Pisati, ko se nič ne dogaja, je težko, v dneh ko se nov dan že prične, preden končamo s starim, ko ne morem do fotografij, ker že nastajajo nove, pa ne utegnem sproti pisati o vsem, kar se dogaja. Prihaja poletje in junij je očitno čas, ko se vsi želimo še enkrat srečati, kajti prihaja tako željen čas počitnic.

Seveda se sprašujem kaj se mi dogaja, kajti še pred nedavnimi leti nisem bila povezana s prav nikomer. Skoraj brez družbe v novem okolju (beri Ljubljani), s svojima otrokoma in službo sem se prebijala iz dneva v dan. Ko bi bila lahko takrat povezana v splet, tako kot danes, bi najbrž bilo vse drugače.

Internet očitno ne povzroča odtujenosti z realnim svetom, celo obratno, meni je omogočil vse nove stike, poznanstva in prijateljstva.  Vsa tri društva, kjer sem aktivna imajo isto stično točko. Omogočanje nastopa na spletu in skrb za aktualne vsebine je možno samo prek človeških stikov. Če želiš aktivno sodelovati na spletu, se moraš tudi aktivno udejstvovati pri dogajanju, sicer lahko pišeš le na pamet, kar pa je običajno zelo kratkega roka.

In tako poleg aktivnosti vseh otrok dodajam še svojo in Aleševo mrežo. Zato takšni vikendi na srečo niso samo naporni, so hkrati tudi generatorji številnih novih idej in pristnih stikov z ljudmi, ki bi jih sicer nikoli ne spoznala. Bogatejši smo vsi, veliko dajemo in še več dobimo. In to šteje.