Vsake toliko in zadnje čase čedalje pogosteje, me zgrabi čuden nemir. Moji nevrončki začno hitreje poskakovati, njim pa želi slediti tudi telo. Kaj se dogaja? Nekaj me čedalje bolj vleče v gibanje, ki bi nadomestilo ponavljajoče sedenje ob računalniku, sedenje ob kavici, sedenje ob knjigi, sedenje na sestankih, sedenje v avtu, sedenje na terasi.
Čeprav sem vsak dan utrujena do konca ali pa ravno zato, mi manjka resnično gibanje, ki bi mi nadomestilo ali olajšalo siceršnje rutinske opravke. In prihod poletja, z vsem kar odkriva in prikaže, je tudi eden izmed močnih motivacijskih dejavnikov.
Moja vrtavka išče, pa še vedno ne najde, kaj bil lahko stlačila v svoj urnik.
Telovadba ima tak šolski prizven, večkrat je bila kot predmet prisila, ker je bila na urniku vedno ob napačnem času. Rekreacija je zame organizirana dejavnost za množico, fitnes, pilates, same notranje aktivnosti. Tek? Sem poizkusila pa ne zmorem šprintat 10 minut skupaj, počasi pa ne znam teč in potem mi zadeva ni všeč. Kolo? Na kolesu imam otroški sedež (spredaj) in se voziti s praznim po klancih ne gre, ker me ovira. Vožnja s tamaučkom je pa itak samo izlet s kontrolirano hitrostjo. Tenis? Potrebujem soigralca, pa še drago bo. Badminton? Kdo bo z mano igral ob 5:30 zjutraj? Takrat namreč vidim edini čas, ki bi ga lahko namenila za tovrstno dejavnost. Namesto jutranje kave, takoj v superge in gremo. Samo kam, s čim in kako? Zbiram predloge in ne garantiram, da ne bom nanje pribila sto opravičljivih razlogov proti, kot so zgornji.
In vendar se vrti.