Preživela sem zanimiv večer v družbi z Vido Petrovčič, znano novinarko, ki jo je v Domžale povabila Cveta Zalokar Oražem. Tokrat se nam je Vida predstavila na čisto drugačni, osebni ravni. Najprej je vse presenetila s svojim popolnoma spremenjenim videzom. Izgleda mnogo mlajša in nedvomno k temu pripomore tudi njena na novo pridobljena vitkost. Menim pa, da gre pri njej za celovitejšo spremembo, ki ji je bila omogočena z novimi okoliščinami. O svojem osebnem doživljanju preobrazbe je napisala tudi knjigo z naslovom Shujšamo skupaj, ki izide naslednji teden.
V pogovoru sem izvedela mnogo o samem novinarskem delu. Vida sedaj vodi okrogle mize in polnočni klub. Teme, ki jih obravnava zahtevajo veliko študija, ki pa ji očitno leži, saj je po študiju filozofije znanje nadgrajevala tako iz področij psihologije in ekonomije, še vedno pa izkoristi vsako priložnost za osvajanje novih področij. Vodi tudi seminarje komunikologije in zdrave prehrane.
Mene je predvsem zanimalo njeno mnenje o vlogi novinarjev v času, ko klasične medije vsebolj izpodriva splet in spletne storitve. Analize kažejo (vsaj v ZDA), da časopisi in televizije letno beležijo že 20% izpada dohodkov zaradi široko dostopnih informacije prek spleta, ki jih ne morejo več nadomestiti.
Web 2.0 in vse kar je povezano z njim – Blogi in personalizirane spletne strani (google/ig) z novicami iz različnih virov (RSS feeds), ki so dostopne tukaj in sedaj, je resna konkurenca klasičnim novinarskim objavam. Resda lahko pogrešamo tisto pravo komentiranje političnih dogodkov, ki pa je v zadnjem času, tako pri nas, kot drugje v svetu takorekoč umaknjeno. Poročanje o dogodkih, ki to morda tudi niso, pa so prevzeli posamezniki in interesne skupnosti. Kaj torej preostane novinarjem?
Odgovor Vide me ni presenetil. Strinja se, da to, kar se dogaja, spreminja vrednotenje novinarstva in prizanava, da se nekateri novinarji precej ustrašili nove situacije. Hkrati meni, da se v svetu pospešeno išče način, kako na novo definirati avtorske pravice. Meni, da bo moral rešitev ponuditi Google ali pa bodo posamezne države dosegle, da se zapira dostop do določenih vsebin. Poskuse v tej smeri menda izvaja tudi Nizozemska poleg vsem znane Kitajske.
Sama menim, da se to ne bo zgodilo, rešitve bodo na voljo, če ne takšne, pa drugačne, tako kot za novinrsko delo velja, da je resnica kot voda – vedno najde pot.