Pohod za hrano

Danes sem se pridružila mednarodnem Pohodu za hrano, ki je bil tudi v Ljubljani.

Zdi se mi pomembno, da se o tem govori. Da lahko sami sebe vprašamo, zakaj hlepimo po vseh nepotrebnih rečeh, ki nas praviloma ne zadovoljijo ali pa je občutek izpolnjenosti kratkega roka. Živimo v obilju dobrin, naše misli pa večinoma ne sežejo čez domači prag.

Na svetu zaradi lakote vsak dan umre 25.000 ljudi, od tega vsakih pet sekund umre en otrok. 852 milijonov ljudi nima dovolj za jesti. Lakota in podhranjenost sta med tveganji, ki ogrožajo globalno zdravje na prvem mestu. In dokler so lačni na svetu, ne moremo govoriti o miru in blaginji človeštva, navsezadnje niti o lastni sreči ne.

 

Zato sem danes bila zraven, ker si resnično želim, da bi ta svet naredili lepši in pravičnejši. Z majhnimi koraki in z veliko dobre energije bomo hodili z roko v roki še naprej.

Tags:

05 dejavnosti | se dogaja

Gremo na vrt

Vsako leto po 1. maju me napade mrzlica sajenja rož. Sledi prav obreden obisk vrtnarije, kjer resnično uživam in izbiram med barvami in vonji, cvetovi in sadikami. Nazadnje prinesem le škatlo ali dve novih sadik, kup vrečk s semeni, povrhu dodam tavelike vreče zemlje in oznanim veliko vikend akcijo dela na vrtu. Doma vsi zavijajo z očmi in se skrušeno odpravijo z motikami na vrt. Nato na veliko prekopavamo, režemo, grabimo in kosimo. Učinek je fantastičen. In od vseh rož najlepše cvetijo prav na trati.

Žal po izkušnjah preteklih let, je učinek take akcije kratkotrajen. Veliko posejanih rož sploh ne vskali, pozabili bomo zalivati ali pa nam bo dež popolnoma premočil vse posajeno. In tako nam bo sčasoma sama narava spremenila vrt po svoji podobi. Res je, da nam malo kaosa okoli naše hiše kar ustreza. Ne, da nam bi bilo to v ponos, moti pa nas tudi ne.

 

Tags:

03 dogajanja

Nov vsakdanjik.

Namesto, da se ob 16h delo konča, se ponavadi delo šele prične.

Danes sem že med vožnjo domov klicala naokoli; se dogovorila za ceno avtobusa za naš naslednji pohod, klicala novega mizarja, ker dogovorjenega nikakor ne dočakamo, klicala kolega za četrtkov jutranji sestanek na igrišču.

Doma sem začela po vrsti odmetavati nabrane obveznosti:
-najprej  sem po telefonu podaljšala termin v knjižnici, ker sem ugotovila, da tamauček še ni prebral polovico knjig,
-čevlje tamalim gremo kupovati jutri, ker že moramo v mesto zaradi ortodonta,
-v četrtek imamo dermatologa in nato hitim nazaj na sestanek sveta KS s krajani.

Danes zvečer smo zmenjeni, da na igrišču pri šoli popravimo ograjo.

In zraven tega se skušam vzdržati kajenja. Kajti vsako leto isto. Na morju poskrbim, da se lahko doma odvajam in potem grem čez natanko 6 tednov spet na morje.

In tavelika me seznanja s svojimi spoznanji, da itak stalno živi v stresu. Bi ji želela reči, da bo sčasoma bolje. Pa ne upam.

 

Tags:

kaos | vsakdanjik

Naj bo danes poseben dan.

Dan, ki ravno mineva, je bil pravzaprav povsem običajen popraznični delavnik. Pa vendar je vsak dan nekaj posebnega. Danes sem lahko preživela dan s svojimi najbližjimi; družino, prijatelji, kolegi. In ker danes Aleš praznuje in ker sem se opogumila in pričela pisati tudi sama, je pravzaprav danes poseben dan. Za vse nas.

Morje mi daje ogromno energije, zraven pa povzroča veliko dilemo. Kaj sem in kje so moje meje? Kaj me žene, da vedno znova ponavljam isto dejanje?

Tags:

morje