Tisti, ki se nejeverno nasmehne naslovu, naj v svoj vikend vključi 24 ur Primoža, pa že izve, da je temu lahko tudi tako. Velja še za spremljevalke, kar sem bila tokrat tudi sama.

Aleš se je že v petek po službi odpravil na Sizifovo hojo na Primoža. In je prišla noč in novo jutro, ko je on še kar hodil. Medtem smo imeli doma pravo malo krizo, saj je bilo potrebno prav vzgodaj vstati in vse naše tabornike, katerim se je tokrat pridružil tudi tamauček odpraviti do avtobusa za Velenje.

Tam jih je čakala fotoorientacija in pa ogled rudnika. No, tavelika vodnika nista bila tako zgovorna, tamauček pa je bil ves navdušen. Doživel je vožnjo po transpornem traku v rudniku, pri sestopu iz gradu je našel eno kačo, dobil je vsaj enega novega prijatelja, pa še prav fajn se je imel.

Če sem sem se vsaj za trenutek oddahnila, ko sem se takole čisto sama podala novim izzivom naproti, me je vseeno čas neusmiljeno preganjal. Že ob pol devetih sem pred Krtinsko šolo čakala na morebitne peš tekače za Gradiškega. Izgledalo je, da bomo tam natanko trije, pa le ni bilo tako slabo. Navsezadnje se nas je zbralo 20 Krtov in spet je bilo okoli jezera kar lepo oranžno. Gradiško smo nekako kar posvojili, saj se počutimo tukaj precej domače.

Sama do konca nisem vedela, ali naj se prijavim za en, dva ali celo tri kroge. Le zakaj nisem posegla po najkrajši, saj bi sama udeležba na teku bila zadosti. Pa sem malo iz trme, malo iz nekega navdušenja le izbrala dva kroga, kar je skupaj 8.400m. Za tri le nisem imela poguma, pa niti prave moči, saj bi verjetno prišla naokoli tam enkrat pozno popoldan. Tekla sem tako kot znam, samo v počasnem svojem tempu. Sem bila pa mnogo manj zadihana in utrujena, kot lansko leto. Čisto malo se pa že pozna, da sem ter tja tudi tečem. Ampak, kako lahko bi bilo teči, če bi imela vsaj 10kg manj. Vsekakor je sedaj na vrsti nov boj. Odkar ne kadim, se kljub dieti in teku, kile samo zvišujejo.

 foto Petra

No, do poznega popoldneva smo morali čakati na rezultate. Kaj in kako so zbirali rezultate in nas preštevali in sortirali ne vem, vem le, da se mi je že pošteno mudilo. Ob 14h, ko smo le dočakali že zadnje razglasitve, sem namreč hitela dalje. Na zbirno mesto pred Calcitom, kjer smo bili dogovorjeni, da spremljamo pri zadnjem vzponu še naše Krte na 24 urni hoji na Primoža.

Na Primožu je bilo, tako kot vedno, zelo prijetno. Se mi zdi, da se gor prav zbirajo prijazni ljudje. Ali pa je tako po vseh hribih, ko enostavno čutiš, vso to pozitivno naravnanost in preprostost. Zraven pa neverjetni rezultati, zmagovalec je v 24 urah prišel na vrh kar 22 krat, kar pomeni, da je naredil vsaj 154 km in 8.800 višinskih metrov. Noro.

Aleš je s svojimi 11 vzponi presegel samega sebe, svoje načrte in naša pričakovanja.

Nočilo se je že, ko smo se doma, vsak s svojo zgodbo in rahlo zamišljeni, končno skupaj vsedli za mizo. Bil je to za vse nas en prelep in poln dan. 

Če kdo še ne ve, kaj pri nas pomeni generalna, potem nasrka. Tako se je lani Tadeja javila za prostovoljko in jo zato letos taktično ni bilo naokoli cela dva dni.

Jaz sem vzela dva dni dopusta. Pa ne od službe, ampak od tistih sobotno rekreacijskih obveznostih. Tako sem izpustila Formaraton, udeležbo ali pa samo navijanje, kot tudi golaž na vrhu Murovice, ki so ga delili danes.

Namesto tega sem se šla generalno kuhinje. In samo kuhinje!

Začela sem malo preden je Aleš štartal in naredil 35 km, nadaljevala pa še potem, ko je bil že zdavnaj doma. Pozno v večer. Zjutraj so me noge že tako bolele, da sem komaj hodila naokoli, vendar sem nadaljevala in vztrajala do konca. Dokler ni bila vsaka stvar v kuhinji premeščena, pobrisana, odvržena v smeti ali milostno postavljena nazaj v omaro. Skupaj se je nabralo 14 ur čiščenja.

Drugače pa priporočam ali pa odsvetujem naslednji test:

S fotoaparatom, po možnosti zelo od blizu, poslikaj detalje v kuhinji. Če sicer umazanije ne vidiš, jo boš takrat zagotovo prepoznal. Ufa! Uporabljaj z razmislekom.

Še vedno imam občutek, da je bila kuhinja edinokrat očiščena samo takrat, ko smo se vanjo vselili in jo je Blanka zdrgnila do sijaja.
Pa še ena ugotovitev me je prešinila; pri vseh selitvah in domovanjih, še nikoli v življenju nisem kupila štedilnika. Le zakaj?

Ker se letos v tem času ukvarjam s čisto drugačnim barvanjem, sta morala kar Flori in Leander vzeti v roke prave barve in nastala je takšna čudovita košarica umetnin. Le kdo bo sedaj upal razbiti prvega?

No, kuhala jih le nista sama. Letos smo jim dodali kanček kisa v vodo za kuhanje in verjemite, da drži; niti eno jajce ni pri kuhanju počilo.

Včeraj sem si vzela en tak, čisto majhen pobeg v eno ogromno deželo prostranstev.

V naši knjižnici sem opazila, da bo imel Zoran Furman predavanje o Mongoliji in jaz sem kar ostala in poslušala in se predajala vsem tem čudovitim slikam.

Mongolija,

zaenkrat še dežela brez množičnega turizma,

z malo več prebivalci, kot jih ima Slovenija, pa s 70x večjo deželo,

brez industrije in onesnaženja,

ena sama poezija narave, neba in prvinskosti.

Vse skupaj se malo preveč gosti. Vmes je bil že tukaj en mali zapis na blogu, ki je v uri in pol poniknil v vso to zmešnjavo. Je že tako, da je ta teden namenjen popoldanskim dejavnostim, ki jim komajda sledim. Danes logopedinja, jutri zobar, pilates, sestanek društva, četrtek zbor članov, petek večerja, sobota Rateče, nedelja Kofce in ko sem že mislila, da je v ponedeljek samo služba, se zavem, da imamo takrat pri hiši maturantko in teden je naokrog.

Ne, iz vsega skupaj še spodobnega bloga ne bom zmogla napisat, le malce na utrujeno stran me vleče.

Ne želim, da bi bilo tole slišati preveč domišljavo, ampak nekaj je na tem. Velikokrat, celo malce prevečkrat, naletim na težave pri delovanju naprav ali programske opreme tam, kjer jih drugi ne zaznajo. Pravzaprav bi bila idealni tester. Če zadeva deluje pri moji uporabi, potem najbrž ostali, bolj intuitativni uporabniki, ne bodo imeli težav.

Ne bom sedaj razlagala o nedelovanju štoparice na navadni zapestni uri, kaj šele zgodbe o jutranji budilki. Kriza nastopi na mojem prenosniku, ko zadeva ne gre in ne gre, čeprav delam povsem regularno. Potem se pojavi en osebek, ki pravi: " Glej - zlati prstki! " in odtipka popolnoma enako zaporedje in zadeva deluje, jaz pa v jok - pa na drevo.

Kako razložiti torej dogajanja v mojem zadnjem albumu o Planici. Glede na zaporedne številke slik, ki sva jih naredila, sem izračunala, da jih je bilo okoli 480 narejenih s fotkičem. Nekaj jih je bilo posnetih še z mobilci in ko sem to združila, je bila številka ravno okoli 500. Pri ustvarjanju albuma se je Picasa ustavil na številki 500 in sporočil, da naprej ne gre. Zato sem v že ustvarjenem albumu ročno pobrisala nekaj fotk in dodala še tiste čakajoče. Končala sem na 498 fotk v albumu in zadevo zadovoljna objavila.

Nakar se oglasi Vreme in sporoči, da imam v albumu podvojene fotke. Kako je to mogoče? Prevzamem krivdo, da sem jih dvakrat naložila, zato se lotim ponovnega brisanja, nakar naletim na težavo. Očitno so se tudi Picasu malo zataknile enako poimenovane fotke, saj se je kar nekajkrat popolnoma ustavil oziroma zamrznil. Zraven mi je pošiljal taka sporočilca:

Ne glede na prejeta sporočila opazim, da je brisanje uspešno in da so duplikati odstranjeni. Sedaj je v albumu 391 fotk. Kje so torej ostale?

Preden sem se posipala s pepelom, sem vseeno naredila še en majhen test. Kreirala sem nov album, v katerem sem namenoma želela objaviti podvojene fotke. Ampak, to ne gre!

Torej? Vsi, ki premorete zlatne prstiče - javite se!

Včeraj smo pri potepanju po Gorjancih opazili zanimive smerokaze, o katerih pa še ne vemo ničesar.

Kdo jih je postavil in komu so namenjeni? Jih kdo pozna?

In zakaj so priviti neposredno v drevesa, ki rastejo? Prav zares me zanima. 

Ko se aparatu zalomi, včasih posname kaj genialnega. Žal smo ga pa zato zamenjali.