Ponavadi se taka novoletna srečanja dogajajo v dogodkov prepolnem decembru.

Naša družba pa se že kar tradicionalno dobiva raje januarja, ko so glavni pretresi okoli prazikov že krepko za nami. Bilo je prav prijetno, le dež, ki me je izdatno zalival celo pot, je bistveno zmanjšal mojo hitrost gibanja proti domu, vseeno pa ne tako zelo, kot predori pod Trojanami, kjer je že kar konstantna omejitev hitrosti na 60 km/h. Pravzaprav je vožnja s prisiljeno omejitvijo in z dolgo kolono za mano ravno tako neprijetna, kot vsi tisti junaki, ki kljub omejitvi drvijo po levem pasu z nezmanjšano hitrostjo. Dve skrajnosti, ki ne pomenita nič dobrega. Pa srečno pot!

Danes je bil le navidez najbolj turoben dan, ko sonce ni in ni moglo posijati čez ledeno mrzle oblake, ki so se naslanjali na kape naših hiš.

Jaz pa sem se zbudila v morje balonov, ki so me obkrožali z vseh strani. Prelepo presenečenje, ki razsvetli še tako turobne dni in šteje v mozaik dogodkov, ki me vedno spremljajo in vsekakor osrečujejo.

Danes je bil moj dan ali kot je zapisala Tadeja: "Na praznovanje vabljeni so znanci in prijatelji vsi, če le število let se prijazno zamolči."

Pa jih imam! Čisto prave, čisto nove, lepe kar se da. In čisto moje.

Dedek Mraz se je letos spomnil na mojo kar malo ugaslo željo, ki  sem jo gojila med letom. Za tek pri meni ni bilo prave volje ali motivacije. Ni šlo, pa pika. Hoja je čisto nekaj drugega. Odkar vem, kako se tudi počasi daleč pride, pri tem gre zahvala predvsem našim pohodom s ŠD Krti, me nobena razdalja ne ustavi več. Hodila bi lahko ure in ure.

Kaj pa čas? Tudi tega si nikoli ne upam vzeti samo zase. Zato mi je čakalo še eno presenečenje. K darilu je bilo namreč priloženo pooblastilo čisto posebne narave, podpisano pa je s strani vseh v naši hiši.

Saj ne vem, kaj me je bolj razveselilo. Pooblastilo sem seveda kar takoj uporabila in prehodila krtinski hrib po dolgem in počez. Glede na vse ure, ki sem jih zadnje dni prebila v kuhinji, ob peki božičnih piškotov in kokosove potice, mi je bila hoja po svežem snegu v največje zadovoljstvo.

Edino roke me bolijo, saj niso še navajene toliko delati na rekreativnem sprehodu. Naslednjič vzamem s sabo še piskecevo uro, pa, da skupaj vriševa poti, on ravnino, jaz pa hribe!

Skupina blogerjev (e-kipa srčnih eKs) in skupina Krtincev (ŠD Krti).

Obema sem bila danes spremljevalna ekipa na teku sv. Barbare v Velenju in na vse sem izjemno ponosna!

Včeraj sem bila v Kranju. In ker sem na sestanek prišla prezgodaj, sem si čas zapolnila z brskanjem po trgovinah. In brez večjega razmisleka sem domov prinesla servirni krožnik za piškote in novo lončnico.  Čemu še en pladenj in čemu še ena roža? Ju res tako nujno potrebujem? Danes vsekakor vem, da bi današnji dan minil enako tudi brez včerajšnjega nakupa. Pa vendar...

Živim v sistemu in okolju, kjer se Potrošništvo piše z veliko. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cesti vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, skratka, ... bombardirani smo z oglasnimi sporočili.  Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo".  In mi sami dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, največkrat stvari, ki jih čez 1 mesec, ali pa že kar takoj, ne potrebujemo več. Na ta račun pa izginevajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet se še bolj izkorišča, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržni delež, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga. V resnici smo mi - potrošniki - tisti, ki  vse to podpiramo in omogočamo.

Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predrage energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja. Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu. Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k mednarodni akciji Dan brez nakupov  ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu. Sodelujete tako, da se 24. novembra (v soboto) vzdržite vsakršnih nakupov.   

Se lahko vzdržimo? Lahko k tem spodbudimo še ljudi okoli sebe?

Največji prihranek pri zmanjševanju nakupov je življenje, ki ga s tem pridobimo.

Prelistala sem revijo Jana in z zanimanjem prebirala predstavitve nominirank za Slovenko leta.

Na moje veliko presenečenje, nato pa veselje, sem med njimi zagledala tudi Natašo. Ker punco osebno kar dobro poznam, lahko rečem, da sem navdušena.

foto: Lidija Mataja

V Jani lahko preberete, da je Nataša iz Krškega, rojena v tipični romski družini. Otroštvo in mladost je preživela precej nomadsko, z vozom in širšo družino. In ta ista družina ji je znala s svojo ljubeznijo vcepiti tudi zavest, da lahko in sme slediti svojim sanjam. Sedaj je Nataša prva romska policistka v Evropi, predavateljica romščine, predava doma in v tujini o (ne)strpnosti in o položaju Romov. Njeno življenje preveva želja, da bi kakorkoli pomagala predstavnikom romske skupnosti. Je tudi žena in mamica triletnega sinka.

Jaz vem, da je Nataša izredno simpatična, vedno odprta do soljudi, polna empatije in vedno dobre volje, čeprav ji v življenju nikoli ni bilo lahko.

Sporoča nam, da je ni stvari v življenju, ki je ne bi bilo mogoče doseči.

Nataša, zagotovo dobiš moj glas!

(v Jani je objavljena glasovnica)

Pa je spet leto naokoli in dan pred krompirjevimi počitnicami, ko taborniki vsako leto organizirajo še zadnjo peko kostanja, zraven pa seveda sodi tudi izrezovanje buč.

Povpraševanje po lepih, okroglih bučah, na katere so se moji taborniki vsako leto spomnili tik pred zdajci, se je ponavadi končalo tako, da sem sama fehtarila buče od hiše do hiše. Še zdaj sem neizmerno hvaležna vsem, ki so mi takrat namenili kakšno bučo, ki jih verjemite ali ne v tem letnem času že močno primanjkuje. Letos sem se na tovrstno povpraševanje dobro pripravila že vsaj mesec dni prej in organizirala prevoz buč celo s štajerskega konca.

Rezultat ni izostal.