Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse rožnato, kar lepo diši in še lepše cveti.

 žlezava nedotika

Da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled sem se lahko sama že nekajkrat prepričala in  zdi se mi prav, da o tem več pišemo, saj sem prepričana, da se o tujerodnih rastlinah (in živalih) in posledicah njihove integracije v okolje, vse premalo govori.

Seveda vse napisano velja tudi zame, saj sem sama velika rastlinoljubka. To pomeni, da kamorkoli grem po svetu, mi je povsod tako všeč, da bi najraje prinesla delček tistega sveta kar s seboj. Pa podtikam vršičke in rastlinice tu in tam. Da so bile včasih državne meje in da čez mejo nismo smeli prenesti nobenih rastlin, se zavedam šele zdaj. Vsa ta leta tihotapljenja podtaknjencev v potovalkah pa, kakor da ne pripada meni, ampak neki drugi odraščajoči osebi.

Najbolj boleča zelena novica tega poletja mi je bila tista o onesnaženju Triglavskega jezera, ki so ga med drugimi vzroki povzročile tudi ribe. Ribe, ki tam zagotovo ne sodijo. Zlate ribice! Da je naseljevanje zlatih ribic v naravo bolj pogosto, kot si mislim, sem lahko videla tudi na Vitoveljski krožni poti, kjer so bile v težko dostopnem, majhnem jezeru sredi pobočja Trnovskega gozda v vodi velike zlate ribe.

Kaj pa lepo dišeče in še lepše cvetoče rastline, ki jih ravno v septembru videvamo v obilnih količinah povsod okoli nas? Predvsem smo do rastlin veliko bolj strpni in niti ne pomislimo, da lahko imajo enake učinke v naravi, kot zgoraj omenjene zlate ribice.

 kanadska rozga

Gre za rastlini, žlezavo nedotiko in kanadsko zlato rozgo, ki tvorita zelo goste trajne sestoje, v njih pa ne more uspevati nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer uspevajo sestoji kanadske zlate rozge je izrinjena vsa domorodna flora.

Prvotna domovina žlezave nedotike je Indija in zahodna Himalaja, rozga prihaja iz severne Amerike. Žlezava nedotika je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem izrinila domorodno obrežno vegetacijo večine rek in potokov.

 ob potoku v Krtini

Od vseh teh rastlin pa me je že nekaj let najbolj strah japonskega dresnika, ki se pojavlja v takšnih ogromnih grmih. Največkrat ga vidim na obrežjih avtocest in opazujem, kako se, najverjetneje biologi, spopadajo z zatiranjem. Pravzaprav ne pomaga niti košnja, niti sežiganje, pokrivanje mladik s folijo, kemično zatiranje. Rezultat je vedno isti. Naslednje leto je grm še enkrat večji.

V Evropo so japonski dresnik zanesli leta 1823. Rastlino so začeli kultivirati v vrtovih in parkih kot okrasno rastlino in sicer iz potomcev rastline, ki so jo v 20. letih 19. stoletja iz Japonske uvozili Nizozemci. V naravi je bila ta vrsta v Evropi prvič zabeležena leta 1892. Sadili so ga tudi za utrjevanje brežin in preprečevanje erozije, pa tudi kot krmno oziroma medonosno rastlino.

Zelo uspešno se razmnožujejo na vegetativni način, saj se stebelni členki zlahka zakoreninijo, rastlina pa tvori tudi dolge podzemne korenike, s katerimi se lahko močno razraste. Iz koščkov korenike lahko poženejo mlade rastline. Ugotovljeno je bilo, da nova rastlina zraste iz samo pet gramov težkih koščkov korenike, ki pa lahko kasneje prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta.

 japonski dresnik (wiki)

Japonski dresnik je uvrščen med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Zlasti ob vodah Evrope in Severne Amerike tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno vplivajo na biotsko pestrost. Podobno je tudi pri nas, kjer ta vrsta tvori sklenjene sestoje na številnih mestih ob Dravi, Savi, Savinji, Muri in drugih rekah ter potokih.

V razmislek in opozorilo; bodite previdni tako pri vnosu novih vrst, kot pri odstranjevanju invazivnih vrst. V vsakem primeru lahko naravi okoli nas povzročimo veliko težav. S spreminjanjem naravnega okolja pa sprožimo procese za katere nikoli ne bomo vedeli, kako se bo končali.

Več si lahko preberete v knjižici z naslovom: Tujerodne vrste - Ubežnice z vrtov