Kar ne morem verjet, kako hitro minejo tale leta. Nedavno tega je bil še v vrtcu, danes pa že na valeti. Kako lepo jih je bilo videti, vse zanosne in ponosne, kajti cel svet je pred njimi. Srečno vsem!

Kako v gozdu diši!

Po gobah in po mahu, po svežini opranega listja, po soncu in dežju, ki sta se izmenjevala v tem popoldnevu.

V družbi tabornikov vseh starosti, smo gazili po blatu, se šli prstno in palčkasto barvanje, pekli večerjo na ognju, bili umazani in sijoči od zadovoljstva.

In ko se je zvečerilo, smo odcapali do gradu, kjer smo imeli na parkingu avtomobile. Grad je sedaj postal protokolaren objekt za razna srečanja. Tako smo trčili skupaj - mi iz gozda in eleganca iz gradu.
Le kdo lahko komu zavida?

Danes smo imeli v Krtinski cerkvi koncert Komornega zbora Megaron, ki je v lanskem letu in letos prejel številne plakete, pri nas pa priredil otvoritveni koncert 7. poletnega festivala KD.

Zanimivo je, kako zelo akustična in primerna je cerkev za bogate glasove zbora, ki je znan po prepričjivih interpretacijah skladb različnih slogovnih obdobij.

Bila sem povabljena na zbor članov Kulturnega društva Milan Jarc. V naši krajevni skupnosti je navada, da se na vse dogodke in prireditve povabi še predstavnike sosednjih društev, kar je pravzaprav zelo lepo in prav. Tako naj bi lažje komunicirali, bili bolj povezani, glede na število prebivalcev, pa si tako ali tako vsaj polovico članov delimo.

KD Milan Jarc je poznano tudi v slovenskem prostoru, predvsem zaradi njihovega Poletnega gledališča Studenec. Vsako poletje se tu odvijajo gostujoče in domače gledališke predstave. Kmalu bodo dopolnili 60. obletnico delovanja. Čestitam. 

Preživela sem zanimiv večer v družbi z Vido Petrovčič, znano novinarko, ki jo je v Domžale povabila Cveta Zalokar Oražem. Tokrat se nam je Vida predstavila na čisto drugačni, osebni ravni. Najprej je vse presenetila s svojim popolnoma spremenjenim videzom. Izgleda mnogo mlajša in nedvomno k temu pripomore tudi njena na novo pridobljena vitkost. Menim pa, da gre pri njej za celovitejšo spremembo,  ki ji je bila omogočena z novimi okoliščinami. O svojem osebnem doživljanju preobrazbe je napisala tudi knjigo z naslovom Shujšamo skupaj, ki izide naslednji teden.

V pogovoru sem izvedela mnogo o samem novinarskem delu. Vida sedaj vodi okrogle mize in polnočni klub. Teme, ki jih obravnava zahtevajo veliko študija, ki pa ji očitno leži, saj je po študiju filozofije znanje nadgrajevala tako iz področij psihologije in ekonomije, še vedno pa izkoristi vsako priložnost za osvajanje novih področij. Vodi tudi seminarje komunikologije in zdrave prehrane.

Mene je predvsem zanimalo njeno mnenje o vlogi novinarjev v času, ko klasične medije vsebolj izpodriva splet in spletne storitve. Analize kažejo (vsaj v ZDA), da časopisi in televizije letno beležijo že 20% izpada dohodkov zaradi široko dostopnih informacije prek spleta, ki jih ne morejo več nadomestiti.

Web 2.0  in vse kar je povezano z njim – Blogi in personalizirane spletne strani (google/ig)  z novicami iz različnih virov (RSS feeds), ki so dostopne tukaj in sedaj, je resna konkurenca klasičnim novinarskim objavam. Resda lahko pogrešamo tisto pravo komentiranje političnih dogodkov, ki pa je v zadnjem času, tako pri nas, kot drugje v svetu takorekoč umaknjeno. Poročanje o dogodkih, ki to morda tudi niso, pa so prevzeli posamezniki in interesne skupnosti. Kaj torej preostane novinarjem? 

Odgovor Vide me ni presenetil. Strinja se, da to, kar se dogaja, spreminja vrednotenje novinarstva in prizanava, da se nekateri novinarji precej ustrašili nove situacije. Hkrati meni, da se v svetu pospešeno išče način, kako na novo definirati avtorske pravice. Meni, da bo moral rešitev ponuditi Google ali pa bodo posamezne države dosegle, da se zapira dostop do določenih vsebin. Poskuse v tej smeri menda izvaja tudi Nizozemska poleg vsem znane Kitajske.

Sama menim, da se to ne bo zgodilo, rešitve bodo na voljo, če ne takšne, pa drugačne, tako kot za novinrsko delo velja, da je resnica kot voda – vedno najde pot.

Danes sem se pridružila mednarodnem Pohodu za hrano, ki je bil tudi v Ljubljani.

Zdi se mi pomembno, da se o tem govori. Da lahko sami sebe vprašamo, zakaj hlepimo po vseh nepotrebnih rečeh, ki nas praviloma ne zadovoljijo ali pa je občutek izpolnjenosti kratkega roka. Živimo v obilju dobrin, naše misli pa večinoma ne sežejo čez domači prag.

Na svetu zaradi lakote vsak dan umre 25.000 ljudi, od tega vsakih pet sekund umre en otrok. 852 milijonov ljudi nima dovolj za jesti. Lakota in podhranjenost sta med tveganji, ki ogrožajo globalno zdravje na prvem mestu. In dokler so lačni na svetu, ne moremo govoriti o miru in blaginji človeštva, navsezadnje niti o lastni sreči ne.

Zato sem danes bila zraven, ker si resnično želim, da bi ta svet naredili lepši in pravičnejši. Z majhnimi koraki in z veliko dobre energije bomo hodili z roko v roki še naprej.