Tisti, ki se nejeverno nasmehne naslovu, naj v svoj vikend vključi 24 ur Primoža, pa že izve, da je temu lahko tudi tako. Velja še za spremljevalke, kar sem bila tokrat tudi sama.
Aleš se je že v petek po službi odpravil na Sizifovo hojo na Primoža. In je prišla noč in novo jutro, ko je on še kar hodil. Medtem smo imeli doma pravo malo krizo, saj je bilo potrebno prav vzgodaj vstati in vse naše tabornike, katerim se je tokrat pridružil tudi tamauček odpraviti do avtobusa za Velenje.
Tam jih je čakala fotoorientacija in pa ogled rudnika. No, tavelika vodnika nista bila tako zgovorna, tamauček pa je bil ves navdušen. Doživel je vožnjo po transpornem traku v rudniku, pri sestopu iz gradu je našel eno kačo, dobil je vsaj enega novega prijatelja, pa še prav fajn se je imel.
Če sem sem se vsaj za trenutek oddahnila, ko sem se takole čisto sama podala novim izzivom naproti, me je vseeno čas neusmiljeno preganjal. Že ob pol devetih sem pred Krtinsko šolo čakala na morebitne peš tekače za Gradiškega. Izgledalo je, da bomo tam natanko trije, pa le ni bilo tako slabo. Navsezadnje se nas je zbralo 20 Krtov in spet je bilo okoli jezera kar lepo oranžno. Gradiško smo nekako kar posvojili, saj se počutimo tukaj precej domače.
Sama do konca nisem vedela, ali naj se prijavim za en, dva ali celo tri kroge. Le zakaj nisem posegla po najkrajši, saj bi sama udeležba na teku bila zadosti. Pa sem malo iz trme, malo iz nekega navdušenja le izbrala dva kroga, kar je skupaj 8.400m. Za tri le nisem imela poguma, pa niti prave moči, saj bi verjetno prišla naokoli tam enkrat pozno popoldan. Tekla sem tako kot znam, samo v počasnem svojem tempu. Sem bila pa mnogo manj zadihana in utrujena, kot lansko leto. Čisto malo se pa že pozna, da sem ter tja tudi tečem. Ampak, kako lahko bi bilo teči, če bi imela vsaj 10kg manj. Vsekakor je sedaj na vrsti nov boj. Odkar ne kadim, se kljub dieti in teku, kile samo zvišujejo.
foto Petra
No, do poznega popoldneva smo morali čakati na rezultate. Kaj in kako so zbirali rezultate in nas preštevali in sortirali ne vem, vem le, da se mi je že pošteno mudilo. Ob 14h, ko smo le dočakali že zadnje razglasitve, sem namreč hitela dalje. Na zbirno mesto pred Calcitom, kjer smo bili dogovorjeni, da spremljamo pri zadnjem vzponu še naše Krte na 24 urni hoji na Primoža.
Na Primožu je bilo, tako kot vedno, zelo prijetno. Se mi zdi, da se gor prav zbirajo prijazni ljudje. Ali pa je tako po vseh hribih, ko enostavno čutiš, vso to pozitivno naravnanost in preprostost. Zraven pa neverjetni rezultati, zmagovalec je v 24 urah prišel na vrh kar 22 krat, kar pomeni, da je naredil vsaj 154 km in 8.800 višinskih metrov. Noro.
Aleš je s svojimi 11 vzponi presegel samega sebe, svoje načrte in naša pričakovanja.
Nočilo se je že, ko smo se doma, vsak s svojo zgodbo in rahlo zamišljeni, končno skupaj vsedli za mizo. Bil je to za vse nas en prelep in poln dan.