Firence, 2018

V Firencah sva že bila, na potepanju po Toskani, kar naju je zaznamovalo bolj, kot sva pripravljena priznati. Še vedno vsako leto romava v Italijo, še vedno je Toskana najin cilj. 

Pa sva hodila veliko naokrog, le do Firenc se nisva vrnila celih 16 let. Do prejšnjega tedna, ko se je splet praznikov in prostih dni oblikoval v čas za najine Firence.

Tokratni obisk je bil skrbno načrtovan, izbrano je bilo bivališče in vnaprej določene ure obiskov v galerijah, saj brez tega v Firencah sploh ne gre. Ne moreš kar priti po vstopnico in si ogledati npr. Tizianovo "Urbinsko Venero". Ne, treba je na internet, si izbrati datum in uro, preveriti razpoložljivost in vse skupaj narediti nekaj dni pred obiskom. To velja že za februar, kaj šele za poletne mesece, ko je obiska neprimerno več.

Najino popotovanje se je začelo zjutraj, ko sva se izvila iz snežnega objema. Pri nas je bilo približno 20 cm snega in megla. Prava zima torej. Ko sva se peljala proti primorski, pa naju je že pozdravilo sonce. Padska nižina in Toskana pa sta se kopali v pomladnem soncu na 12 stopinjah. Takoj sva izrabila klimo za dolgo prijetno kavo in sva že vedela, da bodo tole čudoviti dnevi v Firencah.

No, naslednja postaja je bilo najino stanovanje, v samem centru, kjer so ulice ozke in predvsem povsem zasedene. Ugotovila sva, da bo strošek parkiranja avta blizu stroška za stanovanje, zato sva naredila akcijski načrt in najino vozilo premaknila iz prve cone nekam na sever, kjer imajo vzdržno tarifo za celodnevno parkiranje. Hoje do tam je bilo za naju 20 minut, kar seveda ni bila težava. Za turista, ki nima tekaških superg pa je razdalja verjetno že kar kočljiva.

Stanovanjce mi je bilo strašansko všeč.

Uspeli so s precej enostavnimi detalji ustvariti nekaj resnično prikupnega in sodobnega. Z dobro voljo sva nadaljevala prvi obhod po ulicah.

Tudi ponoči  je stolnica Duomo v Firencah nekaj veličastnega.

Reka Arno in znameniti most Ponte Vecchio v ospredju.

Naslednji dan sva s kartami v rokah in športno opremljena nadaljevala najin pohod po ulicah. Kmalu sva ugotovila, da je pravzaprav vse skupaj mnogo manjše, kljub ponosnim in znamenitim stavbam in vsej zgodovini. Našla sva tudi trg, kjer sva nekoč že bila. Dovolj časa je bilo, da sva imela kosilo »kar doma« in se popoldan vrnila na oglede v Uffizi.

Venerino rojstvo (Botticelli)

No, tokrat pa naju je res zadela veličina vsega razstavljenega. Po dobrih dveh urah nisva zmogla več. Ne moreš zajeti toliko lepote, zgodovine in vsega hkrati. Če želiš dejansko sprejeti vsa sporočila umetnikov, se moraš vračati vedno znova in znova.

To spoznanje naju je varovalo naslednji dan, ko je bila na vrsti Accademia. Še dobro, da je David na ogled kar takoj in so vse ostale razstave bolj opcijske. 

Množice pridejo zaradi Michelangelovega Davida.

Ko sva n-tič prehodila iste ulice, na tržnici nakupila zalogo začimb in nato pobegnila na grič nad Firencami, sva spoznala, da tudi sonce ne zmore vsega. Ob vetru, ki se je vzel očitno iz okoliških zasneženih vrhov,  so tudi Firence postale manj gostoljubne.

Mraz naju je spomnil, da je še vedno zima in da je doma, kjer naju čakata otroka, prijetno zakurjeno. Pa sva šla, z enakim veseljem, tokrat proti domu.

No, še ena malenkost; Aleševe kavbojke je bilo treba nujno zamenjat. Še vedno verjame, da so v Italiji cenejše. Tokrat je kupil celo troje. Jaz pa to veselo izrabljam za nove izlete. 

Galerija:

Trije veličastni.

Pred mostom Ponte Vecchio, s spomini na najino potovanje.

 

Na mostu Ponte Vecchio, leta 2002.

 

Zanimiva fontana krasi ulični vogal.

Z novo dunajsko kapo na sonce v Toskani.

Se bom še vrnila ali ne? Kovanec in Porcellino sta odločila. 

Pogled čez okno v galeriji Uffizi.

Ciao Bella

Tags: ,

02 potepanja