Namesto, da se ob 16h delo konča, se ponavadi delo šele prične.
Danes sem že med vožnjo domov klicala naokoli; se dogovorila za ceno avtobusa za naš naslednji pohod, klicala novega mizarja, ker dogovorjenega nikakor ne dočakamo, klicala kolega za četrtkov jutranji sestanek na igrišču.
Doma sem začela po vrsti odmetavati nabrane obveznosti:
-najprej sem po telefonu podaljšala termin v knjižnici, ker sem ugotovila, da tamauček še ni prebral polovico knjig,
-čevlje tamalim gremo kupovati jutri, ker že moramo v mesto zaradi ortodonta,
-v četrtek imamo dermatologa in nato hitim nazaj na sestanek sveta KS s krajani.
Danes zvečer smo zmenjeni, da na igrišču pri šoli popravimo ograjo.
In zraven tega se skušam vzdržati kajenja. Kajti vsako leto isto. Na morju poskrbim, da se lahko doma odvajam in potem grem čez natanko 6 tednov spet na morje.
In tavelika me seznanja s svojimi spoznanji, da itak stalno živi v stresu. Bi ji želela reči, da bo sčasoma bolje. Pa ne upam.