Ste se že vozili z ladijco? Po Ljubljanici?

Po dolgem času sem imela priložnost občudovati Ljubjano, ki mi je v tem letnem času enkratna.

Pa še polna lepih spominov.

Vsake toliko in zadnje čase čedalje pogosteje, me zgrabi čuden nemir. Moji nevrončki začno hitreje poskakovati, njim pa želi slediti tudi telo. Kaj se dogaja? Nekaj me čedalje bolj vleče v gibanje, ki bi nadomestilo ponavljajoče sedenje ob računalniku, sedenje ob kavici, sedenje ob knjigi, sedenje na sestankih, sedenje v avtu, sedenje na terasi.

Čeprav sem vsak dan utrujena do konca ali pa ravno zato, mi manjka resnično gibanje, ki bi mi nadomestilo ali olajšalo siceršnje rutinske opravke. In prihod poletja, z vsem kar odkriva in prikaže, je tudi eden izmed močnih motivacijskih dejavnikov.

Moja vrtavka išče, pa še vedno ne najde, kaj bil lahko stlačila v svoj urnik.

Telovadba ima tak šolski prizven, večkrat je bila kot predmet prisila, ker je bila na urniku vedno ob napačnem času. Rekreacija je zame organizirana dejavnost za množico, fitnes, pilates, same notranje aktivnosti. Tek? Sem poizkusila pa ne zmorem šprintat 10 minut skupaj, počasi pa ne znam teč in potem mi zadeva ni všeč. Kolo? Na kolesu imam otroški sedež (spredaj) in se voziti s praznim po klancih ne gre, ker me ovira. Vožnja s tamaučkom je pa itak samo izlet s kontrolirano hitrostjo. Tenis? Potrebujem soigralca, pa še drago bo. Badminton? Kdo bo z mano igral ob 5:30 zjutraj? Takrat namreč vidim edini čas, ki bi ga lahko namenila za tovrstno dejavnost. Namesto jutranje kave, takoj v superge in gremo. Samo kam, s čim in kako? Zbiram predloge in ne garantiram, da ne bom nanje pribila sto opravičljivih razlogov proti, kot so zgornji.

In vendar se vrti.

Včeraj sem v Krtini opazila nenavaden par, ki ga v naših krajih še nisem videla.
Si želim, da jima je pri nas všeč in da ostaneta tu čez poletje.

Danes je bil prav poseben dan. Dan, kjer ni manjkalo priložnosti za tek.

Zutraj smo se v društvu ŠD Krti združno podali na tek okoli gradiškega jezera. 21 naših članov je teklo, bilo nas je še enkrat toliko navijačev, osvojili pa smo kar 6 medalj v različnih kategorijah. Že vem, da bo tole za Krte postala prelomnica in da bomo sedaj med naše dejavnosti poleg pohodništva in nogometa uvrstili tudi tek.

Popoldan pa se je odvijal napovedani Mura Challenge. Še ena prelomnica, ki bo zelo vplivala tudi na življenje v naši družini.

Vsekakor je bil dan poln sonca, z mnogo dobre volje in z veliko prijetnih in nadvse zanimivih ljudi. 

Bila sem povabljena na zbor članov Kulturnega društva Milan Jarc. V naši krajevni skupnosti je navada, da se na vse dogodke in prireditve povabi še predstavnike sosednjih društev, kar je pravzaprav zelo lepo in prav. Tako naj bi lažje komunicirali, bili bolj povezani, glede na število prebivalcev, pa si tako ali tako vsaj polovico članov delimo.

KD Milan Jarc je poznano tudi v slovenskem prostoru, predvsem zaradi njihovega Poletnega gledališča Studenec. Vsako poletje se tu odvijajo gostujoče in domače gledališke predstave. Kmalu bodo dopolnili 60. obletnico delovanja. Čestitam. 

Preživela sem zanimiv večer v družbi z Vido Petrovčič, znano novinarko, ki jo je v Domžale povabila Cveta Zalokar Oražem. Tokrat se nam je Vida predstavila na čisto drugačni, osebni ravni. Najprej je vse presenetila s svojim popolnoma spremenjenim videzom. Izgleda mnogo mlajša in nedvomno k temu pripomore tudi njena na novo pridobljena vitkost. Menim pa, da gre pri njej za celovitejšo spremembo,  ki ji je bila omogočena z novimi okoliščinami. O svojem osebnem doživljanju preobrazbe je napisala tudi knjigo z naslovom Shujšamo skupaj, ki izide naslednji teden.

V pogovoru sem izvedela mnogo o samem novinarskem delu. Vida sedaj vodi okrogle mize in polnočni klub. Teme, ki jih obravnava zahtevajo veliko študija, ki pa ji očitno leži, saj je po študiju filozofije znanje nadgrajevala tako iz področij psihologije in ekonomije, še vedno pa izkoristi vsako priložnost za osvajanje novih področij. Vodi tudi seminarje komunikologije in zdrave prehrane.

Mene je predvsem zanimalo njeno mnenje o vlogi novinarjev v času, ko klasične medije vsebolj izpodriva splet in spletne storitve. Analize kažejo (vsaj v ZDA), da časopisi in televizije letno beležijo že 20% izpada dohodkov zaradi široko dostopnih informacije prek spleta, ki jih ne morejo več nadomestiti.

Web 2.0  in vse kar je povezano z njim – Blogi in personalizirane spletne strani (google/ig)  z novicami iz različnih virov (RSS feeds), ki so dostopne tukaj in sedaj, je resna konkurenca klasičnim novinarskim objavam. Resda lahko pogrešamo tisto pravo komentiranje političnih dogodkov, ki pa je v zadnjem času, tako pri nas, kot drugje v svetu takorekoč umaknjeno. Poročanje o dogodkih, ki to morda tudi niso, pa so prevzeli posamezniki in interesne skupnosti. Kaj torej preostane novinarjem? 

Odgovor Vide me ni presenetil. Strinja se, da to, kar se dogaja, spreminja vrednotenje novinarstva in prizanava, da se nekateri novinarji precej ustrašili nove situacije. Hkrati meni, da se v svetu pospešeno išče način, kako na novo definirati avtorske pravice. Meni, da bo moral rešitev ponuditi Google ali pa bodo posamezne države dosegle, da se zapira dostop do določenih vsebin. Poskuse v tej smeri menda izvaja tudi Nizozemska poleg vsem znane Kitajske.

Sama menim, da se to ne bo zgodilo, rešitve bodo na voljo, če ne takšne, pa drugačne, tako kot za novinrsko delo velja, da je resnica kot voda – vedno najde pot.

Pa je le obrodilo sadove tudi naše delo na vrtu. Kako se razveselim vsakega novega cveta. Čeprav je samo drobnjak ali pa drobne dišeče jagode.

 In pa vrtnice, cvetoča zapuščina moje matere.