Ležerno deževno sobotno popoldne. Na vratih pozvoni nepričakovan obisk. Presenečena zrem v neznan ženski obraz, ki mi razlaga.

O bolanem otroku. O refundaciji stroškov. O seznamu sosedov, ki so prispevali. Vidim seznam, vidim zapise o 5€ in 10€. 7 let, da ima punčka. Samo za sprejem. Samo za sprejem potrebuje. Mapca z izvidi v eni roki, seznam v drugi.

V glavi mi cingljajo vsi zvonci naenkrat. Zgodba je preveč nenavadna, da bi bila lahko resnična. Ampak, kaj pa, če je vse res? Glede na katastrofalno stanje v zdravstvu pri nas, bi bilo vse mogoče. Verjamem, da bi se kot mati poslužila vseh možnih načinov, da bi zagotovila zdravniško oskrbo za svojega otroka. Pa vendar, a ni tole malce nenavadno?

Medtem, ko brskam za drobižem po torbici, si ne morem pomagati, da ne bi fotkala izvidov. Šele kasneje si jih dobro ogledam in ne dvomim več, da gre za potegavščino.

Sedaj me bolj zanima, kako reagiramo v takih trenutkih. Očitno je, da jim uspeva s pravo kombinacijo mimike, besed in videza, pritisniti na ravno prave vzvode, da jim ljudje začno verjeti. Da ne zmorejo reči ne.

Kdo ne bi pomagal otroku?
Kdo ne bi pomagal bolnemu otroku?
A sosedje so tudi dali?
Pri zdravniku pa ne prideš na vrsto, to drži.
itd...

Priznam pa, da so meni na vratih prodali že vse, od vrečk za zamrzovanje, do oljnih slik, saj me vsak s svojo zgodbo prepriča. Pravzaprav me ne zanimajo stvari, ki mi jih nudijo. Dam jim, kar jim dam, pač zato, ker me fascinirajo njihove zgodbe, igranja in načini. Saj se trudijo, kajne? Zato me pa beračenje po mestu, na tleh sedečih nenaravno zvinjenih postav, prav nič ne gane, še vedno pa je dobil kakšen evro mimogredoči klošar.

Ženi, ki je bila danes pri nas, se lahko samo opravičim. Lahko, da ima res bolanega otroka in lahko, da ji delam neznansko krivico. Vendar ji ne zmorem verjeti, vsej moji naivnosti navkljub.

Takole, čisto mimogrede sem stopila na eno natezalnico, ki me je razburila bolj, kot bi bilo smiselno in potrebno. Ne vem, nekaj je že v zraku, da pustim, da me take zadeve sprovocirajo. Bila sem v lekarni, kjer redno kupujem specialna šampona za moja fanta. Na polici, kamor sežem z roko me pričaka Posebna ponudba s fotke:

Vse, kar se da prebrati iz rdeče nalepke na polici je:

Posebna ponudba

Pri nakupu enega Dercos šampona drugega prejmete gratis!

Seveda sem bila vesela ponudbe, vzela iz police dva zavitka in naivno odšla do blagajne.

Pa se je začelo:

"Tole pa ni več v akciji" pravi lekarnar. Mu povem, da imajo še vedno nalepko na tej polici, kjer je izdelek. Pa pravi, da je so v akciji drugi šamponi, ne ta, katerega držim v roki.

"Kaj res, mi lahko pokažete?"  še kar radovedno vprašujem.

"Hm, pravzaprav jih sedaj ni na zalogi. Dobimo v kratkem." dobim v odgovor.

"Če je tako, potem pa odstranite nalepko, ker je zavajajoča", sedaj začnem že deliti dobronamerne nasvete.

"Ja, samo tole polico ureja Vichy, oni imajo tako določilo, da nalepka mora biti."

Uf! Pa smo tam. Pa je šla še ena firma na črno listo. Žal mi je, da jim za nameček sedaj delam še malo prepotrebne reklame, kajti sami so se očitno zadeve lotili na precej zavajajoč način, saj spodaj z izredno drobnim tiskom piše, da ponudba velja le za določene izdelke na zalogi.

Jim pa sporočam, da me njihovi izdelki ne zanimajo več, saj se občutka natega, ki so mi ga pripravili, ne bom znebila tako zlahka.

Dopoldan sem na tržnici spet opazila velike količine mladih jurčkov. Le kje jih najdejo? Če jih lahko oni, jih bom pa še jaz. Ampak, kam naj grem? Kaj lepšega, kot iz mesta pobegnit v gozd, na hrib. Kam pa drugam?

Prisežem, da je avto kar sam zavijal do pobočij Zg. Javoršice. In kaj kmalu sem se znašla sredi ničesar, samo gozd naokoli, samota in glej, celo marele. Ampak ne samo to, tista klopca in hišica... Pa jaz sem spet na Ciclju!

 Romarska pot

Povsod okoli mene je šumelo, se premikalo, vrvelo od življenja. Neverjetni zvoki so v gozdu. Sedim na klopci, prav nič me ne zebe, prav nihče me ne preganja. Nobenega človeka ni v bližini.

Potem pa je prihrumelo, zadonelo, se valilo, ustrahovalo. Nekaj velikega. Ves tisti čarobni mir je bil skaljen. Odpravim se proti avtu v dolino. Pustila sem ga sredi gozda, nikakor komu v napoto.

Pa res?

Ne morem verjet! Nikjer drugje kot zraven avta se je ustavilo tisto veliko grozeče čudo in me zaparkiralo. Kot sredi mesta, sredi gužve!

Nikamor ne morem, dokler ne konča. Na srečo je hiter, naloži in odbrni. Pa vendar - zakaj ravno tukaj in zdaj?

Zakaj smo ljudje takšne ovce?

Ste kdaj parkirali sredi praznega parkirišča? Levo od vas ničesar, desno od vas ničesar.
Ko se vrnete po svoj avto, najdete tik poleg svojega še en avto, ki je tako tesno zraven, da se komaj splazite v svojega.
No, to se sčasoma potencira, vsi se nekako limajo k tistim, ki so že parkirani, dokler ni vse skupaj en velik viseči grozd, ki grozi, da se razleti.

Samo en nivo više, pa sameva - popolnoma prazen, neizkoriščen, odprt, zračen in nasploh the parking.

Pa razumi, kdor more.

So dnevi kar tako in so dnevi, ko sem lahko ultra učinkovita. Končno sem danes dočakala en tak dan in čeprav sem imela mojstre z bagrom že navsezgodaj na dvorišču in sem spodrsnila po mokri travi in padla prek škarpe, sem se pobrala in letela dalje. Da sem zložila enoletni kup nabranih dokumentov v fascikle (joj računovodstva), spremljala vožnjo na Brnik (srečno tistim v Grčiji!), naredila slastno kosilo (končno so tudi maturantke doma), pospravila garderobo (je že čas, da gredo zimski puloverji v omare) in oprala kupe cunj, klicala na T2, ker nam je ob nevihti prekinilo povezavo v splet (na srečo nisem bila edina), medtem pobarvala vrtno ograjo (po Mitjevi brusilni akciji), bila na klepetu pri sosedu (ki mu mojstri grenijo življenje z rovi po dvorišču na skoraj enak način kot nam), oprala blatne čevlje, bila na žonglerski predstavi (www.zongler.info), prebrala vsa današnja dogajanje po spletu in se navsezadnje javila še tule,.. Pa dneva še zdaleč ni konec.

Sedaj mi je samo žal, da nisem šla še teči. Pa saj bo jutri še en dan, kajne?

Nekaj se dogaja in mene ni zraven.

Nekoč so nas na morju preganjale kače. Ker smo se jih bali, smo bežali pred njimi v nove in nove kampe. Pa so bile tam pred nami. Zato sem včeraj naredila prijateljsko gesto. Kače sem raje božala in jih nosila na rokah. Morda mi zato letos ne bodo več silile v naročje. LOL

Je pa nekaj fantastičnega v živalskem vrtu. Novo, lepo, izvirno otroško igrišče, čisto iz lesa. Sredi gozda. Celo peskovnik v kombinaciji z vodo imajo. Vse to, naokrog pa še ležalniki za starše. Čista desetka, priznam.

Ko pogledam ogromen oglasni prostor, ki prvič, res prvič sameva povsem prazen, me kar malce stisne.

Saj ne, da pogrešam jumbo oglase, ravno nasprotno. Pa vendar takole razgaljena rebra nekega prostora kažejo na to, da se ne dogaja več, kar bi se moralo in da se čas umika tistemu, kar je nevidno.