Kaj je drago in kaj je poceni?

Najbrž imamo vsi svoja merila in svoje kriterije in če mi nekdo ponudi še tako ugodno stvar, ki jo sicer ne potrebujem, je to zame drago. Pa vendar se vsi spogledujemo s popusti in "naj" akcijami v vsaki trgovini in velikokrat kupimo tudi tisto, kar ne potrebujemo, če je le označeno kot zelo ugodno.

Dokler se gibljemo samo v okviru ene branže, lahko hitro ugotovimo, kaj je poceni in kaj drago. V trgovini s hrano zlahka pustim 100€, čeprav se mi zdi, da kupujem samo poceni izdelke. Pa vendar jih nekako primerjam in če rečem, da je kg jabolk za 1€ poceni in da je 1kg piškotov za 10€ drago, to nekako velja.

Ne morem pa hkrati primerjati hrane in oblačil. Kako naj si razlagam ceno hrane v primerjavi z oblačili. Pri zadnjem obisku pri najdražjem sosedu sem namreč kupila precej kvalitetno izdelan komplet oblačil za tamučka.

Pleten pulover z nekaj ročnimi dodatki in še bolj kvalitetne hlače z množico detaljev. Vse po 8€ po artiklu.

In ne gre mi skupaj in želim primerjati, pa ne gre. Kako lahko nekdo ponudi material, delo, logistiko, opremljeno z vsemi potrebnimi klasifikacijami, izdelek za 8€, če pa toliko stane malica ali pa paketek kave ali kos sira ali pa kar nekaj s tiste ugodne liste, ki jo ponujajo. To ne more biti res in tukaj nekaj ne gre skupaj. Razmerja so podrta in nič ne kaže, da bo bolje. Hrana je že predraga. Samo to je lahko zaključek, pa če nas še tako prepričujejo z ugodnimi ponudbami.  

Povečanje entropije vodi v neurejenost (splošno).

Zelo lep praktični primer;

Vsako juro, ko ostanem sama doma, potrebujem natanko pol ure, da pospravim celo stanovanje. Stvari so na svojih mestih, smeti pospravljene, cunje zložene, tla pometena, sistem zdrži v ravnovesju natanko do prihoda ostalih članov domov.

Takrat se entropija sistema poveča za petkrat in v petkrat krajšem času je v stanovanju popoln kaos. Očitno je z dovajanjem energije (zelo energetsko nabitih družinskih članov) tudi fizično nemogoče vzdrževati stabilnost sistema.

Le zakaj se torej jaz vsak dan znova razburjam, kako nihče ne pospravlja. Saj to je misija nemogoče.

Skoraj cel teden nisem napisala prav veliko. Bila sem zasedena. Pravzares. Saj ne, da zato, ker sem imela rojstni dan. Le tega sploh ne želim posebej praznovati, pa vendar me je že isti dan presenetil bratec z ženo in smo šli na prvo kosilo. Potem pa presenečenj kar ni bilo konca. Pa obiski ob konjaku, pa pogovori s Krti dolgo v noč, francoska kuhinja in ko so končno bili vsi otroci doma, tudi prav posebna torta.

Toliko voščil in lepih želja, da mi bo zagotovo celo leto res lepo. 

Opomnik (velja samo zame):
Malo več zmernosti ob hrani in pijači od sedaj naprej, lepo prosim!

Takole nepričakovano je nekaj dni nazaj prišel prvič, se samo predstavit in nas spoznat. Danes je bil že bolj pogumen. Raziskal je celo stanovanje, se lepo najedel, se pustil božati in stiskati. Naslednjič pa bodo že pregovarjanja, čigav je kot na kavču. Vse te faze že poznamo in vsakič znova pademo na finto.

Dobrodošel novi muc.

To ni več avtocesta, še manj cesta za hitra vozila, kjer veljajo neka pravila in kjer imaš vsaj malo možnosti, da se brez stresa pripelješ tam, kamor si namenjen.

To je norišnica. Ne vem več, kje naj se vozim, kako naj se vozim in ali naj sploh še vozim. Razmere na naši štajerski "avtocesti", kjer se skoraj vsakodnevno dogajajo nesreče, zagotovo pa zastoji, so iz dneva v dan slabše. Zjutraj se cijazimo proti Ljubljani, se vsake nekaj kilometrov popolnoma ustavimo in nemalo kateri voznik vijuga med kolonami kot nor, izsiljuje, blenda in se nasploh obnaša kot edini, ki se mu mudi. Še huje je popoldan, ko promet teče, ampak kako?

Od kdaj lahko vsi vozijo po levem pasu? Kaj ni to pas za prehitevanje in samo za prehitevanje? Kdo jim daje pravico, da se postavijo na levi pas, pa če vozijo 80 ali 130, se ne umaknejo, ker je nekje tam daleč spredaj eno počasnejše vozilo. Ko tako ostaja desni - vozni pas - popolnoma prazen, se najde prvi, ki začne po desnem pasu voziti hitreje in prehitevati tiste na levem pasu. Dokler ne naleti na naslednjega, ki se želi umakniti nazaj na vozni pas. Posledice vidimo in o njih poslušamo kar naprej. Pa to je noro!

Po radiju opozarjajo na nesreče, vendar nihče ne sliši, nihče ne upošteva. Vozimo kot bedaki. So naša življenja res tako malo vredna, res ni nikogar, ki bi znal in zmogel postaviti mejo? Kje so vse policijske kontrole?  Kje je rešitev?

Resnično želim dati pobudo za opravljanje vozniškega izpita vsaj na vsakih 5 let! Prepričana sem, da večina voznikov le tega ne bi opravila več.

So dnevi, ko gre vse kot po maslu in so dnevi, ko lahko vsaka običajna reč postane muka. In danes res ni moj dan.

Popoldan sem spremljala Mitja na kontrolni pregled na Klinični center. Naročen je bil ob 15h, kar je zelo v redu. Po koncu pouka, skoraj pred koncem službe, do 16h bi lahko že opravila, saj pregled ne traja več kot 5 minut. Zjutraj je zato padla odločitev, da gremo z enim avtom od doma (prva napaka), po pregledu poberemo še ostale, gremo v vrtec in domov na kosilo.

Iz službe sem sem odšla že nekaj po 14h (druga napaka), da bi lahko v miru našla parkirni prostor, se prijavila na sprejemni in seveda po planu bila na vrsti za pregled. Okoli kliničnega je vedno vse zaparkirano, v novo parkirno hišo nisem zavila, ker sem se vseeno bala, da bova lovila zadnje minute, zato sem se postavila na rep kolone, ki je čakala na prostor na edinem odprtem parkirišču. (tretja napaka) Čakala sem skoraj do treh, ko se je le toliko sprostilo, da sta me inkasanta spustila mimo zapornice. Pri vnaprejšnjem plačilu mi je listek odletel z armature, kar je pri prižganem avtu in gretju precej verjetno, da se zgodi.

Potem je manjkala samo sekunda ali dve, moja nepazljivost, ko sem iskala listek nekje med nogami (četrta napaka), malo hitrosti in naredilo je bum! V šoku sem ustavila, šla ven in vprašala mirno stoječega inkasanta zraven mene, kaj vraga je to? In pravi - luknja!

Ja, luknja, globoka kakih 20-30 cm, dolga dva metra sredi parkirišča. Nezavarovana, brez označb, kar tako, sredi vozišča.

 JP LPT d.o.o. - Klinični center

Asfaltirano parkirišče za katero pobirajo parkirnino sredi mesta se ponaša z odkrito luknjo, po sledeh okoli nje in spraskanemu asfaltu, pa nikakor nisem bila edina, ki je padla noter.  Kaj bi lahko naredila oziroma kaj bi morala storiti?  Ne vem. Zapišem lahko samo v blog, ostalo je minilo, ker se mi je mudilo naprej, da ne zamudim. (peta napaka)

Za okencem za sprejem so sedele štiri osebe in neumorno zrle v ekrane pred seboj. Napotnice je pobirala peta, kar v vrsti na hodniku. Na vratih smo prebrali sporočilo, da je zaradi uvajanja novega informacijskega sistema obravnava bolnikov podaljšana. Lepo se sliši, pa bi si lahko to razlagala tudi malo manj lepo. Kajti v ordinacijo naju niso poklicali niti ob določeni uri, niti po pol ure, niti po eni uri. Kar je seveda pri meni povzročilo vrsto organizacijskih težav. Aleš v službi brez avta, otrok v vrtcu, jaz pa ujeta na nekem hodniku brez odziva.

Ni bilo druge, kot pustiti fanta, da se znajde sam in odbrzeli smo domov. Od doma pokličem Mitja kaj se dogaja in mi pove, da še vedno nič. Še vedno čaka na sprejemni.

Sedla sem v avto in se odpeljala nazaj. Ponovno iskala parking, tokrat sem se ponudbi luknje raje izognila, prišla na hodnik, kjer so namesto prejšnje gneče sedeli natanko trije čakajoči. Med njimi seveda tudi Mitja. Ko sva bila na vrsti, je bila ura skoraj šest.

Kljub vsemu sem se spomnila na potrdilo - opravičilo, ki ga lahko pokažem v službi za zdravniške izostanke. No, tole je bilo še najbolj neverjetno, kajti sestra mi ga ni hotela izdati, ker ga zvečer ne potrebujem in ji nikakor ni bilo jasno, zakaj sem odsotna že od 14 ure! Grrr...

Aleš me doma posluša in se čudi. Kako in zakaj se nisem obrnila že prvo uro, zakaj se pustim, da mi takole požrejo cel popoldan. Seveda sem domov prišla lačna in izžeta kot cunja in v skrbi za avto. Kaj, če tisti bum ni bil čisto nedolžen? 

In tako je danes ponovno odpadel nameravani tek. Le kaj bo jutri na vrsti?

Vsi napovedujejo podražitve mleka in podobnih reči. Očitno pa so se nekateri na nove cene pripravili kar vnaprej. Ne vem, no.

Včeraj sem šla na tromostovje - na kavo. Kar tako, ker me že dolgo tam ni bilo. Pa pogledam tole:

 kapučino 2.50 €, bela kava s smetano 3.50 €

Pa kaj sem jaz s Krtine padla, al me nekdo zafrkava?

najbolj me je pa pogrelo, da sem spila najdražjo kavo v Ljubljani, brez družbe cigaret.

Spet sem padla na foro. Tisoč sedemsto enajstič, se mi zdi. Na isto foro, ki jo trgovci ne zmerejo preseči niti v tridesetih letih. Odkrar so izumili samolepilne nalepke. To, da obstajajo tudi takšne, ki se dajo zlahka odstraniti, tega naši trgovci še niso vzeli. Vsaj zdi se mi tako.

Od nekdaj se jezim, pa nič ne pomaga. Jaz sem tista, ki vseeno kupuje, čeprav že v trgovini vidim, da zadeva ne bo šla dol. Da pa so nalepke na najbolj nemogočih mestih, tega pa sploh ne razumem. Nalepka na knjigi, kjer prekriva ime avtorja ali pa nalepka na ovitkih za zvezke na sprednji strani ali pa nalepka na kozarcih za piknik (takrat sem nesla vse skupaj nazaj v trgovino, pa še priznali so reklamacijo), pa nalepke na labelu, da se potem popa v žepih umazanija, pa nalepke povsod, kjer jih ni treba.

Tako kot včeraj, na temle plastičnem prozornem pladnju. Saj je res poceni, pa to spremeni bistvo, da je zaradi nalepke uničen?

Še vprašala sem, če tale nalepka gre dol, pa so mi zatrdili, da samo pošpricaš s čistilom za šipe, potem pa obrišeš z brisačko. Ja pa jade! Že dva dni namakam, sedaj sem seveda v obupu že zdrgnila s gobico, rezultat pa je viden na 20 m. Uničeno.

Jaz pa še kar verjamem, da so gor tiste nalepke, ki jih zlahka odlepiš, so narezane, da gre samo cena dol ali kaj sličnega. Do naslednjič!