Pitve


Pitve, otok Hvar 


(julij 2006)

Težko je od doma opisati mediteransko lepoto, ki sem jo ponovno odkrila v mali vasici sredi otoka.

Ožarčene s soncem, zjutraj in zvečer so Pitve biser, ki bo zagotovo še večkrat obiskan.

Obkrožene s poljami sivke, hiške iz kamna, med njimi ozke stezice brez prometa, nad vasjo pa cerkev z enkratnim razgledom na morje.

Vonj, ki lebdi v zraku je nekaj posebnega; sivka, morje, pomaranče in fige, ribe ter sonce.

V vasi sem bila vsak dan našega bivanja na otoku. Na koncu vasi je namreč pričetek predora, ki vodi čez hrib, na drugo stran otoka, v Zavalo, kjer smo se najprej utaborili. Vračali pa smo se tudi po naši selitvi v Jelso, na jutranji sprehod ali v konobo na ribe.

Zaljubila sem se v ta ambient, v tole vasico, v ta njen vonj. Sedaj bom iskala in tavala po širnem svetu, iskala, da bi ponovno našla ta občutek pristnosti, tako domač in tako enkraten v svojem okolju.

vir: krtina.com / galerija (2006)

Tags: ,

morje

Spoznavanje z mobilno hiško v Istri

Mobil home in predprvomajski prazniki v Istri

(27.4. do 30.4.2006)

Po zimi, kakršna je bila letošnja, nas je že močno skominalo morje. Odločitev za odhod je bila neomajna, kljub napovedanemu dežju. Pregledovala sem vse mogoče napovedi, vsi so napovedovali dež in mraz.

Ponavadi se za prvi maj namestimo v apartma, za katerega upamo, da bo čimbližje morju in brez vsiljivih lastnikov. Na internetu sem čisto po naključju zašla na strani agencije, ki ponuja "mobil home" varianto počitnic. Čeprav smo vsakoletni obiskovalci kampov, se s temi novodobnimi prikolicami še nismo srečali. Tam, kjer ponavadi mi postavljamo naš šotor, so avtomobili nezaželjeni.

Tole je cenovno zelo ugodna ponudba apartmaja na sami plaži!

Na spletu sem našla še naslednje izraze: mobilne stanovanjske enote, premične hiše, mobilne hišice.

Kaj bolj primernega bi si skoraj ne mogli želeti.

Rezervacijo sem opravila po el. pošti dva dni prej, kar je za nas sicer nenavadno. Običajno se podamo na pot brez točno določenega cilja.

Kljub nečloveško zgodnji uri - ob štirih je bil Aleš že pokonci - ob 6:15 smo krenili po Vita - nas kolone proti Primorski niso pustile na cedilu. Padal je dež, nekateri smo bili zaspani, kljub temu pa polni pričakovanja. Gremo na morje!

Brezhibno čista, samo naša kopalnica s toplo vodo sredi kampa - luksuz!

Hišica je prijetno presenetila v vseh pogledih. S sabo smo tovorili še eno napihljivo posteljo, vendar jo nismo potrebovali. Prostora je bilo dovolj: široka postelja v spalnici, ločena otroška soba s tremi posteljami ter dnevni prostor z ležiščem, satelitsko televizijo, velikim hladilnikom, zasilnim ogrevanjem in plinskim štedilnikom. Zgodnji jutranji odhod - v kampu smo že ob 12h pili kavico na naši terasi - nam je omogočil prosto izbiro hiške skoraj ob morju. Šele v popoldanskem času smo dobili nekaj sosedov. Vreme pa po napovedi - deževno.

1. dan - nabiranje školjk, vsako uro vsaj enkrat tudi dežuje.    

    

2. dan - po jutranjem dežju, se nebo razpre in bele plaže Kamenjaka kar vabijo v vodo.

3. dan - popoldansko sonce, v morju nikogar, Krtinci se pa kopamo. 

    

4. dan - vreme se nam posmehuje - piha močan veter, zunaj je 12 stopinj.

Prvi dan proti večeru je Leander dobil vročino. Ugotovili smo, da smo doma pozabili celotno torbico s prvo pomočjo, vključno s termometrom in sirupom proti vročini. V zadnjih minutah pred zaprtjem sem v lekarni kupila najnujnejše. Po žlički sirupa je otrok zaspal. Vajo smo ponavljali vsake štiri ure približno 24 ur. Nato pa je otrok začel spet jesti in tekati naokoli.

Zjutraj so me zbudili ne ravno prijazni službeni klici, zunaj je deževalo, Leander je imel vročino, ostali štirje otroci so se obmetavali v premajhni sobici, skoraj bi že obupali, ko je nenadno posijalo sonce - in dan je bil rešen. Odšli smo do Kamenjaka, poiskali najlepši zalivček na Jadranu ter končno zadihali pravi mediteranski vonj.

Vito se je vrgel v vodo, ostali smo namakali noge, nekateri tudi oblačila. Leander je capljal v gumijastih škorencih. Ker je bilo pozno in daleč od našega doma, so otroci vse upe preložili na naslednji dan. Če bo sončno, se bodo kopali. In tako je tudi bilo.

Zadnji dan nas je dobesedno odpihnilo domov. 10:45 smo odpeljali iz kampa, doma smo bili ob 14h po 190 km mokre ceste. Ja, pa malicati je bilo potrebno v Kopru. Ker je deževalo, nas je gostila kar parkirna hiša najboljšega soseda v 1. nadstropju.

Vir: krtina.com/galerija (2006)

Tags:

morje

Ljubljana


Sobotni jutranji potep po Ljubljani

4. junija 2005


Od nekdaj se rada sprehajam po Ljubljani. Če je to sobota, še toliko raje - posebno zjutraj, ko je vse še tako polno obetov. In vonj, ki je v zraku in sproščeni obrazi ljudi, vse to mi naredi dan lepši.

Avto puščam na Prulah, nato pa se peš odpravimo v stari del mesta. Resda ne tako pogosto, kot bi želela. Danes me je s potepom nagradil Aleš, ki si je omislil obisk pri frizerju na Starem trgu. Tako sva imela z Leandrom kar dovolj časa, da sva lahko mirno opazovala vrvež na ulicah. (in zraven še fotografirala)

Po postanku na Levstikovem trgu kjer ima svoj vodnjak Herkul, še en pomežik soncu, nato pa na Stari trg, kjer si je užitek ogledovati izložbe in opazovati jutranje priprave pogrinjanja in urejanja mizic na ulicah.

S Šuštarskega mosta, ki je že poln prodajalcev ročno narejenega nakita in drugih cotkanih izdelkov, se lepo vidi obrežje Ljubljanice - Breg in Hribarjevo nabrežje. Prešeren s svojo muzo opazuje množice tujih turistov, ki zadnja leta prihajajo v Ljubljano. Zanimivo mi je poslušati vodičko, ki je polna energije in zanosa in v angleščini opisuje naše mesto.

Ob Ljubljanici na Cankarjevem nabrežju so kljub zgodnji uri stojnice z umetninami že polne. Gledam grafike, pletenine, nakit, veliko usnja in slikarskih umetnij. Ambient in ponudba delujeta usklajeno in lepo. Na gradu plapola ljubljanska zastava.

Že na Tromostovju naju je Aleš dohitel. Nato smo si skupaj utirali pot do slastnih žemljic na Tržnici. 

 Pa jagod in češenj...

Tržnica 

Ponavadi kupim gobe, ki so a tržnici vedno prisotne, tudi kadar jih pri nas v gozdu ni. Saj so ostrigarji zame prav tako okusni. Čeprav se danes namenim naravnost pod rdečo streho, kjer se vse šibi od jagod iz Krškega polja in Briških češenj. Na jagode me vežejo močni spomini, saj sem v mladosti tudi sama velikokrat sodelovala pri obiranju jagodnih nasadov. Od tam sem doma.

Obisk tržnice brez cvetličnega trga ni popoln. Kar sedla bi med vse to cvetje. Koliko barv, koliko vonjav, ljudi, utrip mesta je zagotovi najbolj občuten ravno na tržnici. Sledi še kava v prijetno senčni ulici. Leander je dobil balon in ga sedaj meče v mimoidoče ljudi. Nekateri se igrajo z njim, drugi se nasmehnejo, tretji pa ga niti ne opazijo.

Jaz pa sem jo končno opazila. Že ko sem prvič brala o odprtju te trgovine, sem se zavezala, da tudi sama sodelujem. Pravična trgovina počloveči proces trgovanja, saj poskrbi, da je trgovska veriga čim krajša in da se potrošnik zaveda kulture, identitete in pogojev v katerih proizvajalci živijo. Gibanje pravične trgovine (Fair trade) si prizadeva za to, da na mesto proste trgovine stopi pravična trgovina, ki bo depriviligiranim proizvajalcem na jugu omogočila dostojno preživetje in končno presekala Gordijski vozel revščine, bolezni, zadolževanja, podhranjenosti in degradacije okolja. Več si preberite na naslovu: http://www.umanotera.org Pravična trgovina se nahaja na Starem trgu 30. Našla in kupila sem prekrasen okvir za sliko z afriškim motivom. V službi sploh nimam slike mojih otrok. No, sedaj okvir že imam.

Tivoli    

Še en cilj smo si danes zastavili. Obisk fotografske razstave. Do Tivolija se odpravimo peš iz centra. Najprej nas pozdravijo lokvanji. Želvice pa danes ne opazimo nobene.

Zemlja, pogled iz neba je razstava, ki je odprta dan in noč - do sredine ali celo konca poletja. Apelira pa na nas, naj končno že začnemo čuvati ta naš svet. Je edini, ki ga imamo in popoln v svoji lepoti. Več si lahko preberete tule: http://www.yannarthusbertrand.com/

Kdor še ni obiskal razstave fotografij v Tivoliju - mu sporočam, naj si vzame urico časa in si ogleda, kako lep je naš planet.

 Tivoli

In bil je že čas kosila. Vrnemo se v center in ker se danes razvajamo tako in drugače, si privoščimo še kosilo. Prvič sem jedla kebab in moram priznati, da mi je bilo vse zelo dobro.

Ne vem, ali je samo danes poseben dan, da vidim okoli sebe toliko lepote ali pa sem enostavno vsak dan preobremenjena s svojimi skrbmi, da se ne znam in ne zmorem ustaviti. Sporočilo dneva vsekakor je, da je sreča v malih stvareh povsod okoli nas. Samo prisluhniti je potrebno.

 češnje na tržnici

 Tivoli

 še več cvetja

 Frančiškanska cerkev

 Golobi se prav nastavljajo fotoaparatu.

 ulični grafiti

 Grudnovo nabrežje

 Herkul na Levstikovem trgu

 oče in sin

 lokvanji

 razstava

 Stolp z uro na magistratu. 

Pri obisku tržnice vedno najprej zavijem še med steklarske in lončene izdelke. Da si vsaj napasem oči.

 moderna galerija

 Nad strehami se dviguje Nebotičnik.

 pekarnica

 Robbov vodnjak

 cvetje na tržnici

 Stari trg

 Ljubljana je obsijana s soncem.

 Tri na en mah

 

 Tromostovje

 

Vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

02 potepanja

Jerebika


Jerebika, iskana in najdena, 1.5.2005, pod Malo planino.

Jerebika je dolgo uživala sloves drevesa, ki ščiti pred čaranjem.

Njeno ime je povezano z skandinavsko runo čaranja in sanskrtsko runa, ki pomeni čarovnika. Rune naj bi bile izrezane iz jerebike in ima glaven pomen v druidskih svečanostih. Celo v najstarejših časih so ta verovanja praktično držala skupaj različne dele Britanije. Na severu so pritrdili križe iz jerebike v stajah pri živini, da bi zavarovali živali pred poškodbami, kmetje pa so gonili svoje koze skozi obroče, ki so bili obloženi z vejami jerebike. Spomladi so z njimi ovili tudi vrata hiš, nadeli pa so si jih tudi ljudje, da bi jih jerebika ščitila pred negativnim čaranjem - "hudičevim očesom". Na Walsu ali Cymru, so jerebiko sadili okrog cerkva, da bi pazila na duhove smrti kot so ponekod sadili tiso.

Jerebika je grm ali do 16 m visoko drevo, ki ima okroglasto, precej redko krošnjo. Raste raztreseno po vsej Sloveniji in je dokaj nezahtevna rastlina. Pojavlja se na razmeroma suhih in tudi vlažnih prostorih. Raste od nižin do subalpinskega pasu.

Deblo je valjasto in vitko, skorja je sprva sivorumenkasta, kasneje črnikasta, pogosto podolgem razpokana. Les je drobnozrnat, črnjava je lepe rdečkaste barve in jo uporabljajo za izdelovanje drobnih struženih predmetov. Listi so neparno pernati, 10 – 20 pa tudi več cm dolgi, sestavljeni iz 11 – 15 lističev, v jeseni se obarvajo krvavo rdeče. Lističi so suličasti, ostro napiljeni ali nazobčeni, sprva so na obeh straneh gosto dlakasti, pozneje pa večinoma goli.

Cvete v maju in juniju. Cveti tvorijo češulje, ki neprijetno dišijo in so bele barve. Posamezni cveti imajo rogljičasto, dlakavo čašo, 5 belih venčnih listov, mnogo vitkih prašnikov ter večinoma do 5 pestičev. Plodovi so kroglasti, 9 do 10 mm debeli, sprva so rumeni, kasneje pa kot drobna jabolka svetlordeči ter trpko kislega okusa.

Jerebika vsebuje vrsto važnih zdravilnih snovi in bi jo morali pri zdravljenju več uporabljati. Predvsem je pomembna velika vsebnost vitamina C v plodovih. Ugotovljene so bile tudi izredno majhne količine strupene parasorbinske kisline. Sorbit pod imenom "sionon" je uporaben za sladkorne bolnike. Poleg tega so popolnoma zreli plodovi, ki že nekoliko vrejo, znano odvajalo.

Kompot, žele in svež sok učinkujejo ugodno pri hripavosti in so dobri za grgranje. Ravno tako je priporočljivo pri bronhitisu in pri vseh pljučnih boleznih in vnetju reberne mrene večkrat na dan piti po čajnih žličkah sveže iztisnjen sok jerebikovih plodov. Svež sok iz plodov je tudi naravno zdravilo zoper ledvične kamne, čaj iz svežih jerebikovih cvetov pa zoper pljučnico.

V našem prostoru je jerebika vezana v glavnem na vlažno zemljišče ob potokih in povirjih, kjer z gorkim javorjem gradi posebno združbo Sorbo – Aceretum ter po rahlo zamočvirjenih pohorskih planotah, kjer je bolj ali manj redno primešana smrekovemu ter javorjevo – bukovemu gozdu, kjer opravlja skromno meliorativno funkcijo. V višinskih legah se pojavlja posebna varieteta z golimi mladimi poganjki ( Sorbus aucuparia var. glabrata ).

povzeto po Samo Sušek, univ.dipl.inž. gozd.

vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

gorska narava | 02 potepanja

Dolomiti


So Dolomiti res rdeči?

Krtina – Domžale - Rateče – Trbiž – Tolmezzo – Ampezzo – Valle di Cadore – Cortina D'Ampezzo – Passo di Falzarego (2150 m) - Arabba – Passo Pordoi (2239 m) - --> Alleghe – Belluno – Nova Gorica – Ljubljana – Krtina

(6., 7. in 8. avgust 2004, od petka popoldan do nedelje opoldan)

petek

Leander je bolan. Včeraj z vročino in vnetim ušesom je dobil antibiotik. Že popoldan pa je brez vsakih znakov bolezni veselo skakal in plezal naokoli. Danes ima težave s prebavo. Preoblačim ga vsako uro. Skoraj nimava več čistih cunj. Kličem v zdravstveni dom, kaj naj naredim. Pravijo, naj se oglasim jutri, če ne bo bolje.

Ampak, jutri naj bi bili že sredi Italije. Ob enih pride Aleš iz službe, jaz sem medtem že spakirala nekaj hrane in oblek, čevljev, dekic in igrač. Gremo ali ne? Bo doma kaj bolje za malega?

Kot vedno, izziv poti je prevelik. Še vedno se lahko obrnemo in gremo domov. Točno ob 15h smo v avtu in prva postaja je Špar v Domžalah. Nakupim vse, kar je iz borovnic. Jogurte, sokce in pa zvezčič za pisanje dnevnika. Dolomiti – prihajamo! Časa za potep imamo točno do nedelje do 15:25, ko pripelje vlak naša tabornika domov v Ljubljano.

Kmalu smo čez mejo in prvo mesto, kjer si pretegnemo noge je Tolmezzo. Ura je šest, vsi so na ulicah, tudi avtomobili. Ne najdemo kakšnega posebno simpatičnega trga, niti pešpoti. Podoba, ki preseneti; skozi mesto, med avtomobili pešači za krsto grupa ljudi. Spredaj župnik z mikrofonom. Promet se ne ustavlja.

 Tolmezzo

Mi gremo naprej, dokler je še dan. Peljemo se med vasicami in ob pol osmih se odločimo, da je za danes dovolj. Smo v Ampezzu. Iščemo in ne najdemo kakšnih turističnih informacij. Smo že prepozni, edini hotel pa je poln. Za ovinkom je še ena hiša s privat prenočišči. Izbire ni veliko, zato se namestimo v sobi za 60€. Zvečer gremo na trg, kjer uživamo v etno koncertu z violinami in kitarami. Pojejo v romanščini in vzdušje je domače in prijetno. Leander občuduje fontano in pleše. Le nekaj ur od doma smo, pa hkrati v čisto drugem svetu »neodvisne republike Carnie«.

sobota

Pred nami so gorski prelazi, naš cilj in naša pot. Vozimo se iz ene doline v drugo. Vmes pa čez hribe, višje in višje. Vršaci gora so impozantni. Več ali manj sami 3 tisočaki. Žal nama je, ker še nimava podrobne karte. Razgledi so čudoviti. Pravega prostora za ustavljanje pa je malo. Nikjer ne moreš biti sam. Italijanov je enostavno preveč. In na čisto vsak hrib imajo cesto ali pa vsaj žičnico.

Cortina D'Ampezzo. Izredno urejen in turističen kraj. Sprehajamo se po ulicah polnih ljudi z najbolj raznolikimi stili oblačenja. Noblesa in irhaste hlače, otroci, psi in barve. Barve cvetja in gora v ozadju. Vse vrvi od življenja. Nam se pa mudi naprej. Vreme se kisa in vrhovi so že v megli.

 Cortina D'Ampezzo

Ovinki in strmine, malo dežja in spet in spet novi vrhovi, nove vasi. Ustavimo se na Passo di Falzarego. Narediva nekaj slik. Povsod nakrog so speljane žičnice. Povsod je polno ljudi.

Arabba. Slikovita vas tik pred Passo Pordoi. Tu srečava prvo slovensko tablico na avtu. Punca, ki spremlja svojega kolesarja, ki se je očitno namenil prekolesarit pot, ki jo mi komaj zmoremo s štirikolesnikom. Držimo pesti, da mu uspe.

Na vrhu na najino razočaranje pada dež. Še dobro, da mali spi že dobršen del poti. Sprehod tako odpade. Čudiva se najvišji gondoli, ki pelje direktno v nebesa. Noro!

Glede na uro, ki kaže štiri popoldan, nama je jasno, da dlje ne moreva. Počasi bo potrebno pot obrniti proti domu. Drugače jutri ne prideva pravočasno. Izbereva pot mimo Marmolade na jug. Obljubiva si, da sem še prideva in nadoknadiva izgubljene razglede.

Pred večerom se ustavimo v idilični vasici Alleghe ob jezeru. Edina dilema je, kateri hotel izbrati, saj kaj veliko drugega tu ni. Hotel pri hotelu. Razlog temu je zimski turizem, saj ponujajo 80 km urejenih smučišč. Nastanimo se v lepi sobici z razgledom na gore in jezero. Ravno je še čas za sprehod v dežju. Opremimo se z nahrbtnikom za malega in dežniki. Občudujemo račke v jezeru in spet slapove cvetja. Ne moremo mimo slaščičarne ali pekarnice. Za večerjo si nabavimo sladkega peciva, ki nam ga posebej skrbno zavijejo in dodajo pentjo.

 Alleghe

Leandru borovnice najbrž že gledajo iz ušes, pa vendar so pomagale. Je dobre volje in niti sekunde pri miru. Tako še kave ne moreva spiti, brez, da bi ga lovila, ko pleza na stole ali v torbe. Skoraj bi padel v banjo, kamor je pred tem zmetal stvari, ki jih je sunil v sobi.

nedelja

Po zajtrku se poslovimo od jezera. Ob 9h že vijugamo proti morju. Smer Benetke. No, do tam ne pridemo, kajti že prej zavijemo proti Sloveniji. Postanki za kuhanje kave in malico so tokrat kar na avtocestnih počivališčih. Ob 12:30 smo na meji, do vlaka imamo še točno tri ure. Tako smo pravočasno doma, kjer zmečemo ven našo prtljago, preoblečemo Leandra in 10 minut pred prihodom vlaka s Tadejo in Mitjem, že stojimo na peronu v Ljubljani.

Sledijo prisrčni objemi, pripovedovanje doživetij in kupi cunj. Pralni stroj bo delal nadure.

  Alleghe v jutranjem soncu

 Cortina D'Ampezzo

 Passo Pordoi

 

 Passo Pordoi

 

 

 

 vir: krtina.com/galerija (2004)

Tags:

02 potepanja

Ptuj


Oktobra pa vedno nekam

Krtina – Maribor - Lenart - Gornja Radgona - Radenci - Veržej - Ljutomer - Jeruzalem - Ormož - Ptuj - Trojane - Krtina

9. in 10. oktober 2004

Z Alešem pijeva kavo in se bodriva. Ura je osem. Greva ali ne? In kot vedno - želja po potepanju je spet prevelika. Ne zaustavi naju niti dež in grmenje z nevihto, ki divja zunaj. Leander pa tečnari in tuli že navsezgodaj. Spakirava v eni uri in ob pol desetih smo že na poti proti Štajerski. Naš cilj je Ptuj. Kaj bomo uspeli poleg tega videti pa bo čisti bonus.

Peljemo se do Maribora in se ustavimo v Lenartu. Ker Leander še spi, se odločiva, da gremo še naprej, do gradu Gornje Radgone.

 

Sedaj pa bo že čas, da si malo pretegnemo noge. Pritegne nas enkratno obnovljen grad. V drevoredu nabiramo divje kostanje, dokler nam ne letijo že iz vseh žepov, kar jih premoremo.

Nadaljujemo pot do Radencev, kjer se meni obudijo spomini na mehurčke iz mladosti. Iščemo izvir naše Radenske tri srca. V čudovitem parku odkrijemo tudi mehurčke. Čeprav niso več tako pisani, kot jih imam v spominu, sva navdušena nad prostranostjo parka in urejenostjo.

 

Vreme se je medtem ustalilo. Je prav prijetno in mi se podamo v Prlekijo. Brez ogleda mlina na Muri res ne moremo. In ker je Aleš še vedno navdušen nad peko kruha, najdeva Babičev mlin in kupiva 16 kg moke!

 Babičev mlin

Naslednji mesec mi ne bo potrebno iti v trgovino. No, bomo še videli.

Sonce sije in mi smo v Ljutomerju, kjer si privoščimo sladoled. Sprehajamo se po še enem čudovitem mestecu, nikamor se nam ne mudi. Le uživamo. Pot nadaljujemo po Turistični vinski cesti.

 

Gorice, urejeni vinogradi in klopotci. Domačini obirajo grozdje, povsod je polno življenja. Grozdje kar vabi in ne morem se upreti, da ne ustavim in pokusim sladki sadež.

 

 Ljutomer

Pred večerom se pripeljemo do Ptuja. Staro mesto ima prave ozke uličice. In zato povsod enosmerni promet. Tako najprej trikrat obkrožimo samo mesto, nato pa le najdemo prostor za spanje. V hotelu se po prvem nezadovoljstvu s podstrešno sobico namestimo v prostornem apartmaju.

 hotel Mitra

  Orfej in Evridika

Še je čas, da gremo odkrivati okolico. Zapeljemo se do gradu Vurberk. Tja so me pritegnile znane zdravilne točke. Ker pa Leander nima posluha za takšno sproščanje, si raje privoščimo dobro kavico v grajski okrepčevalnici (kjer smo edini gostje). Zunaj se je že stemnilo.

Danes so se napovedi vremenarjev uresničile. Dežuje in bo deževalo cel dan. Kasneje zveva, da so povsod po Sloveniji hude poplave.

In ker nas pa že ne zaustavi nekaj dežja, si opašemo otroka v nahrbnik, in gremo pod dežniki na ogled mesta. Zaradi njega smo vendar tu. Ko prisopihamo na grad, pa nas pričakajo zaprta vrata. Ampak se ne damo kar tako odgnati. V turističnem vodniku najdem telefonsko številko in pokličem na grad. Ti žalostno čakajo turiste, le teh pa nikjer. Seveda, ko pa so jih zaklenili ven! Po odkritju ključa so nam veselo prihiteli naproti. Z veseljem so nam razkazali Ptujski grad.

 Odklenili smo grajska vrata.

 Ptujski grad

Po okrepčilnem spančku, se odpravimo na ogled še ene razstave iz rimskih časov. Nato pa po ovinkih proti domu.

Ptujska gora in pričakovani razgled, dovoz do gradu Štatenberg in čez Trojane po dišeče krofe naravnost domov.

 

Vsa pohvala za potrpežljivost gre tokrat najmlajšemu. Doma tečnari, ker je dooolgčas. Kadar gremo naokoli, pa je čisti cukr.

 grad Štatenberg

 

vir: krtina.com/galerija (2004)

Tags:

02 potepanja

Furlanija

Pot na zahod – spoznavamo Furlanijo

(Aleš, Helena, Flori, Leander, 31.10. – 1.11.2005)

  

Furlanija - Julijska krajina (italijansko Friuli-Venezia Giulia) je najbolj vzhodna dežela (ital. regione) Italije. Meji na deželo Veneto, Avstrijo, Slovenijo in Jadransko morje. Ima 1,18 milijona prebivalcev. Glavno mesto je Videm. Dežela je razdeljena na štiri pokrajine (ital. provincia) z glavnimi mesti Trst (Trieste), Videm (Udine), Gorica (Gorizia) in Pordenone. Furlani so samostojen narod s svojim jezikom in kulturo. Njihov jezik se od Italijanščine razlikuje tako, kot Srbščina od Slovenščine – morda pa še bolj. Na žalost so jih Italijani pod fašizmom skoraj popolnoma asimilirali. V zadnjem času ustanavljajo svoje privatne šole in vrtce, saj jim Italijani, podobno kot Slovencem, ne priznajo nobenega posebnega statusa in zato tudi ne podpirajo izobraževanja v materinem jeziku.

1. Lignano Sabbiadoro – Zlata plaža v Lignanu

Glavno pakiranje je potekalo zjutraj. Kljub temu, da gremo samo za dva dni, se je nabralo kar nekaj nahrbtnikov. Od šolske torbe – zaradi risarskih pripomočkov, do naše mini kuhinje, kjer imamo obvezni pribor za kuhanje kave, piškotov, salamc ter sadja. Pa rezervni čevlji in bunde, v stilu - nič nas ne sme presenetiti, odejice za tamalčke, potem pa še kup drobnarij, ki jih ponavadi nikoli ne potrebujemo. Res pa je, da nam tole metanje na kup in v avto ne vzame več kot uro časa in že smo v nizkem štartu. Pomahamo muci Rozi in muci Melhijad ter gremo proti Primorski. Odhod 31.10.05 ob 9:20.

Prihod 11:30 – brez težav smo prevozili 217 km, od Krtine prek Fernetičev do Lignana. Že ob vstopu v mesto nas pričakajo veličastni vodometi, ki napovedujejo dogajanje v velikem slogu. In res, ko pridemo po praznih cestah do konca rta – vidimo prazno plaže, prazne ulice, zaprte hotele.

  

Velika prostranost lepote, ki sameva. Le nas pričakuje.

Kilometri peščene mivke – do koder seže pogled v levo in desno. Osamljeni sprehajalci puščajo sledi svojih stopal v pesku. Sedimo pred obzorjem, poslušamo zvoke morja, le sonca ni, tistega žgočega, vročega. Otroka sta navdušena. Morje, školjke, mivka, rakci… Odkrila sta peskovnik vseh peskovnikov.

 

Presenetijo nas jezdeci. Konji dirjajo, voda škropi naokrog, prizor je vreden filmskega platna. Nikamor se nam ne mudi, odpeljemo se ponovno skozi mesto do marine.

  

Na zemljevidu mesta opazimo zanimivo spiralno postavitev ulic. Zaman iščemo - po vzoru istrskih promenad – dušo in jedro mesta. Tega občutka v realnosti ne dobimo, ker je mesto ena sama velika hotelska veriga, ki se pozimi spremeni v mesto duhov. Poleti pa je tu milijon ljudi.

 

Raje se vrnemo na plažo. Nekaj kilometrov proti zahodu najdemo še eno zanimivost.

2. Lignano Sabbiadoro – Nabiralci školjk

 

V vodi je polno ljudi. Ne kopajo se, ampak s košarami in vedri hodijo po plitvini. Seveda nas muči radovednost, saj je prizor nevsakdanji. Od domačina izvem, da nabirajo školjke. Žal ne poznam vrste školjk, ki jih nabirajo. Gre za zelo podolgovate, ploščate in ravno odrezane školjke, kot je tale na sliki v pesku. Najbrž jih imajo za večerjo ali pa jih prodajajo. Po pričakovanju - mi nabiramo kostanj, tule pa nabirajo školjke.

   (prstec)

3. Palmanova

Ob pol štirih popoldan gremo dalje. Pol ure vožnje in že smo pred enimi od šestih vrat, ki vodijo v staro mesto Palmanovo.

  

Mesto ima izreden tloris – osemkotnik, v središču je trg z antičnim vodovodom, ulice v jedru so tlakovane iz marmorja in tvorijo zvezdasto strukturo, ki se na izhodih iz mesta končajo z veličastnimi portali.

   

Dnevna svetloba prehitro mine in naša pot se nadaljuje proti Novi gorici. Nameravamo prespati v kakšnem družinskem prenočišču. Slaba predpriprava na pot botruje temu, da ne najdemo prenočišča niti v hotelu, ker je vse zasedeno.

4. Šempeter

 

Uspemo dobiti sobo v Šempetru, ki se izkaže za prav prijetno naselje.

 

Zbudijo nas zvonovi, 1. november je, in na trgu pred nami cerkev in polno ljudi. Sprehodimo se po trgu, najdemo najlepše jesensko obarvano drevo.

Odhod iz Šempetra ob 10:20 za nami je že 318 km poti.

5. Kostanjevica

Prvotno začrtano pot do Vidma spremenimo in si raje ogledamo vse hribčke v bližnji okolici. Najprej se povzpnemo do samostana Kostanjevica. Od tu je lep razgled na Novo Gorico, kot tudi na Sveto goro, kamor smo namenjeni.

Grobnica na Kostanjevici hrani ostanke zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Po francoski revoluciji so jih pregnali iz Francije. Zatekli so se v nekatere kraje po Evropi, končno so 1830 našli zatočišče pri goriškem grofu Coroniniju. Pokopani so na Kostanjevici, zato ta kraj slovi po svetu kot "Mali St. Denis". Kostanjevica vključuje vsaj tri kulturna in duhovna izkustva: je spomenik cerkvene umetnosti in duhovno središče (cerkev in samostan), zgodovinski spomenik (grobnica Burbonov) in kulturni spomenik (samostanska knjižnica). Za vse to že več kot 190 let skrbijo očetje frančiškani. Od leta 1985 je celotno območje Kostanjevice (samostan s knjižnico, grobnica Burbonov in župnijska cerkev) razglašeno za umetnostni in arhitekturni spomenik. Tako predstavlja zaščiteno kulturno dediščino slovenskega naroda.

Pod nami je tudi znameniti Solkanski most – kamniti železniški most nad Sočo.

Prvotni kamniti most je bil zgrajen leta 1906 in je imel razpon loka 85 metrov. Tedaj je bil to drugi najdaljši kamniti most na svetu. Današnji most je iz leta 1927 in je kopija predhodnega, ki je bil razstreljen med I. svetovno vojno.

6. Sveta gora

Zaradi svoje lege je bila Skalnica verjetno že v antiki pomembna strateška točka. Prvotno je stala na tem mestu cerkev, verjetno svetega Mihaela in sicer že v 11. stoletju. O cerkvi iz zgodnjega srednjega veka priča kamnita plošča, najdena ob gradnji 1541. Prvotno cerkev so verjetno porušili Turki, 1470. Prva pisna omemba Svete Gore je iz leta 1368 (Dunaj). Cerkev v današnji obliki je bila po načrtih Goričana S. Baresija (Barich) dograjena 1928.

Pot nas vodi nazaj v Italijo.

Grad nad Gorico si ogledamo samo od zunaj, saj sta otroka medtem že zaspala. Celo dopoldan sta tekala in skakala, si ogledala vsak kamen, nabirala lističe, se skrivala in nasploh uživala. Otrokom zadošča že to, da smo skupaj, ne glede kje smo – doma ali pa nekje sredi hribov.

7. Gorica

Zato gremo na malo daljšo pot po obronkih nad Tržaškim zalivom. Iščemo kraške osamelce in Repentabor, žal pa nam vreme nagaja. Megla in droben pršec nam skoraj povsem skrijeta lepote Krasa. Le bujni ruj se rdeči ob cesti in nas vabi v svoje loge.

Kljub megli ob 14h le najdemo naš cilj. Repentabor leži na eni izmed vzpetin tržaškega Krasa, ki nosi ime Tabor (418m), nedaleč od morja, obdan s kraškimi gmajnami in vrtačami, kamnolomi in kamnitimi ostanki nekdanje kraške površine. V objemu zidov se nahaja romarska cerkev in še nekaj poslopij, zidanih v živo steno, prekritih s skrlami, v svoji enostavni in čisti obliki.

8. Repentabor

Če nas ne bi zakrivala megla, bi se nam odprl čudovit razgled z Repentabora: proti jugu do Socerba in Slavnika, proti zahodu Jadransko morje z ustjem Soče, Gradežem in Barbano. Ob jasnem vremenu se obris lagune zariše na obzorju vse do Benetk in Dolomitov za furlansko nižino. Proti vzhodu se dviga Nanos, včasih pa se od tu lahko zazna tudi vrh Kanina.

   

Pred napadi Turkov so postavili močno obzidje. Kraj ima od tod ime Tabor. Legenda pravi, da je ime Repentabor nastalo v časih, ko so ga napadali Turki. Ko je braniteljem zmanjkalo kamnov, so na napadalce začeli metati repo. Turki so se neznanega orožja menda tako ustrašili, da so jo jadrno popihali. S tistih časov se na vzhodni strani vidi še 10m starega obzidja, globok jarek, ki je obzidje obdajal, pa je zasut. Repentabor in razvaline na griču Tabor govore o bogati in burni zgodovini. Nad tri tisoč let je vpletenih vanje. Na pobočju so vidni ostanki gradišča iz polovice drugega tisočletja pred našim štetjem. Slovenski napis v bohoričici iz leta 1828 na zahodnem vhodu pa daje vedeti, da je bil Tabor ponovno pozidan 911, v času madžarskih vdorov, ko je bilo slovensko prebivalstvo že tri stoletja v teh krajih. V tem času je bila na Taboru utrdba, ki je služila za nadzor ceste, ki je peljala na Kranjsko že v rimskih ali mogoče celo prazgodovinskih časih.

 

9. Opčine

Od morja se poslovimo na Opčinah - pri Napoleonovem spomeniku.

 

Domov pridemo dobre volje in ne preveč utrujeni ob 17h - po prevoženih 520 kilometrih. Le naša muca Rozi nam grozno zameri, če ne prespimo doma. Takrat jo kar pobriše k sosedom in jo tri dni ni nazaj.

 

vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

02 potepanja

Čudeži s pokopališča školjk

Članek v Delu, leta 2001, ki prikazuje obalo polno školjk. Pa ne nekje v Indoneziji, ampak v Sloveniji! Izrezek sem hranila in vedela, da tole moram najti.

Štiri leta sem potrebovala da sem našla tale skriti kotiček tik pred nosom vseh turistov, ki se vozijo na našo obalo. Le vesela sem, da je resnično skrit. Zakaj? Ker je školjčna sipina svojsko in še ne raziskano življenjsko okolje, edinstveno na slovenskem morskem obrežju.

Iz prekrasne sončne pomladi v notranjosti, smo se spustili na obalo, popolnoma skrito v meglo. Megla nam sredi popoldneva ni dovolila pogleda na okolico.

Dnevno preplavljeno in vsak dan znova osušeno peščeno ali glineno obrežje imenujemo poloj. V plitvih zalivih se odlagajo naplavine najdrobnejših peščenih delcev. Mulj je na površini videti sivorjave barve, v spodnjih plasteh pa je zaradi železovega sulfida črn. Spomladi se med oseko osušeni mulj segreje do 30 C, ob plimi, ko je pod vodo, pa ima le kakih 15 C. Takšne vsakodnevne spremembe temperature terjajo od organizmov posebno vzdržljivost. V sušnih obdobjih, ob nizki plimi in vetrovnem vremenu se naplavina v zgornjem sloju osuši in prekrije jo značilna luskasta skorja. Življenjski prostor tedaj diha skozi razpoke. Značilne rastline poloja so slanuše, slanoljubne rastline, ki pionirsko naseljujejo takšne naplavljene kopnine. Dnevno preplavljene predele naseljuje predvsem osočnik, trajnejše okopnine po zgradbi osočniku podobni členkar, lobodka in lobodovec, na višjih predelih, kjer slanost zagotavlja le še morski pršec, se razrašča trava, imenovana močvirska slanovka, vmes pa so pogoste zaplate lobode. Muljasti poloj je tako po številnosti osebkov kot po pestrosti vrst izjemno bogato življenjsko okolje.

Strokovnjaki so izračunali, da živi na površini poloja velikosti nogometnega igrišča toliko živih bitij, kolikor je ljudi na zemlji.

Najpogostejše so različne, v mulj zakopane nižje živali, kot so polži, školjke in kolobarniki. Peščenega črva ali arenikolo odkrijemo po kupčku nitasto oblikovanega blata na površju poloja. V obliki črke U v mulj zakopan črv iz načrpanega blata posrka in prebavi organizme, peščene delce pa na drugem koncu telesa izloči na površje. S takšnimi kolobarniki se prehranjujejo številni pobrežniki, ptice, ki se ustavljajo na polojih med selitvijo, nekatere prezimijo, nekatere pa tudi gnezdijo. Ena takšnih je polojnik, ki je ime dobila prav po svojem življenjskem okolju.

Posebna zanimivost obiskanega območja je tako imenovano pokopališče školjk. To iz ohišij školjk in polžev sestavljeno sipino je z izpiranjem peščenega nasutja, nastalega pri poglabljanju morja, ustvarila bibavica. Na njej je bilo ugotovljenih 234 vrst mehkužcev.

Sanjski kotiček je na enem od najbolj uničenih delov slovenske obale. To je 170 m dolg v povprečju sedem metrov širok in dobrega pol metra debel košček kopnega v zalivu med Luko Koper in Ankaranom.

Hkrati ima prav Luka Koper s poglabljanjem morja zasluge za to "pokopališče školjk".

Kulturološko je poloj pomemben kot iz naše zavesti popolnoma izrinjeno življenjsko okolje, značilno še prav posebej za rečna ustja, kakršno je rižansko, ki pa je popolnoma degradirano.

Školjčna sipina v Ankaranu je nastala pred približno 15 leti, ko je Luka Koper globila dno in je odvečni mulj odlagala na to plitvino. Narava daje in jemlje, kar ji pripada. Pred približno 100 leti je bila tukaj plitvina delte reke Rižane. Z graditvijo Luke se je to območje spreminjalo in se spreminja še danes.

Muljasto dno najdemo edino tukaj v Slovenskem morju. Slovenija ima okoli 47 km morskega obrežja in še to kar imamo ne znamo varovati.

Ta kraj postaja iz leta v leto vse bolj priljubljeno sprehajališče tako za odrasle kot za otroke. Škoda bi bilo to območje zabetonirati in spremeniti v ograjeno parkirišče za kontejnerje in avtomobile.

Školjčno sipino ali tako imenovano pokopališče školjk je obiskalo že preko 10.000 otrok iz cele Slovenije in postaja iz leta v leto vse bolj priljubljen kraj za sprehode ob morju in je že kot taka znamenitost Slovenije in bi jo bilo potrebno uvrstiti v učno pot po Ankaranskem polotoku.

Ohranitev školjčne sipine je pomembna tako za živali kot za človeka, za spoznavanje narave, njene ustvarjalne moči in njenega vrstnega bogastva.

Gibanje Zelena narava je priredilo 5. junija 2004, ob 15 uri v Ankaranu, v zalivu Sv. Katarina, na školjčni sipini, opozorilni shod.

Namen shoda je bil opozoriti širšo javnost na poseg v tako občutljiv prostor, za varovanje morskega obrežja in za varovanje okolja za človeka.

Na omenjeno področje želi Luka Koper razširiti svojo pretovorno dejavnost s tretjim luškim pomolom. Ohranitev školjčne sipine je pomembna tudi za ptice, kajti po besedah ornitologa Iztoka Geisterja tukaj prezimuje najmanj 30 vrst različnih ptic. Biolog Andrej Kapla je tu odkril dve zelo redki vrsti hroščev v Evropskem merilu.To območje naj bi bilo kot neki tampon med industrijo Luke Koper in Ankaranom. Ohranitev školjčne sipine je pomembna tako za živali kot za človeka, za spoznavanje narave, njene ustvarjalne moči in njenega vrstnega bogastva.

Apelirajo na slovensko javnost, da jih podpre pri teh prizadevanjih. Mojo podporo vsekakor imajo.

Naj imajo tudi vaši otroci pravico spoznavati morje in njegove lepote!

 

 

vir: krtina.com/galerija (2005)

Tags:

gorska narava | 02 potepanja