Kdaj se je ta dan začel in kje končal?  Če pomislim, da imam že od petka doma novega prenosnika, pa ga še nisem uspela niti dobro pogledati, potem je zagotovo nekaj zelo velikega prišlo vmes.

Imeti osemnajstletnico pri hiši ni kar tako, da pa se zraven priključi še Miklavž za ostale tri otroke in da se skoraj hkrati dogaja še Barbarin tek, kjer so kar tri "naše" ekipe, pa sploh.

No, začelo se je nekje v petek, ko sem namesto v službo, šla po nakupih, voziček hrane in selitev v kuhinjo, kjer sem bivakirala pozno v noč. Kosilo za 14 ljudi, ki se lahko pripravi prejšnji dan? Že legendarna Branetova (nartabulš) lazanja! Seveda sem imela pomočnike, vsako uro drugega, ki so vmes vneto hodili v kopalnico, v telovadnico, na žur v Ljubljano, pa saj se ne pritožujem, samo malo nenavadno je bilo, ko sem se v paniki zbudila v zgodnje sobotno jutro in šla šteti čevlje v predsobi. Vsi doma.

Za zajtrk Miklavževi parkeljni. Spekla sem jih 26!, vsak, ki je prišel danes mimo, je dobil svojega. Zraven pa še pest marelic in sliv in nekaj čokoladnega. Tamauček je takoj planil na marelice, nato pa s stranišča klical vsake pol ure: Sem že!!!

Potem pa velik direndaj po hiši. Vsak je pripravljal nekaj svojega. Aleš (piskec) se je lotil torte, jaz sem odkrivala čare posodic za muffine, Tadeja prve predjedi - mojitosa, za katerega pa nikakor nismo našli sveže mete. Pa smo skuhali metin čaj, ga zamrznili v kocke, dodali limeto in rjavi sladkor, vsakič malo poiskusili, kako ga še izboljšat, ko nam je končno uspelo, je pa že ruma skoraj zmanjkalo. Potem pa spet panika, pa trgovina, pa rezervni scenarij s kruhki, nakar nam je do ure uspelo pripraviti nekako takole:

So prišli vsi, razen najmlajši - Nataša in Andrej z dvojčicama. Šele dva tedna imata, je res še zgodaj za hodit po svetu. Vas željno pričakujemo kar ob prvi priliki.

Tadejo smo skušali malo namučiti z nalogami, pa ji nismo prišli preveč do živega. Samo francoska himna ji pa ni tako blizu, kot pa španski jug in njeni kampi. O punca, kam se ti mudi?

In spet se je noč prelila v nov dan in izzivov kar ni zmanjkalo. Hitro, hitro, obleči tamaučka, kje so nove žabe, naredi smetano, pripravi tekaško opremo, gremo v Velenje.

 
Jure za koornk ekipo, Darja za e-srčne in jaz za Krte

Že leto vnaprej smo vedeli za datum, saj je vedno kaj in reči, da ni časa, je grdo. Ker čas je, le prioritete so tiste, ki odločajo. Letos je za E-kipo srčnih namesto Karmen (Hirkani) tekla Darja, jaz pa sem tekla za moje Krte namesto Snežke, ki je ravno rodila. Vsi plani in cilji so bili doseženi in preseženi. In tradicionalno torto (ups kremšnito) za prvo ekipo s konca liste smo z veseljem pojedli. Le, da je smetana malo tekla in da je Rado (Wega) dobil polomljeno vilico. Večjih težav ni bilo. Razen, da je Leander padel prvo minuto v blato in da je bil tak mraz, da se nisem ogrela do konca teka in da sem spet sopihala kot kadilka v tiste nore klance.

Na koncu pa čaj z rumom v centru, še malo klepeta in vidimo se naslednjič. Še letos. Vse slike so pri Rajkotu in Marjetki(marako), v albumu, ki dovoli download samo prijateljem. Kaj smo pa ostali?

Tomo Križnar prireja dobrodelni koncert v podporo Darfurju, ki bo v sredo 5. 11. od 18h do 23h v Festivalni dvorani v Ljubljani. Karte lahko kupite vsak dan od 8. do 15 ure v tajništvu Pionirskega doma in na dan koncerta od 17. ure dalje na blagajni Festivalne dvorane. CENA: 15 EUR, za študente in upokojence 12 EUR.

Celoten dobiček je namenjen za lačne v Darfurju, vsi nastopajoči so se odrekli honorarju.
Med koncertom bodo  prikazani  tudi odlomki iz filma  TOMA KRIŽNARJA IN MAJE WIESS, DAR FUR – VOJNA ZA VODO
Na koncertu sodelujejo:
Boris Cavazza,
Vlado Kreslin,
Pero Lovšin,
Tomaž Pengov,
Max Zimani,
Terrafolk,
Severa in Gal Gjurin,
Fake orchestra,Oko, Maša Kagao Knez in Lafi, Langa,
Joseph Rakotorahalahi, Mc Exit, Hrošči, Chris Eckman, Godalika, Aleš Hadalin, Issiaka Sanu,
Društvo Afriški center, Sekumady Conde, ...

Vabljeni!

Pa jo imamo!

Jagoda je sadež in je deklica, je pa tudi čudovita slikanica. Večjezična slikanica, ki je nastala kot projekt poletne šole v romskem naselju.

Slikanica, ki skriva zanimivo zgodbico, risbice otrok, nas odrasle pa uči strpnosti in sprejemanju drugačnosti.

Slikanica je napisana v treh jezikih, zadaj vsebuje tudi slovar romščine. Sem nadvse hvaležna in ponosna, da mi je knjigo lahko podarila Nataša, ki je sodelovala pri projektu kot prevajalka.

Pri Morski deklici si lahko osvežite pogled na pravila,
tukaj pa je današnja slikca:

Torej, kje sem fotkala in kaj gledam?

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Prejšnje dni so nas presenetili plakati. Takšni s klovni in tigri. Tamauček jih je seveda takoj opazil in vrtal z vprašanji. Kaj, kje zakaj, kako... Cirkus? A to je cerkev? Ko sem ugotovila, da se mu res ne sanja, kaj je eno, niti drugo, je bilo treba nekaj narediti.

Lepo sem potlačila svojo nezainteresiranost za takovrstno zabavo in peljala oba tamaučka v cirkus.

Že dolgo sem mislila, da so tovrstne predstave zdavnaj izginile. Pa sem se danes lahko prepričala, da temu še zdaleč ni tako. V Domžalah gostuje nemški cirkus, ki šteje dve, morda tri družine, ki nastopajo skupaj z otroci. Nastopajočih otrok je celo več kot odraslih. Kaj si o tem misli varuh otroških pravic sicer ne vem, kako se takšna potujoča mladina šola, mi je še manj jasno. Vendar se preživljajo in očitno še vedno tudi uspešno polnijo svoj šotor z obiskovalci. Pravzaprav so bili kar simpatični, tamauček, ki je prvič videl artiste visoko na vrvi, požiralce ognja in druge vragolije, kar ni mogel zapreti ust.

Navsezadnje, so za pusta najbolj "originalne" šeme še vedno klovni. Sedaj vsaj vemo, kje so doma.