Kak mesec dni prej sem izvedela, da Turistično društvo Radomlje organizira že tretjo »garažno razprodajo v Radomljah«.

Po obisku njihovega bloga in ogledu vabila, sem si ustvarila sliko, da gre za prodajo in izmenjavo stvari, ki jih ne potrebujemo več. Pomembno naj bi bilo zasledovati cilj, da za res simbolično ceno nekaj evrov oddamo stvari, ki so še vedno funkcionalne, lepe, je pa morda njihov čas, da služijo še komu drugemu.

Celoten koncept dogodka sem razumela v stilu minimalizma, ki ga uvajamo tudi v naši družini, zato sem se z veseljem prijavila na dogodek in ga do dneva izvedbe tudi navdušeno promovirala med prijatelji.

Cel mesec smo doma zbirali in sortirali stvari. Vsakdo se je moral odreči kakšnemu kosu, vse z namenom, da očistimo prostore odvečnih predmetov. Vse nabrano sem prinesla v soboto zjutraj na stojnico.

Ne vem kako so razmišljali ostali. Po dogodku vidim zadeve malce drugače. Prepričana sem, da je kar nekaj udeležencev dejansko naredilo enako kot mi.

Velika večina pa je prinesla na sejem stvari, ki bi bolj sodile na ekološki otok. Nisem se mogla znebiti občutka, da gre za še en bolšji sejem, kateri pa mi zaradi stalnih razstavaljalcev in zbirateljev perja, niso najbolj pri srcu.

Toplo pozdravljam idejo in vse pohvale organizatorjem, da imajo voljo in moč za organizacijo. Menim pa, da je še ogromno možnosti tudi za drugačen koncept dogodka. Morda pa je to že prvi korak.

Potek in vzdušje na sejmu si lahko tudi pogledate v poročilu lokalnega časopisa.

Takšnega vremena aprila in povrhu celo za Veliko noč, res ne pomnim.

Prave pomladi, razen koledarske, v naših krajih še ni bilo.

Aprila nam še vedno zunaj cvetijo zvončki in trobentice.

V soboto se je Aleš namenil na Veliko planino. Od Jurčka, da bo prej nazaj.

Pa se je pot začela obetavno, nadaljeval pa je z gaženjem poti v snegu, ki se je udiral do višine stegen.  Še dobro, da mu je uspelo priti gor in nazaj še pred nočjo. 

Doma smo pa barvali in pekli.

Še vedno nam je najljubša kokosova potica.

V nedeljo iščemo pomlad. Saj bo!

Tudi vijolice in marjetice so zunaj.

Gremo pogled še na Kras!

V krmilnici se tare sinic in kar naenkrat nas preseneti še detelj. Preveč je plašen, da bi se pustil ujeti na fotografijo.

Zato pa kombiniramo nove okuse. Jagode so terna dneva!

Hren in teran pa mi vrneta energijo in voljo do življenja.

Poglej ga, fanta!

Večer je še dolg. Nikamor se nam ne mudi.

V ponedeljek si naberem tedensko zalogo regrata. Še dobro, kajti vračamo se ponovno v sneg.

Takole je posnel in komentiral Rajko - pa saj se še iz prvoaprilskega snega ne moremo več hecati - vse je res. 

Čisto malo preveč dogajanja za en teden. In to v času, ko se prav posebej trudim, da ne planiram več vseh dni daleč vnaprej. Morda pa ravno zato.

TEDx Ljubljana

Kar ne morem verjet. Dobila sem vstopnico za TEDx Ljubljana. Lansko zimo sem se skoraj sankala z avtom do Maribora, pa vseeno prišla in bila navdušena. Zamudila sem Celje, tokrat pa ne bom! Vstopnic je prek spletne prodaje zmanjkalo v eni minuti! Komaj čakam na nove govorce, saj vem, da se bo ozračje spet gostilo od pozitivne energije. Premiki, ki so lahko v vsakem od nas. To moraš čutit.

Spinning

Ponedeljkovo vadbo sem spet izpustila. Čeprav je Spinning moja najljubša rekreacija, če odštejem hribe, jo že drugi teden izpuščam ker me boli nekaj v križu. Čeprav nisem povsem prepričana ali je to le potegavščina moje domišljije ali lenobnost telesa, ki se noče več spraviti v pogon. Kdor ni poskusil, ne ve, kako zelo intenzivne vaje si lahko izmisli trener med vrtenjem kolesa. To moraš probat.

 listki, listki

Miklavži in Dedki Mrazi

Verjetno zadnji obisk na Miklavževem sejmu pri podružnični šoli v Krtini. Naš Tamauček stoji v vrsti in mu prvič ni nerodno povedati neko pesmico. Molitvic pač nikoli ni znal. Tokrat se mu tudi glas in stas Miklavža zdi preveč domač, da bi še verjel v vilinjska bitja. Kar naenkrat ga tudi obisk Dedka Mraza ne zanima več.

PD Domžale

Za domače planinsko društvo se pogovarjamo o prenovi spletnih strani in o učinkovitejšemu obveščanju. Kako drugače pritegniti nove člane v društvo? Veliko imamo akcij, ki so premalo odmevne in premalo znane širši javnosti. Škoda, ker gre toliko dobrih dogodkov mimo nas. Povejmo to ljudem! Spet sem v novem projektu, ki mi bo verjetno kar zapolnil ves tisti neizmerni prosti čas v naslednjem letu. Pa se kljub temu že veselim.

Ginekološki pregled

Pa je le prišel tudi tisti dan, ki mi pripada samo enkrat v treh letih. Kje so časi, ko so nam dopovedovali in nas prepričevali, da moramo vsaj enkrat letno na odvzem brisa, ker se sicer spremembe lahko zgodijo prej kot jih zazna pregled. A sedaj, ko ni več sredstev za preventivne preglede, sedaj pa se rak na materničnemu vratu razvija počasneje?  Pa saj ne moreš verjet!

Novoletna zabava

Imeti službeno novoletno zabavo že na začetku meseca decembra, kar ne gre. Četudi jo plačamo sami, saj drugače tudi ne gre. Prišli pa so skoraj vsi. Bolj sladko kislih nasmehov smo letos. Kljub temu, da se večina nas nadvse prizadeva za dobre rezultate, se počutimo vsi krive, da (ne)gre kakor gre.  

Smučarki sejem

Potem pa sneg in mraz. Kar ni nehalo snežiti in kar čez noč smo se zbudili v pravi, mrzli zimi. Kot nalašč za pripravo smuči. Ko bi jih le imeli! Sem pa trdno odločena, da je skrajni čas, da se tudi najmlajši nauči smučat. Na srečo in naše veselje, smučarsko društvo Domžale vsako leto organizira smučarski sejem rabljene opreme in tam se res najde vse, kar potrebuješ za sosedov hrib ali pa še kaj mnogo višjega in dražjega. Tako sva se opremila in že čakam dan, ko bom doma pred nočjo, kar med tednom enostavno ni izvedljivo. 

Kino predstava

Zvečer pa v kino. Spet v Domžale, kjer nam v Mestnem kinu pripravljajo res dober izbor filmov, ki jih ne smeš zamuditi. Film Med Volkovi (Entrelobos) je tako pretresljiva izpoved o življenju dečka, ki jo enostavno morate videt!

  Napovednik filma Med Volkovi

Sama sem videla bolj malo filma, ker sem jokala skoraj ves čas. Zakaj smo ljudje tako brezbrižno kruti. Odrasel fant pove, da se je v življenju zelo malo dobrega naučil od ljudi. Življenje v divjini v popolni svobodi je bil najlepši čas njegovega življenja.

Tek sv. Barbare Velenje

Potem pa Barbara. Tek, ki zame ni bil tek. Končno sem lahko samo uživala v družbi brez slabe vesti in brez obvez z E-kipo srčnih. Pa kaj, če je bilo zjutraj -12C. Mi smo bili tam za zabavo. Tako dobrega kosila že dolgo ni bilo. Začinjeno hrano s smehom si za vedno zapomniš.

Knapovski koledar

So pa letos Velenjčani, bolje rečeno Premogovčani poskrbeli še za eno atrakcijo, ki jo nisem hotela zamuditi. V dobrodelne namene so izdali prav poseben koledar Knapi. Vsi modeli in fotografi so zaposleni v Premogovniku. Neverjetno in pogumno! To moraš imet!

 tekmovalni člani E-kipe 

Konec sveta

Vrtiljak pa gre naprej. Še 11 dni pa bomo dočakali mistični 21. december 2012. Ste pripravljeni?   

C'est la vie. 

December me je že prehitel za en dan. Le kam se je potuhnil včerajšnji dan? Pravzaprav ne vem, ker sem stala za štedilnikom od 11h dopoldan do osmih zvečer. In se pridušala, da je zame decembrska peka končana. Finito! Mi ne gre. Piškoti so točno taki, kot vedno. Malo črni, malo beli, vsekakor pa daleč od mojih pričakovanj, čeprav še nikoli niso ostali v škatli več kot dva dni. Očitno ne morem staviti na prefinjen okus mojih dragih, ki izpraznijo vsako škatlo še hitreje, kot jo uspem napolniti.

Ampak danes je dan za svečke. Ne samo te adventne, ki menda tudi pridejo že na vrsto. Veje smrek, brinje in lišaje smo pridno nabirali prejšnji vikend na Veliki planini.

  adventni venček malo drugače

Danes praznujemo Tadejin rojstni dan in začuda se končno ta vikend ne ujema s tekom sv. Barbare. Običajno potem torte in kremšnite pomešamo in ne vemo povsem dobro, kaj sodi kam. Svečke bodo torej na torti, ki jo vsako leto s toliko dobre volje pripravi Aleš. Le, da se je letos slavljenka odločila, naj testo kar zanemari. Čokoladna krema, to je bistvo vsake čokoladne torte! Se strinjamo tudi ostali!

Meni je fajn, ker so vsi otroci doma in je spet glasno, kar pa Flori prav nič ne moti in mirno spi z mačko v naročju na kavču poleg kamina. S Tadejo sta prišli povsem neprespani iz ZNOTa (Zimsko nočno orientacijsko tekmovanje). Tabornici!

Še malo in bo na mizi:

Juha z domačimi fritati (palačinkami)

Puranji zrezki z gobovo omako

Sirovi štruklji

Ohrovtova priloga

Cvetača v solati

Rezan radič 

Torta

Medtem, ko čakamo, da se vsi zberemo, smo šli še  na volišče. Drugi krog in srčno upam, da smo na pravi poti. Le kdo ve, katera je to?

Zunaj pa prve snežinke in moj teloh. Res, prav dobre volje sem in želim še ostalim, da bi delili vse vznemirjenje prihajajočih časov z mano naprej.

Včasih sem malce za časom. Ker ne gledam kaj dosti reklam, potem ne izvem, kaj vse že prodajajo in da je včasih kakšna novost tudi genijalna, tako, kot tale krogla.

Dobila sem jo za novoletno darilo in vse izgleda, da bo to najdragocenejše darilo zadnjih let.

Pralna krogla, eco ball, ki na nek način ionizira vodo, tako, da se perilo lahko opere brez uporabe kemijskih pralnih praškov. Zadostuje za 1000 pranj, perilo pa z uporabo krogle postane čisto in dišeče.

Zares deluje in enostavno je prelepo. Res si želim, da tako tudi ostane!

Pri nas peremo športne cunje enkrat dnevno, ob vikendih pa vse ostalo non stop. Hudo mi je zaradi uporabe pralnih sredstev, ki so zelooo draga in zelooo uničujejo okolje in povzročajo ogromno alergij. Zato je rešitev s kroglo genijalna. Tole ni reklama za določen proizvod. Poiščite jo sami, očitno je na voljo že kar veliko izpeljank.

Je pa poziv vsem, da preizkusijo in naredijo nekaj dobrega, zase in za okolje.

Preživeli smo noč, na srečo dokaj mirno in brez hujših posledic v hiši. Vendar povsod ni bilo tako in po širši okolici se danes borijo z naraslimi vodami.

In kako je v Krtini?

Rača in Radomlja poplavljata in se prelivata po travnikih okoli vasi.

Verjetno edina, ki se veseli obilice vode je družina labodov.

Parking na gradiškem jezeru je pod vodo.

Na drugi strani jezu z odpiranjem zapornice spuščajo narastlo vodo v dolino, kjer se zliva v Radomljo, ta pa priteka k nam.

Avtocesta je od Krtine naprej proti Ljubljani zaprta.

Pogled iz Krtine proti Dobu.

Hiša pri šoli v Krtini ima v celoti poplavljeno klet.

Okolica šole je pod vodo.

Cesta v Krtini je zaprta.

Most pred šolo je še varen. Dež je ponehal, le upamo, da se bo tudi voda počasi umirila.

Še dan ali dva pred tem sta bila povsem ravnodušna. Ne, maškare ju pa res ne zanimajo. Lahko bi vedela!

Pa je prišla sobota, pustna sobota in kar naenkrat je bila velika škatla iz kleti sredi dnevne sobe in revija se je pričela.

Navlekla sta nase vse, kar sta tavečja že prerastla v letih zbiranja pustnih kostimov.

Prav prisrčni deklici sem dobila. Kar naenkrat pa so se odkrile še nove poteze na obrazu. Luštno.

Že sama beseda pležuh je posrečena, pri tem slišim predvsem kožuh in lenuh. Kožuhov je bilo kar nekaj, lenuhov pa tudi, če pomisliš, da si na smučeh, zraven pa še udobno sediš, kar na stolu.

Pred kakšnim tednom so se pojavili spodnji plakati, ki so pozivali k udeležbi. Meni se je zdeva zdela dovolj zanimiva, da sem zvlekla tamaučka v avto in hajd, gremo gledat kaj se dogaja v Kandrše, ki so malce naprej od Moravč, te pa so malce naprej od Krtine.

Seveda, prostega parkinga ni bilo kilometer naokoli. Ravno še nekaj sončnih žarkov je ujelo čez sedemdeset tekmovalcev na svojih zadnjih pripravah.

Potem pa kar na štart, organizatorji so obljubljali lepe nagrade, firbci pa smo začeli kaj kmalu zmrzovati.

Še malo, pa se je pričelo vijuganje med količki. Otroka sta bila navdušena. Nikoli prej še nista videla niti slišala za pležuhe.

Tekmovalnosti ni manjkalo in nekateri so res dali vse od sebe za tak dramatičen prihod skozi ciljno črto.

Organizatorji iz motokluba Rokovnjači so se izvrstno odrezali. Na prizorišču ni manjkalo niti glasbe, niti okrepčila, še prste smo si polizali ob slastnih krofih. Kaj kmalu smo pa šli domov, kajti mraz je v tisti dolini neverjeten, zato smo zamudili še obljubljeno vožnjo s štirikolesniki in motornimi sanmi.

Že naslednji dan pa smo dobili v izposojo pležuha kar na Krtinskem smučišču, ki je oživel kot še nikoli doslej. (v letih našega bivanja v Krtini). Bilo je kot pri Čukih: "Tam na hribu za vasjo, danes je vse živo". Se je smučalo in sankalo, pa še pležuhalo. Pravzaprav se je s to napravco prav zabavno in luštno spuščati po hribu. Pa še na vlečnico greš lahko z njo, če si le dovolj spreten.

Leander je bil tako navdušen, da skoraj ni mogel zaspat. Če kdo izdeluje pležuhe po naročilu - mi smo za. Kar v vrsto prosim.