Že odštevamo. Samo še nekaj dni nas loči, pa bomo končno prepeljali Pixno in vso ostalo opremo v Planico. Danes sva še testno zunaj spremljala "tekmo" na LCDju. Sedaj pa pakirat!

Če do sedaj nisem, potem lahko zagotovo danes rečem, da sem se za letos naužila snega. Ponovno je vikend, čas za hojo in hribe. No, tokrat smo se najprej ustavili v Planici. Pogled na velikanko je veličasten, pogled z velikanke pa neprecenljiv. Ko enkrat stojiš na vrhu, potem se percepcija o uspešnem skoku popolnoma spremeni. Sicer pa na skakalnici že vse vrvi od dela in priprav na skorajšnje dogajanje. Kot vse kaže, bomo na prizorišču tudi s Pixno, zato je današnji dan bil uspešen že v samem štartu. Vse kar je sledilo je bil čisti bonus.

 pogled z velikanke v bližino

 pogled z velikanke malce naprej

Se povzpeti na Peč, ki je na tromeji, je bila najina želja že leta nazaj, ko smo s Tarasom in Alenko bivali v Ratečah. Kar nama ni uspelo takrat, sva nadoknadila danes. Začeli smo prav navdušeno, kajti pot je bila res primerna za sani. Tamauček je hodil z nama in če ne bi potreboval novega žiga za v vrtec, ne vem, kako bi zmogel celo pot. Še meni se je malo zamalo zdelo, da vlečem sanke čez Avstrijo v Italijo, samo zato, da sem končno ugledala dolino pod Poncami v vsej lepoti.

Pa je le nekaj več. Ko si enkrat na vrhu, toliko stvari (p)ostane nepomembnih in nekje daleč v dolini.

Za mano sta še dva dogodka. Bila sem namreč na dolgo pričakovanem koncertu skupine Terrafolk v Kamniku in slavnostnem koncertu Orkestra Slovenske filharmonije ob prvi obletnici smrti doktorja Janeza Drnovška. Slednji se me je dotaknil predvsem zaradi neverjetne energije in svečanosti trenutkov v dvorani Slovenske filharmonije.

Medtem, ko sem v Kamniku pričakovala preveč in ostala rahlo razočarana. Skupino sem videla v živo samo enkrat doslej in takrat so me popolnoma presenetili. Nisem vedela, da lahko samo malo drugačno igranje na klasične instrumente name naredi tako izredno močan vtis. Pa ne samo name, cela dvorana je stala in valovila. Tokrat so nastopili z gostjo in delno razširjenim članstvom, manjkala pa je zame ključna članica Kate Hosking. Ves čas koncerta sem čakala, da se bo vključila v sceno, vendar zaman. Kasneje sem na njihovi spletni strani zasledila, da jo letos ni več v skupini.

Čeprav nisem želela primerjati koncerta, se temu ne morem izogniti. Glasba, ki nas je spremljala in povezovala je univerzalna in igranje enih in drugih je bilo izvrstno. Pa vendar sta vtisa po koncertih popolnoma drugačna.

Še en lep dan je za mano. Ne en, ampak dva, vendar o včerajšnjem dogajanju in podvigu danes kar ne morem pisati. Sem še vedno pod vtisom današnjega smučanja.

Ja, celo smučala sva z Alešem, medtem ko sta se otroka metala v sneg štiri ure skupaj. Nasploh smo bili danes vsi pustno razigrani, rekordna udeležba Krtov (66 nas je bilo), pa je danes povsem presenetila.

Vreme, kot vedno spet lepo, proge urejene, tekma izpeljana, malica je bila, medalje tudi, avtobus več kot soliden, družba pa sploh. Luštno je bilo.

Letos sem že drugič bila z Alenko v Drami. Zadnjič sem bila navdušena nad uprizoritvijo Hieng-ovega Osvajalca.

Tokrat pa sem lahko videla eno edino ohranjeno trilogijo starogrške tragedije, Ajshilovo Orestejo.

Eden najčistejših primerov v atiški tragediji, kjer se dvojnost med vede in nevede storjenim dejanjem jasno pokaže, je prav primer, ko se Agamemnon pripravlja žrtvovati svojo hčer. Njegova tragična odločitev je razpeta med neizbežnostjo, izhajajoče prerokbe, in njegovim lastnim značajem, ki mu narekuje tveganje in s tem dejanje v korist svojega ladevja in svojih tovarišev, ki že dolgo zaman čakajo na odhod pred Trojo.

Nato se je podvrgel jarmu nujnosti.
V prsih je zadihal brezbožen piš spremembe,
nečist, nesvetel; spremenil
je misli in si odtlej upal vse.

 vir Drama

Ajshil v Oresteji opisuje prehod družbene oblike, v kateri sta vladala zakon maščevanja in osebna pravica - v družbo, v kateri je pravica ali krivica objektivizirana in postane stvar državne institucije. Za dosego svojih namenov uporabi mit o Orestu kot ekstremen primer krvnega maščevanja in s tem poleg države skuša urediti še odnose znotraj osnovne celice družbe - družine. Tako se loti tudi urejanja primarnih moško-ženskih odnosov kot temeljnega izhodišča za ureditev države.

Kratka vsebina (zbral Nejc Valenti)

Sina Oresta je mati med Agememnovo odstonostjo poslala odraščat na dvor kralja Strofija, kjer je našel zvestega prijatelja v Strofijevem sinu Piladu. Ko je Orest dopolnil dvajseto leto, je odšel v Delfe in povprašal boga, ali naj maščuje očetovo smrt. Odgovor je bil pritrdilen in Orest se je s Piladom odpravil v Mikene. Tam se je razkril sestri Elektri, ki ga po dolgih letih ni prepoznala, in skupaj sta kovala načrt, kako bosta maščevala očeta. Po umoru matere (in njenega ljubimca) so začele Oresta preganjati Erinije, temačne htonične boginje, poosebljenje krvnega maščevanja. Orest se je po pomoč zatekel k Apolonu, ki mu je naročil, naj maščuje očeta; a ta je brez moči. Orest je ubil lastno mater, svojo kri, zato se je moral soočiti s posledicami. Apolon ga je napotil k Ateni, ki je v namen njegove oprostitve ustanovila javno razsodišče areopag. Ob glasovanju se je zaradi Ateninega glasu sodba prevesila v prid Orestu - bil je oproščen, očiščen krivde. Erinije pa so iz grozljivih boginj postale Evmenide, dobrodelne in čaščene.

Ko smo se v jeseni potepali naokoli, se kar nisem mogla upreti zbirateljskemu nagonu. Toliko školjk na enem mestu, pa vendar, kaj naj z njimi? Že takrat sem se odločila, da bo to letos material za novoletna darilca. Školjke so nato ležale malo tu, malo tam, nekaj se jih je pri pranju tudi poškodovalo, na koncu pa sem že skorajda obupala glede časa, ki ga tako ali tako nikoli ni.

Sedaj pa sem prav zadovoljna, da sem se le vzela v roke in vsak dan znova vlila nov okvirček.

Nekaj lepih skupnih trenutkov je ujetih v te okvirje. Naj vam bodo v veselje.

Bilo je vroče, sredi poletja. Mislim, da smo ravno prišli z morja, ko me je čakala pošta. Vabljena sem bila na kontrolni pregled. Najprej niti nisem vedela zakaj, nato sem se spomnila težav, ki so me pestile enkrat pozimi. Prav, se bom pa naročila, morda opravim še med dopustom, sem spet modrovala po svoji pameti. Nisem pa si predstavljala, da bom morala počakati na zimske počitnice, saj je čakalna doba za slikanje v Ljubljani 7 mesecev, v Domžalah pa čisto malo manj.

Tako sem danes prišla na vrsto za kontrolni pregled, točno eno leto po težavah. Prvič na mamografiji, ki je po pripovedovanju v čakalnici, precej zoprna zadeva. Priznam, da ni prijetno, vendar tudi ni nevzdržno. Glede na to, da je to zaenkrat najučinkovitejša metoda za zgodnje diagnosticiranje sprememb tkiva, je najbolje malo stisniti zobe in potrpeti nekaj minut.

Težav nimam, sem pa najbrž že v obdobju, ko bo takšnih in drugačnih kontrolnih pregledov vse več.