Dopoldan sem na tržnici spet opazila velike količine mladih jurčkov. Le kje jih najdejo? Če jih lahko oni, jih bom pa še jaz. Ampak, kam naj grem? Kaj lepšega, kot iz mesta pobegnit v gozd, na hrib. Kam pa drugam?

Prisežem, da je avto kar sam zavijal do pobočij Zg. Javoršice. In kaj kmalu sem se znašla sredi ničesar, samo gozd naokoli, samota in glej, celo marele. Ampak ne samo to, tista klopca in hišica... Pa jaz sem spet na Ciclju!

 Romarska pot

Povsod okoli mene je šumelo, se premikalo, vrvelo od življenja. Neverjetni zvoki so v gozdu. Sedim na klopci, prav nič me ne zebe, prav nihče me ne preganja. Nobenega človeka ni v bližini.

Potem pa je prihrumelo, zadonelo, se valilo, ustrahovalo. Nekaj velikega. Ves tisti čarobni mir je bil skaljen. Odpravim se proti avtu v dolino. Pustila sem ga sredi gozda, nikakor komu v napoto.

Pa res?

Ne morem verjet! Nikjer drugje kot zraven avta se je ustavilo tisto veliko grozeče čudo in me zaparkiralo. Kot sredi mesta, sredi gužve!

Nikamor ne morem, dokler ne konča. Na srečo je hiter, naloži in odbrni. Pa vendar - zakaj ravno tukaj in zdaj?