So dnevi, ko gre vse kot po maslu in so dnevi, ko lahko vsaka običajna reč postane muka. In danes res ni moj dan.

Popoldan sem spremljala Mitja na kontrolni pregled na Klinični center. Naročen je bil ob 15h, kar je zelo v redu. Po koncu pouka, skoraj pred koncem službe, do 16h bi lahko že opravila, saj pregled ne traja več kot 5 minut. Zjutraj je zato padla odločitev, da gremo z enim avtom od doma (prva napaka), po pregledu poberemo še ostale, gremo v vrtec in domov na kosilo.

Iz službe sem sem odšla že nekaj po 14h (druga napaka), da bi lahko v miru našla parkirni prostor, se prijavila na sprejemni in seveda po planu bila na vrsti za pregled. Okoli kliničnega je vedno vse zaparkirano, v novo parkirno hišo nisem zavila, ker sem se vseeno bala, da bova lovila zadnje minute, zato sem se postavila na rep kolone, ki je čakala na prostor na edinem odprtem parkirišču. (tretja napaka) Čakala sem skoraj do treh, ko se je le toliko sprostilo, da sta me inkasanta spustila mimo zapornice. Pri vnaprejšnjem plačilu mi je listek odletel z armature, kar je pri prižganem avtu in gretju precej verjetno, da se zgodi.

Potem je manjkala samo sekunda ali dve, moja nepazljivost, ko sem iskala listek nekje med nogami (četrta napaka), malo hitrosti in naredilo je bum! V šoku sem ustavila, šla ven in vprašala mirno stoječega inkasanta zraven mene, kaj vraga je to? In pravi - luknja!

Ja, luknja, globoka kakih 20-30 cm, dolga dva metra sredi parkirišča. Nezavarovana, brez označb, kar tako, sredi vozišča.

 JP LPT d.o.o. - Klinični center

Asfaltirano parkirišče za katero pobirajo parkirnino sredi mesta se ponaša z odkrito luknjo, po sledeh okoli nje in spraskanemu asfaltu, pa nikakor nisem bila edina, ki je padla noter.  Kaj bi lahko naredila oziroma kaj bi morala storiti?  Ne vem. Zapišem lahko samo v blog, ostalo je minilo, ker se mi je mudilo naprej, da ne zamudim. (peta napaka)

Za okencem za sprejem so sedele štiri osebe in neumorno zrle v ekrane pred seboj. Napotnice je pobirala peta, kar v vrsti na hodniku. Na vratih smo prebrali sporočilo, da je zaradi uvajanja novega informacijskega sistema obravnava bolnikov podaljšana. Lepo se sliši, pa bi si lahko to razlagala tudi malo manj lepo. Kajti v ordinacijo naju niso poklicali niti ob določeni uri, niti po pol ure, niti po eni uri. Kar je seveda pri meni povzročilo vrsto organizacijskih težav. Aleš v službi brez avta, otrok v vrtcu, jaz pa ujeta na nekem hodniku brez odziva.

Ni bilo druge, kot pustiti fanta, da se znajde sam in odbrzeli smo domov. Od doma pokličem Mitja kaj se dogaja in mi pove, da še vedno nič. Še vedno čaka na sprejemni.

Sedla sem v avto in se odpeljala nazaj. Ponovno iskala parking, tokrat sem se ponudbi luknje raje izognila, prišla na hodnik, kjer so namesto prejšnje gneče sedeli natanko trije čakajoči. Med njimi seveda tudi Mitja. Ko sva bila na vrsti, je bila ura skoraj šest.

Kljub vsemu sem se spomnila na potrdilo - opravičilo, ki ga lahko pokažem v službi za zdravniške izostanke. No, tole je bilo še najbolj neverjetno, kajti sestra mi ga ni hotela izdati, ker ga zvečer ne potrebujem in ji nikakor ni bilo jasno, zakaj sem odsotna že od 14 ure! Grrr...

Aleš me doma posluša in se čudi. Kako in zakaj se nisem obrnila že prvo uro, zakaj se pustim, da mi takole požrejo cel popoldan. Seveda sem domov prišla lačna in izžeta kot cunja in v skrbi za avto. Kaj, če tisti bum ni bil čisto nedolžen? 

In tako je danes ponovno odpadel nameravani tek. Le kaj bo jutri na vrsti?