko natisnem? Odpadejo vse variante nalaganja prek spleta z dodatnim urejanjem oziroma obrezovanjem posameznih fotografij. Ne zmorem čez vse še enkrat! Tako, da če ima kdo uporaben nasvet, mu z veseljem dovolim, da mi pomaga.
Vsem vam pa polagam na srce, urejajte svoje fotografije sproti. Izbirajte tiste za tisk sproti. Odlagajte ali tiskajte sproti. Kajti to, kar delam sama, je borba, ki vam jo ne privoščim.
Pa pridite kdaj na obisk. Tak, s kavo. Vam pokažem naše Albume!