Letos sem že drugič bila z Alenko v Drami. Zadnjič sem bila navdušena nad uprizoritvijo Hieng-ovega Osvajalca.

Tokrat pa sem lahko videla eno edino ohranjeno trilogijo starogrške tragedije, Ajshilovo Orestejo.

Eden najčistejših primerov v atiški tragediji, kjer se dvojnost med vede in nevede storjenim dejanjem jasno pokaže, je prav primer, ko se Agamemnon pripravlja žrtvovati svojo hčer. Njegova tragična odločitev je razpeta med neizbežnostjo, izhajajoče prerokbe, in njegovim lastnim značajem, ki mu narekuje tveganje in s tem dejanje v korist svojega ladevja in svojih tovarišev, ki že dolgo zaman čakajo na odhod pred Trojo.

Nato se je podvrgel jarmu nujnosti.
V prsih je zadihal brezbožen piš spremembe,
nečist, nesvetel; spremenil
je misli in si odtlej upal vse.

 vir Drama

Ajshil v Oresteji opisuje prehod družbene oblike, v kateri sta vladala zakon maščevanja in osebna pravica - v družbo, v kateri je pravica ali krivica objektivizirana in postane stvar državne institucije. Za dosego svojih namenov uporabi mit o Orestu kot ekstremen primer krvnega maščevanja in s tem poleg države skuša urediti še odnose znotraj osnovne celice družbe - družine. Tako se loti tudi urejanja primarnih moško-ženskih odnosov kot temeljnega izhodišča za ureditev države.

Kratka vsebina (zbral Nejc Valenti)

Sina Oresta je mati med Agememnovo odstonostjo poslala odraščat na dvor kralja Strofija, kjer je našel zvestega prijatelja v Strofijevem sinu Piladu. Ko je Orest dopolnil dvajseto leto, je odšel v Delfe in povprašal boga, ali naj maščuje očetovo smrt. Odgovor je bil pritrdilen in Orest se je s Piladom odpravil v Mikene. Tam se je razkril sestri Elektri, ki ga po dolgih letih ni prepoznala, in skupaj sta kovala načrt, kako bosta maščevala očeta. Po umoru matere (in njenega ljubimca) so začele Oresta preganjati Erinije, temačne htonične boginje, poosebljenje krvnega maščevanja. Orest se je po pomoč zatekel k Apolonu, ki mu je naročil, naj maščuje očeta; a ta je brez moči. Orest je ubil lastno mater, svojo kri, zato se je moral soočiti s posledicami. Apolon ga je napotil k Ateni, ki je v namen njegove oprostitve ustanovila javno razsodišče areopag. Ob glasovanju se je zaradi Ateninega glasu sodba prevesila v prid Orestu - bil je oproščen, očiščen krivde. Erinije pa so iz grozljivih boginj postale Evmenide, dobrodelne in čaščene.