Včeraj sva bila povabljena na premiero 3. dela gledališke nanizanke Dosje: Hiacinta Novak, na odru Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Predstava je nastala v sodelovanju s Studiom Biti, v vlogi Hiacinte Novak pa se je predstavila Lili Bačer Kermavner. Dosje: HIACINTA NOVAK - DHN 03 je nastal po motivih iz romana Aksinje Kermauner.

(Foto: T. Bučar)

Kot prvo smo se nasmejali do solz, saj ob izvrstno zaigrani Cinti ne moreš ostati ravnodušen. Čeprav se zgodba zaplete,  nam vsem daje upanje, da je vredno in potrebno se borit. Za življenje! Vsa pohvala igralki Lili, seveda pa čestitke tudi scenaristki in avtorici romana Aksinji.  Nestrpno pričakujemo nadaljevanja.

Pridite lačni!

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,
tja na gornje Štajersko.

Nihče drug ne pojde z mano
kakor drobna ptičica.

S kljunčkom mi bo pot kazala,
s perjem senco delala.

Pesmice bo prepevala,
kratek čas mi delala.

Mal' počakaj, mal' ponehaj,
da se vreme sprevedri.

Vreme se je sprevedrilo,
zdaj pa moram rajžati.

Ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala.

Že od nekdaj se vsakič znova veselim poti na Gorenjsko. Že od otroštva, ko sem imela doma razglednico s podobo Kranja in z zasneženimi Alpami v ozadju, sem hrepenela po tem razgledu. Je že tako, da so nam nekatere poti ljubše od drugih. Meni so poti proti Kranju od nekdaj zelo pri srcu. Uživam v vožnji, uživam v razgledih. Je kaj lepšega, kot pogled na Storžič?

Imam lepe spomine na čas, ko sem se po tej poti vozila na izpite, na postanke pod "pristajalno pisto" na Brniku, na hojo v hribe, na službene sestanke, na razne delavnice v Kranjski gori, na "šoping" ture v Trbižu, na vožnjo k zobarju (!), na izlete kar tako.

Tudi danes je bil tak dan. Veselje in pričakovanje nad jutranjo vožnjo proti Gorenjski mi ni niti malo pokvarilo dejstvo, da sem bila namenjena na zobni kirurški sedež. Kakor zna biti obisk zobarja stresen in nelagoden, imam to srečo, da se takšnih posegov ne bojim.

Pravzaprav se spravim v neko čudno stanje umirjenosti, skorajda transa. Le nekaj minut v čakalnici mi zadošča in ne glede na vrsto in količino literature, ki jo imam s seboj in ne glede na število ostalih čakajočih, jaz preprosto zaspim. Vedno! Ponavadi pridem vsa takšna "matasta" nato na sedež, kjer dobim navodilo, da lahko spim dalje, samo usta naj držim odprta.

In ker sem se danes poslovila še od zadnjega koščka modrosti, me prav zanima, kakšno bo življenje odslej.

Pa smo šli tudi mi zvečer na Studenec pogledat Kekca. Predstave so popolnoma razprodane, zato načrtujejo še 7 ponovitev, tja do 1. septembra. Otroka sta uživala, tamaučka je bilo najprej celo malo strah, nazadnje pa je bil že pošteno zaspan. Kaj šele naslednji dan, ko je bilo treba v vrtec.

Zanimiv je učinek sveže barve na steni, za katero sem se še dan prej spraševala, ali jo je sploh potrebno barvati. In ko prvič potegneš z valjčkom po steni, je odgovor zelo jasen. Kakšna razlika! In ko začnem, kar ne morem odnehati, saj imamo sten na pretek. In tako belim in barvam že drugi teden. Seveda ne počnem tega vsak dan, ampak lepo v "prostem času". Pravzaprav mi je barvanje v užitek, nikakor pa ne uživam v pripravi prostorov. Ko bi mi nekdo vse oblepil s trakom, pogrnil časopis, prinesel barve, čopiče, posodice in pripravil metlo, našel prave rokavice, sestavil lestev, potem bi, kot veliki mojster, lahko barvala ure in ure.

Tako pa je potrebno za sabo še vse pospraviti, takoj pobrisati s krpo vse pobegle packarije, pobrisati svoje in svojih otrok stopinje po hiši, oprati čopiče, zdrgniti obleko in jo dati takoj v pranje, da o sesanju ne govorim. In ker imam dnevno za vse skupaj največ dve uri časa, lahko učinkovito barvam morda pol ure?

In zakaj tega ne prepustim moškemu? Ker sem prepričana, da bi si vzel samo tiste pol ure, ko dejansko nekaj ustvarjaš, vse ostale drobnarije pa itak niso delo velikih mojstrov.

Medtem, ko so prvi v trudu svojega potu zaslužili medaljo, smo drugi uživali v brezskrbnem razvajanju.

Pa smo na koncu bili vsi prav zadovoljni. Hvala vsem za lep in enkraten počitniški dan.

Pa je šla, tako kot vsako leto. Prišel je čas poletnega tabora. Včasih je bila še vsa majhna in prestrašena, kaj jo čaka in kako bo preživela oddaljen tabor. Danes pa že vsa v skrbeh, ali ima s sabo dovolj zadev za animiranje najmlajših, zadnje tri dni je zbirala vse, od kartonov, do vrvic za pletenje, celo kavne filtre je šla iskati v BTC, da bodo lahko opazovali razlivanje barv, pa pravljice iz knjižnice, pa kaj vem, kaj vse še skriva.  

Želim ji lahko samo, da bo pri tem znala poskrbeti tudi zase in da se bo imela nadvse dobro.

Tik pred odhodom je še objavila svoj Blogec, na katerem namerava opisati vsa svoja potepanja, ki jih letos res ni malo. Bila je že v Španiji, pa na Hrvaškem, pa v Franciji, obeta se ji pa še posebej zanimiv konec počitnic. No, bomo videli, če bo res.